Papež Frančišek: Splav ni odgovor, ki ga iščejo ženske in družine!

Andreja Červek – Vatikan

Vsakega otroka je treba sprejeti – vedno!

»Nobeno človeško bitje ne more nikoli biti nekompatibilno z življenjem,« je zatrdil papež Frančišek v govoru, medtem ko je spomnil na zavzemanje fundacije Srce v kapljici na področju sprejemanja še nerojenih otrok, ki se nahajajo v skrajno krhkih pogojih. To so otroci, ki jih kultura odmetavanja v določenih primerih opredeljuje kot »nekompatibilne z življenjem«. A kot je poudaril papež: »Nobeno človeško bitje ne more nikoli biti nekompatibilno z življenjem, ne zaradi svojih let, ne zaradi svojega zdravstvenega stanja, ne zaradi kvalitete svojega življenja. Vsak otrok, ki nastane v telesu ženske, je dar, ki spremeni zgodovino družine – očeta in matere, starih staršev ter bratov in sester. In tega otroka je treba sprejeti, ljubiti in zanj skrbeti. Vedno!«

Tesna povezanost matere in otroka

Ko se ženska zave, da pričakuje otroka, se v njej takoj prebudi čut za globoko skrivnost. Ni več samo ženska, postane mati. Med njo in otrokom se takoj vzpostavi tesen pogovor, ki ga znanost imenuje cross-talk. Ta komunikacijska sposobnost ne pripada samo ženski, ampak predvsem otroku, ki v svoji individualnosti pošilja sporočila in tako materi sporoča svojo navzočnost in svoje potrebe.

Izid domnevne bolezni ni mogoče z gotovostjo napovedati

Papež je izpostavil, da izida domnevne bolezni še nerojenega otroka ni mogoče napovedati z gotovostjo. Danes lahko moderne tehnike prenatalne diagnostike že v prvih tednih odkrijejo nepravilnosti in patologije, ki včasih lahko resno ogrožajo življenje samega otroka. Domneva določene patologije, toliko bolj pa potrjena bolezen, spremenijo doživljanje nosečnosti ter pri ženski in paru povzročijo obup. Občutek osamljenosti, nemoči, strah pred otrokovim trpljenjem in celotne družine postanejo tihi krik, klic na pomoč sredi teme neke bolezni, za katero pa ne more nihče napovedati gotovega izida. »Kajti razvoj vsake bolezni je vedno subjektiven in pogosto niti sami zdravniki ne vedo, kako se bo razvila pri posamezniku,« je opozoril papež.

Nerojen otrok je mali pacient

»Pa vendar obstaja neka stvar, ki jo medicina dobro pozna,« je poudaril sveti oče. In to je: »Otroci v materinem telesu, če se pokažejo določene nepravilnosti, so mali pacienti, ki se jih pogosto lahko zdravi s farmakološkimi in kirurškimi posegi ter posebno oskrbo, ki lahko zmanjšajo strašno razliko med diagnostičnimi in terapevtskimi možnosti, ki že leta predstavlja enega od razlogov za prostovoljni splav in zavrnitev oskrbe pri rojstvu mnogih otrok s težkimi patologijami. Terapije zarodka na eni strani in Predrojstveni hospici na drugi dosegajo presenetljive rezultate v klinično-skrbstvenem smislu in predstavljajo temeljno podporo družinam, ki sprejmejo rojstno bolnega otroka.«

Zdravstveni poklic je poklicanost k življenju

Kot je izpostavil papež, morajo te možnosti in znanja biti na razpolago vsem, da bi se tako širil znanstveni in pastoralni pristop kompetentnega spremljanja. Zato je pomembno, da zdravnikom ni jasen samo cilj zdravljenja, ampak tudi sveta vrednost človeškega življenja, katerega zaščita mora biti glavni cilj medicinske prakse. »Zdravstveni poklic je poslanstvo, je poklicanost k življenju, in pomembno je, da se zdravniki zavedajo, da so oni sami dar za družine, ki so jim zaupane – zdravniki, ki znajo vstopiti v odnos, vzeti nase življenje drugih, biti aktivni v primeru bolečine, zmožni pomiriti in zavzeto poiskati rešitve, ki so vedno spoštljive do dostojanstva vsakega človeškega življenja.«

Splav nikoli ni odgovor

Papež Frančišek je opozoril, da pa žal v današnji družbi strah in sovraštvo do nepravilnosti pogosto vodijo v odločitev za splav, ki se ga predstavlja kot preventivno prakso. »A nauk Cerkve je glede tega jasen: človeško življenje je sveto in nedotakljivo, uporabo prenatalne diagnostike za selektivno prekinitev pa je treba na vso moč zavrniti, saj je to izraz nečloveške evgenetične miselnosti, ki družinam odteguje možnost, da bi sprejele, objele in ljubile svoje najkrhkejše otroke. Splav nikoli ni odgovor, ki ga iščejo ženske in družine,« je poudaril Frančišek. »Prej sta strah pred boleznijo in osamljenost tista, zaradi katerih se starši obotavljajo. Težav praktične, človeške in duhovne narave se ne zanika, a ravno zato so jasnejše pastoralne dejavnosti nujne in potrebne za podporo tistih, ki sprejmejo bolne otroke. Treba je ustvariti prostore, kraje in 'mreže ljubezni', na katere se bodo pari lahko obrnili, ter čas nameniti tudi spremljanju teh družin.«