Papež Frančišek med božansko liturgijo v Blaju: Bodite priče svobode in usmiljenja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Jezus tako kot njegovi učenci vidi od rojstva slepega. Sposoben ga je prepoznati in ga postaviti v središče. Potem ko je razjasnil, da njegova slepota ni posledica greha, zmeša prah zemlje s svojo slino in mu ga namaže na oči; nato mu ukaže, naj se gre umit v kopel Siloo. Ko se je slepi umil, je spet videl. Zanimivo je, da je čudež opisan v samo dveh vrsticah, vse druge pa pozornosti ne namenjajo sleporojenemu, ampak razpravam, ki jih je to izzvalo. Zdi se, da je njegovo življenje, zlasti pa njegovo ozdravljenje postalo banalno, anekdotično ali predmet razprave, pa tudi jeze in odpora. Ozdravljenega slepega je najprej izpraševala osupla množica, potem pa farizeji; ti so izpraševali tudi njegove starše. Pod vprašaj so postavili identiteto ozdravljenega človeka; potem so zanikali Božje delovanje in se opravičevali, češ da Bog ne dela v soboto; šli so celo tako daleč, da so zdvomili nad tem, da se je ta človek slep rodil.

Ko ima prvenstvo »sobota«, ne pa Očetova ljubezen

Celoten prizor in razprave razkrivajo, kako težko je razumeti Jezusova dejanja in njegove prednostne izbire. On je sposoben v sredo postaviti nekoga, ki je bil na obrobju, zlasti če pomislimo, da ima prvenstvo »sobota«, ne pa Očetova ljubezen, ki skuša rešiti vse ljudi (prim. 1 Tim 2,4); slepi je moral živeti ne samo s svojo slepoto, ampak tudi s slepoto tistih, ki so bili okoli njega. Takšno je upiranje in sovražnost, ki privre iz človekovega srca, kadar namesto oseb v središče postavi osebne interese, etikete, teorije, domišljanje in ideologije, ki povsod, kamor pridejo, ne počnejo drugega, kot da zaslepijo vse stvari in vse ljudi. Gospodova logika pa je drugačna: daleč od tega, da bi se skrival v nedejavnost ali v ideološko abstrakcijo, išče človeka z njegovim obličjem, njegovimi ranami in njegovo zgodovino. Gre mu naproti in ne pusti, da bi ga zavedli govori, ki niso sposobni dati prednosti in postaviti v središče tega, kar je v resnici pomembno.

Teža ideologije in režima

Te dežele dobro poznajo trpljenje ljudi, kadar je teža ideologije ali režima močnejša od življenja in se postavi kot norma za življenje in za vero ljudi; kadar se sposobnost odločanja, svoboda in prostor za ustvarjalnost zmanjšajo ali celo izbrišejo (prim. Okrožnica Laudato si', 108). Bratje in sestre, vi ste prenašali govore in dejanja, ki so temeljili na diskreditaciji in so vodili vse do izgona in uničenja tistih, ki se ne morejo braniti in utišati neubranih glasov. Zlasti mislimo na sedem grkokatoliških škofov, ki sem jih z veseljem razglasil za blažene. Pred krutim zatiranjem režima so pokazali zgledno vero in ljubezen do svojega ljudstva. Z velikim pogumom in notranjo močjo so sprejeli trdo jetništvo in vse vrste trpinčenja, samo da ne bi zanikali pripadnosti svoji ljubljeni Cerkvi. Ti pastirji, mučenci vere, so romunskemu ljudstvu pridobili in zapustili dragoceno dediščino, ki jo lahko povzamemo v dveh besedah: svoboda in usmiljenje.

Svoboda

Ko pomislim na svobodo, ne morem, da ne bi opazil, da to božansko liturgijo obhajamo na »Polju svobode«. Ta pomenljiv kraj opozarja na edinost vašega ljudstva, ki se je uresničila v različnosti verskih izrazov. To predstavlja duhovno dediščino, ki tvori romunsko narodno kulturo ter identiteto in jo bogati. Novi blaženi so trpeli in žrtvovali svoje življenja, ko so nasprotovali nesvobodnemu ideološkemu sistemu, ki je bil prisilen do temeljnih človekovih pravic. V tistem žalostnem času, je življenje katoliške skupnosti trdo preizkušal diktatorski in brezbožni režim: vsi škofje in številni verniki Grkokatoliške Cerkve in Katoliške Cerkve latinskega obreda so bili preganjani in vrženi v ječo.

Usmiljenje

Drugi vidik duhovne dediščine novih blaženih je usmiljenje. Vztrajnost izpovedovanja zvestobe Kristusu je v njih spremljala pripravljenost na mučeništvo brez sovraštva do preganjalcev, v odnosu do katerih so pokazali veliko blagost. Zgovorno je, kar je med zaporom izjavil škof Iuliu Hossu: »Bog nas je poslal v te temine trpljenja, da bi podarili odpuščanje in da bi molili za spreobrnjenje vseh.« Te besede so simbol in povzetek drže, s katero so blaženi v času preizkušnje podpirali svoje ljudstvo, da je še naprej izpovedovalo vero brez popuščanja in brez povračilnih ukrepov. Ta drža usmiljenja do mučiteljev je preroško sporočilo, saj se danes kaže kot povabilo vsem, da bi mržnjo premagali z ljubeznijo in odpuščanjem, ko bi dosledno in pogumno živeli krščansko vero.

Ideološka kolonizacija

Dragi bratje in sestre, tudi danes se ponovno pojavljajo nove ideologije, ki se skušajo uveljaviti na pretanjen način in izkoreniniti naše ljudi iz naših najbolj bogatih kulturnih in verskih izročil. Ideološke kolonizacije, ki prezirajo vrednost osebe, življenja, zakona in družine (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Amoris laetitia, 40) in z odtujujočimi ponudbami, ki so enako ateistične, kot so bile v preteklosti, na poseben način škodujejo našim mladim in otrokom, ki jih prikrajšajo za korenine, iz katerih bi rasli (prim: Apostolska spodbuda Christus vivit, 78). Tedaj vse postane nepomembno, če ne služi neposrednim  interesom posameznika, ter zavaja ljudi, da se okoriščajo z drugimi in jih obravnavajo zgolj kot predmete (prim. Okrožnica Laudato si', 123-124). To so glasovi, ki s sejanjem strahu in delitev skušajo izbrisati in pokopati najdragocenejšo dediščino, ki je nastala v teh deželah. V mislih imam na primer tordanski edikt iz leta 1568, ki je sankcioniral vsak radikalizem in je pospeševal – eden prvih primerov v Evropi - dejanja verske strpnosti.

Bodite priče svobode in usmiljenja

Rad bi vas opogumil, da boste luč evangelija ponesli našim sodobnikom in se, tako kot naši blaženi, še naprej bojevali proti novim ideologijam, ki se pojavljajo. Sedaj je na nas, da se bojujemo, kakor so se oni bojevali v tistih časih. Bodite priče svobode in usmiljenja, ko boste bratstvu in dialogu dali večjo veljavo kot delitvam, ko boste spodbujali bratstvo krvi, ki ima svoj izvor v obdobju trpljenja, v katerem so kristjani, ki so bili v teku zgodovine razdeljeni, postali bližji in bolj solidarni. Najdražji bratje in sestre, naj vas na vaši poti spremlja varstvo Device Marije Svete Božje Matere in priprošnja novih blaženih.