Papež med mašo v Sofiji: Bog kliče, preseneča in ljubi

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kristus je vstal!

Dragi bratje in sestre, Kristus je vstal! Christos vozkrese! Čudovit je pozdrav, s katerim si kristjani v vaši deželi voščijo veselje Vstalega v tem velikonočnem času.
Celotni dogodek, ki smo ga slišali in je zapisan na koncu evangelijev, nam omogoča, da se potopimo v to veselje, s katerim nas Gospod vabi, naj »okužimo« druge. Spominja nas na tri čudovite stvarnosti, ki zaznamujejo naše življenje učencev: Bog kliče, Bog preseneča, Bog ljubi.

Bog kliče

Bog kliče. Vse se dogaja na obali Galilejskega jezera, tam, kjer je Jezus poklical Petra. Povabil ga je, naj pusti poklic ribiča, da bi postal ribič ljudi (prim. Lk 5,4-11). Sedaj, po vsej prehojeni poti, po izkušnji, ko je videl Učitelja umreti in kljub oznanilu njegovega vstajenja, se Peter vrne k prejšnjemu življenju: »Ribe grem lovit,« reče. In drugi učenci niso nič boljši: »Tudi mi gremo s teboj« (Jn 21,3). Zdi se, da naredijo korak nazaj; Peter ponovno vzame v roke mreže, katerim se je odpovedal zaradi Jezusa. Teža trpljenja, razočaranja in celo izdaje je postala skala, ki jo je težko odstraniti s src učencev. Še vedno so bili ranjeni pod težo bolečine in krivde in dobra novica o vstajenju se ni ukoreninila v  njihovem srcu. Gospod ve, kako močna je za nas skušnjava, da bi se vrnili k stvarem iz preteklosti.

Nostalgija po preteklosti in psihologija groba

Petrove mreže, kakor tudi egiptovska čebula, so v Svetem pismu simbol skušnjave nostalgije po preteklosti, želje, da bi ponovno imeli nekaj, kar smo želeli pustiti. Ob izkušnjah neuspeha, bolečine in celo dejstva, da se stvari niso izkazale za takšne, kot smo upali, se vedno pojavi prefinjena in nevarna skušnjava, ki vabi v malodušje ter da bi se prepustili obupu. Psihologija groba je tista, ki vse obarva z resignacijo, zaradi katere se navežemo na sentimentalno žalost, ki kakor molj razjeda vsako upanje. Tako nastaja največja nevarnost, ki se lahko ukorenini znotraj skupnosti: sivi pragmatizem življenja, v katerem na videz vse poteka normalno, v resnici pa vera peša in se sprevrača v malodušje (glej Veselje evangelija, 83).

Gospod ne čaka idealnih situacij, ampak jih ustvarja

Vendar pa prav tja, v Petrov neuspeh, pride Jezus, ponovno začne od začetka in potrpežljivo pristopi k njemu ter mu reče »Simon« (v. 15): to je bilo ime, s katerim ga je prvič poklical. Gospod ne čaka idealnih situacij ali duševnih razpoloženj, ampak jih ustvarja. Ne pričakuje, da se bo srečal z osebami brez težav, brez razočaranj, grehov ali omejenosti. On sam je soočil greh in razočaranje, da bi prišel naproti vsakemu živemu bitju in bi ga povabil, naj hodi. Bratje, Gospod se ne naveliča klicati. Moč Ljubezni je tista, ki je postavila na glavo vsakršno napoved in zna ponovno začeti.

Vsak dan podoživeti svojo zgodbo ljubezni z Bogom

V Jezusu Bog želi vedno dati možnost. Tako dela tudi z nami: vsak dan nas kliče, da bi ponovno podoživeli svojo zgodbo ljubezni z Njim, da bi se ponovno utemeljili v novosti, ki je On. Vsako jutro nas išče tam, kjer smo in nas vabi, »naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti« in nas vabi, naj je iščemo »med mrtvimi Tistega, ki je živ« (Homilija med velikonočno vigilijo, 10. april 2019). Ko ga sprejmemo, se povzpnemo višje, objamemo svojo lepšo prihodnost ne kot eno izmed možnosti, ampak kot stvarnost. Kadar je Jezusov klic tisti, ki usmerja življenje, se srce pomladi.

