Papež med mašo v Skopju: Recimo odločno in brez strahu - lačni smo, Gospod
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Čudež bratstva: nasiti in še ostane v obilju
»Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen,« nam je pravkar rekel Gospod (Jn 6,35).V evangeliju se okoli Jezusa zbere množica, ki je imela pred očmi pomnožitev kruha. To je bil eden izmed tistih trenutkov, ki so ostali vtisnjeni v oči in srce prve skupnosti učencev. Bil je praznik. Praznik, ko so odkrili preobilje in skrb Boga do njegovih otrok, ki so postali bratje v lomljenju in podelitvi kruha. Za trenutek si predstavljajmo tisto množico. Nekaj se je spremenilo. Za kratek hip so se žejne in tihe osebe, ki so sledile Jezusu v iskanju besede, mogle s svojimi rokami dotakniti in občutiti na svojih telesih čudež bratstva, ki more nasititi – in še ostane v obilju.
Lakota po kruhu ima tudi druga imena
Gospod je prišel, da bi dal svetu življenje in to vedno stori na način, ki more izzvati omejenost naših preračunavanj, povprečnost naših pričakovanj in površinskost naših intelektualizmov; pod vprašaj postavlja naše poglede in naše gotovosti ter nas vabi, da bi prešli k novemu obzorju, ki daje prostor za drugačen način izgradnje stvarnosti. On je živi Kruh, ki je prišel iz nebes, »kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, ne bo žejen«. Vsi ti ljudje so ugotovili, da ima lakota po kruhu tudi druga imena: lakota po Bogu, lahkota po bratstvu, lakota po srečanju in skupnem praznovanju.
Hlastali smo po zvezah in izgubili okus za bratstvo …
Navadili smo se jesti trd kruh dezinformacij in postali smo jetniki diskreditiranja, etiketiranja in sramotenja; mislili smo, da bo konformizem potešil našo žejo in smo prišli do tega, da smo se napajali z ravnodušnostjo in neobčutljivostjo; hranili smo se s sanjami blišča in veličine, a na koncu smo pristali pri tem, da smo jedli nepazljivost, zaprtost in osamljenost; hlastali smo po zvezah in izgubili okus za bratstvo. Iskali smo hiter in gotov rezultat, pa nas stiskata nepotrpežljivost in tesnoba. Kot jetniki virtualnosti smo izgubili čut in okus za resničnost.
Recimo odločno in brez strahu: lačni smo, Gospod
Recimo odločno in brez strahu: lačni smo, Gospod … Lačni smo, Gospod, kruha tvoje Besede, ki more odpreti naše zaprtosti in našo samoto; lačni smo, Gospod, bratstva, kjer ravnodušnost, diskreditacija, nizkotnost ne zapolnjujejo naših miz in ne zavzemajo prvega mesta pri nas doma. Lačni smo, Gospod, srečanj, v katerih more tvoja Beseda vzbuditi upanje, prebuditi nežnost, povečati občutljivost srca z odpiranjem poti spreminjanja in spreobrnjenja.
Lačni smo, Gospod, kruha tvoje besede in kruha bratstva
Lačni smo, Gospod, tega, da bi izkusili, kakor tista množica, pomnožitev tvojega usmiljenja, ki more prekiniti stereotipe in deliti in podeliti Očetovo sočutje do vsake osebe, posebej do tistih, za katere nihče ne skrbi, ki so pozabljeni in zaničevani. Recimo odločno in brez strahu, lačni smo kruha, Gospod: kruha tvoje besede in kruha bratstva.
»Pridite!« ‒ edina stvar, ki jo zahteva Gospod
Čez nekaj trenutkov se bomo premaknili, pristopili bomo k oltarni mizi, da bi se nahranili s Kruhom življenja, izpolnjujoč Gospodovo naročilo: »Kdor pride k meni, ne bo lačen in kdor vame veruje, ne bo žejen.« (Jn 6,35) To je edina stvar, ki jo zahteva Gospod: pridite. Vabi nas, da bi se odpravili na pot, da bi se premaknili, da bi izstopili. Spodbuja nas, naj hodimo njemu naproti, da bi postali deležni njegovega življenja in njegovega poslanstva. »Pridite,« nam pravi Gospod: to ne pomeni le premakniti se z enega mesta na drugega, ampak dopustiti, da nas njegova Beseda premakne, spreminja v naših izbirah, občutjih, prioritetah, da bi si upali posnemati njegova dejanja in govoriti njegov jezik, jezik kruha, ki pomeni nežnost, družbo, velikodušno predanost drugim, konkretno in otipljivo ljubezen, saj je vsakdanja in realna.
Gospod nas vabi, da bi se skupaj z Njim razlomili in razdajali
V vsaki evharistiji se razlomi in razdaja ter tudi nas vabi, da bi se razlomili in razdajali skupaj z Njim ter se udeležili tistega čudeža pomnožitve, ki želi doseči in se dotakniti vsakega kotička tega mesta, te dežele, te zemlje z nekaj nežnosti in sočutja.
Temelj življenja Matere Terezije: Jezus v evharistiji in v revnih
Lakota po kruhu, lakota po bratstvu, lakota po Bogu. Kako dobro je vse to poznala Mati Terezija, ki je želela svoje življenje utemeljiti na dveh stebrih: na Jezusu učlovečenem v evharistiji in na Jezusu, učlovečenem v revnih! Ljubezen, ki jo prejemamo, ljubezen, ki jo darujemo. Dva neločljiva stebra, ki sta zaznamovala njeno pot, ki sta jo premaknila, saj je tudi ona želela potešiti svojo lakoto in žejo. Šla je h Gospodu in v istem dejanju je šla k bratu, ki je bil zaničevan, neljubljen, sam in pozabljen … Vedela je namreč, da se »ljubezen do Boga in do bližnjega spajata: v najmanjšem srečujemo Jezusa in v Jezusu srečujemo Boga« (Okrožnica Bog je ljubezen, 15); in tista ljubezen je bila edina, ki je mogla potešiti njeno lakoto.
Gospod poteši žejo v oltarnem zakramentu in zakramentu brata
Bratje, danes vstali Gospod še naprej hodi med nami, tam kjer gre za in je v igri vsakdanje življenje. Pozna našo lakoto in nam ponovno pravi: »Kdor pride k meni, ne bo lačen in kdor vame veruje, ne bo žejen« (Jn 6,35). Medsebojno se spodbujajmo, da bi vstali ter izkusili obilje njegove ljubezni; dopustimo, da On poteši našo lakoto in žejo v oltarnem zakramentu in zakramentu brata.
