Papež med opoldansko molitvijo: Christos vozkrese! On je živ in hodi s teboj!

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

S temi besedami že od starodavnih časov na tem področju Bolgarije kristjani – pravoslavni in katoličani – si voščijo med velikonočnim časom. Christos vozkrese! Izražajo namreč veliko veselje zaradi zmage Jezusa Kristusa nad zlom in smrtjo. So trditev in pričevanje srčike naše vere, da Kristus živi. On je naše upanje in najlepša mladost tega sveta. Vse, česar se On dotakne, postane mlado, postane novo, se napolni z življenjem. Zato prve besede, ki jih hočem nameniti vsakemu od vas, so: On živi in te hoče živega! On je v tebi, On je s teboj in nikoli ne odide, On hodi s teboj. Čeprav se ti lahko oddaljiš, pa je ob tebi Vstali, ki te kliče in te čaka za ponoven začetek. On se ne boji začeti znova, vedno ti da roko, da vstaneš in začneš znova. Ko se boš zaradi žalosti, žalost te postara, zamer, strahov ali polomov čutil starega, ti bo On spet dal moči in upanja. On je živ in hodi s teboj.« (prim. Christus vivit, 1-2).

To vero v vstalega Kristusa se oznanja že dva tisoč let v vsakem kotičku zemlje preko velikodušnega poslanstva številnih vernikov, ki so poklicani, da dajo vse za evangeljsko oznanilo in da nič ne obdržijo zase. V zgodovini Cerkve tudi tukaj v Bolgariji so bili pastirji, ki so se odlikovali s svetostjo življenja. Med njimi rad spomnim na svojega predhodnika, ki ga vi imenujete »sveti Bolgar«, sv. Janeza XXIII., svetega pastirja, katerega spomin je še posebej živ v tej deželi, kjer je živel od 1925 do 1934. Tukaj se je naučil ceniti izročilo vzhodne Cerkve tako, da je vzpostavil prijateljske odnose z drugimi veroizpovedmi. Njegova diplomatska in pastoralna izkušnja v Bolgariji je pustila v njegovem pastirskem srcu tako močan vtis, da ga je pripeljala do tega, da je v Cerkvi spodbujal vizijo ekumenskega dialoga, ki je dobil močno spodbudo na 2. vatikanskem koncilu, ki ga je hotel ravno »papež Roncalli«. V določenem smislu se moramo zahvaliti tej deželi za modro in navdihujočo intuicijo »Dobrega papeža«.

V moči brazde te ekumenske poti bom kmalu imel priložnost pozdraviti predstavnike različnih veroizpovedi Bolgarije, ki je kljub temu, da je pravoslavna dežela, križišče na katerem se srečajo in se pogovarjajo predstavniki različnih verstev. Zaželena navzočnost na tem srečanju predstavnikov teh različnih skupnosti kaže na željo vseh, da se hodi po poti, ki je vsak dan bolj potrebna, »sprejemanja kulture dialoga kot poti, skupnega sodelovanja kot obnašanja, medsebojnega poznavanja kot metode in kriterija«.

Nahajamo se blizu starodavne cerkve sv. Sofije in poleg patriarhalne cerkve sv. Aleksandra Nevskega, kjer sem malo prej molil v čast sv. Cirila in Metoda, evangelizatorjev slovanskih ljudstev. V želji, da izrazim spoštovanje in ljubezen tej častitljivi bolgarski pravoslavni Cerkvi, sem imel pred tem veselje pozdraviti in objeti mojega brata, njegovo svetost Neofita, patriarha, kakor tudi metropolite Svetega sinoda.

Sedaj se bomo obrnili na blaženo Devico Marijo, Kraljico nebes in zemlje, da posreduje pri Vstalem Gospodu, naj podari tej ljubljeni zemlji vedno potrebno spodbudo, da bo dežela srečanja, v kateri boste lahko onkraj kulturnih, verskih ali etničnih razlik nadaljevali z medsebojnim priznavanjem in spoštovanjem kot sinovi istega Očeta. Našo molitev bomo izrazili s starodavno pesmijo Raduj se, Kraljica nebeška pred ikono nesebarske Marije, ki pomeni »Vrata nebeška«, tako ljube mojemu predhodniku sv. Janezu XXIII., ki jo je začel častiti tukaj v Bolgariji in jo je nosil s seboj vse do smrti.

Opoldanska molitev Raduj se, Kraljica nebeška

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,
je vstal, kakor je rekel, aleluja,
prosi za nas Boga, aleluja.
Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja,
ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo. Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.