Pri papežu člani Caritas Internationalis: Dejavna ljubezen, celostni razvoj in občestvo

Andreja Červek – Vatikan

Dejavna ljubezen

Če upoštevamo poslanstvo, ki ga je Caritas poklicana opravljati v Cerkvi, je pomembno vedno znova skupaj premisliti pomen besede dejavna ljubezen. Dejavna ljubezen ni neko sterilno delo ali navadna miloščina, ki jo moramo dajati, da bi naša vest molčala.

Kar ne smemo nikoli pozabiti, je, da ima dejavna ljubezen svoj izvor in svoje bistvo v samem Bogu (glej Jn 4,8), je dejal papež Frančišek med govorom. »Dejavna ljubezen je objem Boga, našega Očeta, namenjen vsakemu človeku, na poseben način pa zadnjim in trpečim, ki v njegovem srcu zasedajo prednostno mesto. Če bi na dejavno ljubezen gledali kot na delo, bi Cerkev postala humanitarna organizacija, karitativno služenje pa 'logistični oddelek'. A Cerkev ni nič od tega. Je nekaj drugega in mnogo večjega. V Kristusu je znamenje in orodje Božje ljubezni do človeštva in vsega stvarstva, našega skupnega doma.«

Celostni razvoj

Drugi poudarek papeževega govora članom Caritas Internationalis, je bil celostni razvoj. Pri karitativnem služenju je v igri pogled na človeka, ki ga ni mogoče zvesti na en sam vidik. Vključuje namreč celotnega človeka, ki je Božji otrok, ustvarjen po Božji podobi in podobnosti.

»Revni so predvsem osebe in na njihovem obličju se skriva obličje samega Kristusa,« je dejal papež Frančišek. »Oni so njegovo meso, so znamenja njegovega križanega telesa. In naša dolžnost je, da jih tudi na najskrajnejših periferijah in v podzemljih zgodovine dosežemo z rahločutnostjo in nežnostjo Matere Cerkve. Usmeriti se moramo v vlaganje v celotnega človeka in vse ljudi, da bodo ustvarjalci in protagonisti lastnega napredka.« Služenje dejavne ljubezni mora zatorej izbrati »logiko celostnega razvoja kot protistrup za kulturo odmetavanja in brezbrižnosti«.

Najslabša diskriminacija, zaradi katere trpijo revni, je pomanjkljiva duhovna pozornost, kar člani Caritas Internationalis vedo zelo dobro. Velik del revnih ima določeno odprtost za vero, potrebujejo Boga in zato jim ne moremo odtegniti njegovega prijateljstva, njegovega blagoslova, njegove Besede, obhajanja zakramentov ter rasti in zorenja v veri. Na prvem mestu torej mora biti verska pozornost do revnih.

Občestvo

Tretji pomembni element, ki ga je papež postavil v ospredje, pa je bilo občestvo, ki je v Cerkvi središčno in opredeljuje njeno bistvo. »Cerkveno občestvo nastane iz srečanja z Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, ki preko oznanjevanja Cerkve dosega ljudi in ustvarja občestvo z Njim, z Očetom in s Svetim Duhom. Občestvo v Kristusu in v Cerkvi poživlja, spremlja in podpira karitativno služenje tako v sami skupnosti kot v izrednih situacijah po vsem svetu. Na ta način diakonija dejavne ljubezni postane vidno sredstvo občestva v Cerkvi.« In zato je tudi Caritas Internationalis kot konfederacija spremljana s strani Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju.

Uboštvo, zastonjskost in ponižnost

Papež Frančišek je zbrane na avdienci spodbudil, naj te tri temeljne vidike –  dejavno ljubezen, celostni razvoj in občestvo – živijo s slogom uboštva, zastonjskosti in ponižnosti. Dejavne ljubezni po papeževih besedah ni mogoče živeti brez medosebnih odnosov z revnimi: »Živeti z revnimi in za revne. Revni niso številke, ampak so osebe. Kajti ko živimo z revnimi, se učimo udejanjati dejavno ljubezen z duhom uboštva, naučimo se, da dejavna ljubezen pomeni podelitev z drugim. V resnici, ne le, da je dejavna ljubezen, ki ne seže v žep, lažna ljubezen, ampak tudi, da dejavna ljubezen, ki ne vključuje srca, duše in celotnega bitja, je ideja ljubezni, ki še ni uresničena.«

Karitativnost ni humanitarnost

Sveti oče je opozoril, da je potrebna stalna pozornost, da se ne bi podleglo skušnjavi življenja neke hinavske ali zavajajoče ljubezni; karitativnosti, ki je poistovetena z dajanjem miloščine in dobrodelnostjo ali pa razumljena kot pomirjevalo za našo nemirno vest. In zato se je treba tudi izogibati, da bi karitativno dejavnost izenačevali s človekoljubno učinkovitostjo ali z načrtovalno učinkovitostjo ali pa s pretirano in prekipevajočo organizacijo.

Karitativni delavci niso funkcionarji

Ker je dejavna ljubezen najpomembnejša med krepostmi, po katerih lahko hrepeni človek, da bi tako lahko posnemal Boga, je pohujšljivo videti karitativne delavce, ki jo spremenijo v posel. Veliko govorijo o dejavni ljubezni, a živijo v razkošju ali razbrzdanosti, ali organizirajo forum o karitativnosti, pri tem pa nesmiselno razsipavajo z denarjem. »Zelo boli videti, ko se nekateri karitativni delavci spremenijo v funkcionarje in birokrate,« je dodal papež.

Izkustveno srečanje s Kristusom

Pri tem je poudaril, da dejavna ljubezen, karitativnost, ni neka ideja ali neko pobožno čustvo, ampak je »izkustveno srečanje s Kristusom«: »Je pripravljenost živeti s srcem Boga, ki nam ne pravi, naj imamo do revnih neko splošno ljubezen, čustvo, solidarnost itd., ampak naj se v njih srečamo z Njim samim (glej Mt 25,31-46), s slogom uboštva.«

Z veseljem pomagati rasti Božjemu kraljestvu

Sveti oče se je ob koncu govora zbranim članom Caritas Internationalis zahvalil za njihovo prizadevanje: »Dragi prijatelji, v imeni celotne Cerkve se vam zahvaljujem za vse, kar počnete z in za mnoge brate in sestre, ki so v stiski, ki so puščeni na obrobju, ki so zatirani s suženjstvom našega časa. Spodbujam vas, da hodite dalje! Da bi lahko vsi vi, v občestvu s cerkveno skupnostjo, ki ji pripadate in katere izraz ste, še naprej z veseljem dajali svoj prispevek k rasti Božjega kraljestva v svetu, kraljestva pravičnosti, ljubezni in miru. Evangelij naj vas vedno hrani in razsvetljuje, nauk in pastoralna skrb matere Cerkve pa naj vas vodita.«