Pustiti se presenetiti, pa tudi uresničevati presenetljive stvari

Bog preseneča. Je Gospod presenečenj, ki vabi ne samo, da bi se pustili presenetiti, ampak da bi uresničevali presenetljive stvari. Gospod kliče in ko sreča učence s praznimi mrežami, jim predlaga nekaj nenavadnega: loviti ribe podnevi, kar je na tistem jezeru precej nenavadna stvar. Ponovno jim da upanje s tem, da jih premakne in spet spodbudi, naj tvegajo, naj ne mislijo, da je karkoli in predvsem kdorkoli izgubljen.

Gospod ljubi tvoje življenje – tudi ko se ga ti bojiš gledati

Je Gospod presenečenja, ki prekinja hromeče zaprtosti tako, da ponovno podarja pogum, ki more premagati sum, nezaupanje in strah, ki se skriva za besedami »vedno se je delalo tako«. Bog preseneča, kadar kliče in vabi, da na odprto morje zgodovine ne bi vrgli le mrež, ampak same sebe ter bi gledali na življenje, na druge in tudi nase tako, kot On, ki »v grehu vidi otroke, ki jih je potrebno ponovno dvigniti; v smrti brate, ki jih je potrebno obuditi; v potrtosti srca, ki jih je potrebno potolažiti. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke« (prav tam).

Ljubiti pomeni prenehati biti v središču

Tako pridemo do današnje tretje gotovosti. Bog kliče, Bog preseneča, ker Bog ljubi. Njegov jezik je ljubezen. Zato Petru in nam pravi, naj se uglasimo na isti jezik: »Ali me ljubiš?« Peter sprejme povabilo in po dolgem času, ki ga je preživel z Jezusom, razume, da ljubiti pomeni prenehati biti v središču. Sedaj ne izhaja več iz sebe, ampak iz Jezusa: »Ti vse veš« (Jn 21,18), odgovori. Prepozna, da je slaboten, razume, da ne more iti naprej le z lastnimi močmi. In zanese se na Gospoda, na moč njegove ljubezni, vse do konca. To je naša moč, katero smo vsak dan poklicani obnoviti: Gospod nas ljubi. Biti kristjan je klic, da bi zaupali, da je Božja ljubezen večja od vsakršne omejenosti ali greha. Ena izmed velikih bolečin in ovir, ki jo doživljamo danes, ne izhaja toliko iz razumevanja, da je Bog ljubezen, ampak iz dejstva, da ga oznanjamo in o njem pričujemo na takšen način, da za mnoge to ni njegovo ime. Bog je ljubezen, ki ljubi, se daruje, kliče in preseneča.

Bog iz našega življenja lahko naredi umetnino

To je čudež Boga, ki iz naših življenj naredi umetnine, če se dopustimo, da nas vodi njegova ljubezen. Mnoge priče velike noči so na tej blagoslovljeni zemlji ustvarile veličastne mojstrovine, ki sta jih navdihnili preprosta vera in velika ljubezen. S tem, ko so darovale življenje, so bile živa Gospodova znamenja, vedoč, da bodo s pogumom premagale apatičnost in ponudile krščanski odgovor na skrbi, s katerimi so se soočale (Posinodalna apostolska spodbuda Christus vivit, 174). Danes smo povabljeni, da bi gledali in odkrili to, kar je Gospod storil v preteklosti, da bi se z Njim podali v prihodnost, vedoč da bo sredi uspehov in napak vedno znova prišel, da bi nas poklical in povabil, naj vržemo mreže.

Pričevati Kristusovo ljubezen

To, kar sem rekel mladim v spodbudi, ki sem jo pred kratkim napisal, želim reči tudi vam. Mlada Cerkev, mlada oseba – ne zaradi starosti ampak zaradi moči Duha –, nas vabi, da bi pričevali Kristusovo ljubezen, ljubezen, ki dviguje in nas vodi, da bi se bili pripravljeni boriti za skupno dobro, da bi bili služabniki ubogih, protagonisti revolucije dejavne ljubezni in služenja, sposobni se zoperstaviti boleznim potrošniškega in površinskega individualizma. Zaljubljeni v Kristusa, žive priče evangelija v vsakem kotičku tega mesta (prim. prav tam, 174-175). Ne bojte se biti svetniki, ki jih ta zemlja potrebuje; gre za svetost, ki vam ne bo odvzela moči, življenja ali veselja; prav nasprotno, saj boste vi in otroci te zemlje postali to, kar je Oče želel, ko vas je ustvaril (prim. Veselite in radujte se, 32).  

Poklicani, presenečeni in poslani za ljubezen!