Molitev Očenaša v novi pravoslavni katedrali v Bukarešti

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Jezus je poklical brata Andreja in Petra naj pustita mreže in skupaj postaneta ribiča ljudi (prim. Mr 1,16-17). Lastna poklicanost namreč ni popolna brez bratove. Danes hočemo povzdigniti skupaj drug ob drugem, »vreči skupaj« iz srca države skupno molitev Očenaša. V njem je vključena naša sinovska identiteta in danes na poseben način bratov, ki molijo drug ob drugem. Molitev Očenaš vsebuje gotovost, ki jo je dal Jezus svojim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18) in nam ponuja gotovost, da prejmemo in sprejmemo dar brata. Zato hočem podeliti nekaj besed v pripravi na molitev, ki jo bom zmolil za našo pot bratstva in da bo Romunija vedno lahko hiša vseh, dežela srečanj, vrt kjer cvetita sprava in občestvo.

Oče naš

Vsakič, ko rečemo »Oče naš«, zatrdimo, da beseda Oče ne more biti brez, da rečemo naš. Združeni v Jezusovi molitvi, se združimo v njegovi izkušnji ljubezni in priprošnji, ki nas vodi do tega, da rečemo: Moj Oče in vaš Oče, moj Bog in vaš Bog (prim. Jn 20,17). Je torej povabilo, da se »moj« spremeni v »naš« in da »naš« postane molitev. Oče, pomagaj nam, da bomo resno vzeli življenje brata in bo njegova zgodovina postala naša. Oče, pomagaj nam, da ne bomo sodili brata po njegovih dejanjih in omejenostih, ampak da ga bomo predvsem sprejeli kot tvojega sina. Pomagaj nam premagati skušnjavo, da se bi čutili starejši sinovi, ki zaradi tega, ker so v središču, pozabijo na dar drugega (prim. Lk 15,25-32).

Ki si v nebesih

Tebe, ki si v nebesih in ta nebesa zajemajo vse in kjer daješ, da sonce vzhaja tako nad dobrimi kot nad hudobnimi, nad pravičnimi in nad krivičnimi (prim. Mt 5,45), prosimo po tisti slogi, ki je na zemlji nismo znali ohranjati. To prosimo po priprošnji številnih bratov in sester v veri, ki skupaj prebivajo v tvojih nebesih, potem ko so verovali, ljubili in veliko pretrpeli, tudi v današnjih dneh samo zaradi tega, ker so kristjani.

Posvečeno bodi tvoje ime

Kakor oni, hočemo tudi mi posvečevati tvoje ime in ga postaviti v središče pred vsemi našimi interesi. Da bo tvoje ime, Gospod, in ne naše, nas zganilo in zbudilo v izvajanju dejavne ljubezni. Kolikokrat, ko molimo, se omejimo na prošnjo po darovih in naštevamo zahteve, pri tem pa pozabimo, da je prva stvar hvaliti tvoje ime, častiti tebe kot osebo, da te potem prepoznamo v osebi brata, ki si nam ga postavil poleg svojega živega odseva. Sredi tolikih stvari, ki minejo in za katerimi se ženemo, nam Oče pomagaj, da bomo iskali to, kar ostane: tvojo in bratovo navzočnost.

Pridi k nam tvoje kraljestvo

Pričakujemo, da pride tvoje kraljestvo. To prosimo in želimo, saj vidimo, da dinamika sveta tega ne da. Dinamike, ki jih usmerja denar, interesi, moč. Ko se znajdemo vedno bolj potopljene v nebrzdano potrošništvo, ki očara zaslepljujočim bleskom, ki zbledi, nam Oče pomagaj verjeti v to, kar prosimo, da se odpovemo udobnim gotovostim oblasti, varljivim zapeljevanjem posvetnosti, praznemu domišljanju, da smo samozadostni, dvoličnosti zaradi katere skrbimo za zunanji videz.

