Papež pozdravil patriarha Neofita in Sveti sinod: Christos vozkrese!

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Reportaža srečanja s Svetim sinodom

V veselju vstalega Gospoda vam namenjam velikonočni pozdrav na to nedeljo, ki jo na krščanskem Vzhodu imenujejo »nedelja svetega Tomaža«. Zazrti smo v apostola, ki položi roko v Gospodovo stran in, ko se dotakne njegovih ran, izpove: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). Rane, ki so se skozi zgodovino odprle med nami, kristjani, so boleča razkosanja, povzročena Kristusovemu telesu, ki je Cerkev. Še danes se lahko z roko dotikamo njihovih posledic. Če skupaj položimo roko v te rane in izpovemo, da je Jezus vstal, in ga razglasimo za svojega Gospoda in Boga, če se v priznanju svojih pomanjkljivosti pogreznemo v njegove rane ljubezni, pa morda lahko ponovno odkrijemo veselje odpuščanja in vnaprej okušamo dan, v katerem bomo z Božjo pomočjo lahko na istem oltarju obhajali velikonočno skrivnost.

Na tej poti nas podpira veliko bratov in sester, ki bi se jim predvsem rad poklonil: oni so priče velike noči. Koliko kristjanov je v tej deželi trpelo zaradi Jezusovega imena, zlasti med preganjanjem v preteklem stoletju! Ekumenizem krvi! Po »Deželi vrtnic« so razširili prijeten vonj. Šli so skozi trnje preizkušnje, da bi širili vonjavo evangelija. Razcveteli so se v rodovitni in dobro obdelani zemlji, v ljudstvu vere in pristne človečnosti, ki jim je dalo krepke in globoke korenine: zlasti mislim na meništvo, ki je iz roda v rod hranilo vero ljudi. Verjamem, da te priče velike noči, bratje in sestre različnih veroizpovedi, ki jih je v nebesih združila Božja ljubezen, sedaj gledajo na nas kot na semena, ki so posejana v zemljo, da bi obrodila sad. Medtem ko toliki drugi bratje in sestre v svetu še naprej trpijo zaradi vere, zahtevajo od nas, naj ne ostanemo zaprti, ampak naj se odpremo, kajti semena samo na ta način obrodijo sad.

Svetost. To srečanje, ki sem si ga zelo želel, sledi srečanju sv. Janeza Pavla II. s patriarhom Maximom med prvim obiskom nekega rimskega škofa v Bolgariji, in sledi stopinjam sv. Janeza XXIII., ki je v letih, ki jih je preživel tukaj, tako vzljubil to »preprosto in dobro« ljudstvo (Dnevnik duše, Bologna 1987, 325). Cenil je njegovo poštenost, delavnost in dostojanstvo v preizkušnjah. Tudi jaz se tukaj počutim kot gost, sprejet z naklonjenostjo, in doživljam v srcu domotožje brata, tisto zdravilno domotožje po edinosti med sinovi istega Očeta, o katerem je papež Janez gotovo imel priložnost razmišljati v tem mestu. Prav med 2. Vatikanskim koncilom, ki ga je on napovedal, je Bolgarska pravoslavna Cerkev poslala svoje opazovalce. Od takrat so se stiki pomnožili. Mislim na obiske bolgarskih delegacij, ki že petdeset let prihajajo v Vatikan in jih vsako leto z veseljem sprejmem; in tudi na prisotnost bolgarske pravoslavne skupnosti v Rimu, ki moli v eni od cerkva moje škofije. Razveseljuje me odličen sprejem, ki je tukaj namenjen mojim odposlancem, katerih navzočnost se je zadnjih letih še okrepila, in sodelovanje z lokalno katoliško skupnostjo, zlasti na kulturnem področju. Poln zaupanja sem, da bodo z Božjo pomočjo in v časih, ki jih bo določila Božja previdnost, takšni stiki lahko pozitivno vplivali na mnoge druge vidike našega dialoga. Medtem smo poklicani da skupaj hodimo in delamo, da bi pričevali za Gospoda, zlasti s služenjem najbolj ubogim in pozabljenim bratom, v katerih je On navzoč. Ekumenizem ubogega.