Zgodi se tvoja volja

Zgodi se tvoja, ne naša volja. »Božja volja je zveličanje vseh«. Oče potrebujemo razširitev obzorij, da ne bi krčili v svoje omejenosti tvojo usmiljeno zveličavno voljo, ki hoče vse objeti. Pomagaj nam Oče tako, da nam pošlješ kot na binkošti Svetega Duha, ki je avtor poguma in veselja, da nas potisne v oznanjanje vesele novice evangelija onkraj meja naših pripadnosti, jezikov, kultur in narodov.

Naš vsakdanji kruh

Vsak dan potrebujemo Njega, naš vsakdanji kruh. On je kruh življenja (prim. Jn 6,35.48), po katerem se čutimo ljubljene otroke in ki poteši vsako našo osamljenost in osirotelost. On je kruh služenja. S tem ko se razlomi, postane naš strežnik in zahteva, da služimo drug drugemu (prim. Jn 13,14). Oče, ko nas hraniš z vsakdanjim kruhom, povečaj v nas nostalgijo po bratu, potrebo po služiti mu. Ko prosimo za vsakdanji kruh, te prosimo za kruh spomina, milost, da utrdimo skupne korenine naše krščanske identitete, korenine, ki so nepogrešljive v času, v katerem človeštvo in še posebej mlade generacije tvegajo, da se bi čutile izkoreninjene med številnimi »tekočimi« situacijami, torej nesposobne utemeljiti bivanje. Kruh, za katerega prosimo, naj s svojo dolgo zgodovino, ki gre od sejanja do klasja, od pobiranja do mize, navdihuje v nas željo, da bomo potrpežljivi gojitelji občestva, ki se ne utrudijo sejati klice enosti, kvasiti dobro, delovati vedno ob bratu in sicer brez sumničenja in distance, brez prisiljenosti in brez standardizacije, v sobivanju spravljenih resničnosti.

Kruh, za katerega danes prosimo, je tudi kruh, ki ga mnogi vsak dan nimajo, medtem ko ga ima le peščica preveč. Očenaš ni molitev, ki pomirja, ampak je krik pred hudim pomanjkanjem ljubezni v današnjem času, pred individualizmom in ravnodušnostjo, ki skrunita tvoje ime, Oče. Pomagaj nam, da bomo imeli lakoto po podarjati se. Spomni nas vsakič ko molimo, da ne potrebujemo tega, da se konzerviramo, temveč, da se razdajamo; da si podeljujemo, ne pa zbiramo; da nasitimo druge, kot pa da napolnimo sebe, saj je blaginja takšna samo, če jo imajo vsi.

Odpusti nam naše dolge

Vsakič ko molimo, prosimo, da bi bili naši dolgovi odpuščeni. Za to je potreben pogum, saj se istočasno zavezujemo, da bomo odpuščali dolgove, ki jih imajo drugi do nas. Zaradi tega moramo najti moč, da iz srca odpustimo bratu (prim. Mt 18,35), kakor ti Oče, odpuščaš naše grehe, da pustimo za sabo preteklost in skupaj objamemo prihodnost. Oče, pomagaj, da ne bomo podlegli strahu; da ne bomo v odprtosti videli nevarnosti; da bomo imeli moč za odpuščanje in za hojo, pogum, da se ne bomo zadovoljili z »mirnim« življenjem in bomo vedno z jasnostjo in iskrenostjo iskali obličje brata.

Reši nas zla

In ko nas bo zlo, ki čepi pred vrati srca (prim. 1Mz 4,7), vpeljalo v to, da bi se zaprli sami vase; ko postane skušnjava, da bi se osamili, močnejša in bi vsebovala bistvo greha, ki je oddaljitev od tebe ter od našega bližnjega, nam Oče ponovno pomagaj. Spodbudi nas, da bomo v bratu iskali tisto podporo, ki si nam jo dal, da bi hodili po poti k tebi in bi imeli pogum skupaj reči: Oče naš. Amen.