Smer na poti nam lahko kažeta predvsem sveti Ciril in Metod, ki nas povezujeta že od prvega tisočletja in katerih živ spomin ostaja v naših Cerkvah kot vir navdiha, saj sta kljub nasprotovanjem na prvo mesto postavila Gospodovo oznanilo, klic k poslanstvu. Kot je dejal sv. Ciril: »Z veseljem odhajam za krščansko vero; ne glede na to, kako sem utrujen in telesno preizkušen, bom šel z veseljem« Uvita Constantini VI,7; XIV,9). In medtem ko so se napovedovala svarilna znamenja bolečih delitev, do katerih bo prišlo v naslednjih stoletjih, sta se odločila za perspektivo občestva. Poslanstvo in občestvo: to sta dve besedi, ki sta se stalno pojavljali v življenju obeh svetnikov in ki lahko razsvetlita našo pot k rasti v bratstvu. Ekumenizem poslanstva.

Ciril in Metod, ki sta bila po izobrazbi bizantinca, sta bila dovolj drzna, da sta prevedla Sveto pismo v jezik, ki je bil dostopen slovanskim ljudstvom, tako da je Božja beseda hodila pred človeškimi besedami. Njun pogumen apostolat ostaja za vse zgled evangelijzacije. Področje, ki nas poziva k oznanjevanju, je področje mladih rodov. Kako pomembno je, da si v spoštovanju izročil in posebnosti pomagamo in najdemo načine za prenos vere v skladu z jeziki in oblikami, ki bodo mladim omogočile, da bodo doživeli veselje boga, ki jih ljubi in jih kliče! V nasprotnem primeru bodo v skušnjavi, da bi pozornost namenili varljivim sirenam potrošniške družbe.

Občestvo in poslanstvo, bližina in oznanilo, sveti Ciril in Metod nam imata veliko povedati tudi kar zadeva prihodnost evropske družbe. »Na neki način sta bila pospeševalca zedinjene Evrope in globokega miru med vsemi prebivalci na celini, ko sta pokazala temelje nove umetnosti skupnega življenja, v spoštovanju razlik, ki nikakor niso ovira za edinost« (sv. Janez Pavel II., Pozdrav uradni bolgarski delegaciji, 24. maja 1999: Insegnamenti XXII, 1 [1999], 1080). Tudi mi, ki smo dediči vere obeh svetnikov, smo poklicani biti tvorci občestva, orodja miru v Jezusovem imenu. V Bolgariji, ki je »duhovno križišče, dežela srečanja in medsebojnega razumevanja« (ID., Discorso durante la Cerimonia di benvenuto, Sofia, 23 maggio 2002: Insegnamenti XXV,1 [2002], 864), so bile dobrodošle različne veroizpovedi, od armenske do protestantske, in različni verski izraz, od judovskega do muslimanskega. Sprejemanja in spoštovanja je deležna tudi Katoliška Cerkev tako v latinskem kot v bizantinsko-slovanskem izročilu. Hvaležen sem vaši Svetosti in Svetemu sinodu za takšno naklonjenost. Tudi v naših odnosih nas sveti Ciril in Metod spominjata, da »določena različnost navad in običajev niti najmanj ne nasprotuje edinosti Cerkve« in da se med Vzhodom in Zahodom „različne teološke formule neredko prej dopolnjujejo, kot bi si nasprotovale« (II. vatikanski koncil: Unitatis redintegratio, 16-17). »Koliko se lahko naučimo drug od drugega!« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 246).

Svetost. Kmalu bom imel priložnost vstopiti v patriarhalno katedralo Svetega Aleksandra Nevskega, da se bom ustavil v molitvi v spominu na svetega Cirila in Metoda. Sveti Aleksander Nevski, iz ruske tradicije, in sveta brata, ki izhajata iz grške tradicije in sta apostola slovanskih ljudstev, razodevajo, kako zelo je Bolgarija država-most. Svetost, dragi bratje, zagotavljam vam svojo molitev za vas, za vernike tega ljubljenega ljudstva, za odlično poklicanost te države, za našo pot v ekumenizmu krvi, ubogega in poslanstva. S svoje strani pa prosim za mesto v vaših molitvah, v prepričanju, da je molitev vrata, ki odpira vsako pot k dobremu. Ponovno bi se rad zahvalil za sprejem, ki sem ga bil deležen in vam zagotavljam, da bom spomin na to bratsko srečanje nosil v srcu.

Christos vozkrese!