Papež novinarjem: Da bi Evropa ponovno postala to, kar so sanjali ustanovni očetje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Novinarjem: sporočanje je pomembnejše od stikov

Na začetku je spomnil na svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki smo ga obhajali včeraj. Novinarje je povabil, da ne bi bili zgolj delavci na področju komunikacije, ampak predvsem priče sporočanja. Sveti oče je poudaril, da je v današnjem času v splošnem na prvem mestu ustvarjanje stikov, tako da velikokrat do komunikacije niti ne pride. Zato je novinarjem zaželel, da se ne bi zaustavljali pri stikih, ampak bi šli naprej; naprej v svoji poklicanosti ter v svetu pričevali, da je pomembnejše sporočanje.

Družine, ki so ločene zaradi dela

Novinarka Televizije Romunija je spomnila, da je v zadnjih letih več milijonov Romunov emigriralo v tujino. Zanimalo jo je, kakšno je sporočilo papeža Frančiška družini, ki pusti svoje otroke zaradi dela v tujini, z namenom, da bi jim zagotovila boljše življenje. »Ob tem najprej pomislim na ljubezen v družini, saj ločiti se na dva ali tri dele ni lepo. Ločiti se zato, da družina ne bi živela v pomanjkanju, pa je dejanje ljubezni. Včeraj smo pri maši slišali prošnjo gospe, ki dela v tujini, da pomaga družini. Takšna ločenost je vedno boleča. Vendar pa ne gredo v druge države zaradi turizma, ampak zaradi potrebe. In pogosto je razlog za to svetovna politika. Vem, da so se v Romuniji po padcu komunizma mnoga tuja podjetja zaprla, svoje obrate so odprla v tujini, da bi imela več zaslužka. Zapreti podjetje pomeni pustiti ljudi na cesti. In to je tudi svetovna, splošna nepravičnost, pomanjkanje solidarnosti. Gre za veliko trpljenje. Proti temu se je mogoče boriti tako, da se poskuša odpirati nove vire dela, kar pa ni lahko glede na trenutno svetovno finančno oz. ekonomsko situacijo.«

Visoka stopnja rodnosti, poziv k solidarnosti

Sveti oče je pri tem spomnil, da ima Romunija zelo visoko stopnjo rodnosti in ne doživlja demografske zime, ki jo vidimo v Evropi. Dejal je, da je dejstvo, da toliko mladih ne more najti dela v svoji državi, krivica, ter zaželel, da bi se ta situacija uspela razrešiti – vendar pa se je potrebno zavedati, da le-ta ni odvisna samo od Romunije, ampak od svetovne finančne ureditve, potrošniške družbe, želje po tem, da bi imeli in zaslužili vedno več. Zato je aktualen poziv k svetovni solidarnosti, posebej v tem času, ko Romunija predseduje Evropski uniji.

Ekumenizem: iztegnjena roka, poslušanje, skupna hoja

Novinar Radia Maria-Romunija je v povezavi z geslom obiska – Hoditi skupaj – vprašal, kakšni bi morali biti odnosi med veroizpovedmi, posebej med manjšinsko katoliško in večinsko pravoslavno Cerkvijo, med etnijami ter svetom politike in civilne družbe. »Rekel bi, da bi moralo iti v splošnem za odnos iztegnjene roke, kadar so nesoglasja. Danes si država v razvoju s tako veliko stopnjo rodnosti, kot jo imate vi, s to prihodnostjo, ne more dovoliti, da bi imela sovražnike znotraj. Vedno je potrebno storiti proces približevanja: med različnimi etnijami, veroizpovedmi, predvsem med krščanskima. To je na prvem mestu: vedno iztegnjena roka, poslušanje drugega. Imate velikega patriarha, je človek velikega srca in pomemben učenjak. Pozna mistiko puščavskih očetov, duhovno mistiko, študiral je v Nemčiji ... vendar pa je tudi človek molitve. Danielu se je lahko približati, jaz ga čutim kot brata in pogovarjala sva se kot brata.«

Ekumenizem molitve, krvi, revnega

»Vedno je potrebno imeti v mislih, da ekumenizem ne pomeni priti do konca razprav; ekumenizem se uresničuje tako, da se hodi skupaj, da se moli skupaj. Ekumenizem molitve. V zgodovini imamo tudi ekumenizem krvi: ko so ubijali kristjane, jih niso spraševali, če so pravoslavni, katoličani, luteranci, anglikanci. Ne, rekli so: "Ti si kristjan." Ekumenizem pričevanja, molitve, krvi. Poleg tega pa obstaja tudi ekumenizem, ki ga jaz imenujem ekumenizem revnega in pomeni  delati skupaj za to, da bi pomagali bolnim, ljudem, ki živijo na robu preživetja. 25. poglavje Matejevega evangelija je lep ekumenski načrt, kajne? Hoditi skupaj, to je že enost kristjanov. Ne čakati, da teologi pridejo do dogovora glede evharistije. Evharistija se opravlja vsak dan preko molitve, s spominom na kri naših mučencev, s karitativnimi dejanji in tudi tako, da se imamo radi med seboj.«

Primer katoliško-luteranskega bratstva

»V enem izmed evropskih mest je zelo dober odnos med katoliškim in luteranskim nadškofom. Katoliški nadškof bi moral nekoč priti v Vatikan v nedeljo zvečer in je sporočil, da bo prišel v ponedeljek zjutraj. Ko je prišel, se mi je opravičil in povedal, da je moral iti luteranski nadškof v nedeljo na neko srečanje in ga je zato prosil, naj v stolnici vodi obred namesto njega. Bratstvo obstaja, veliko je, da se lahko pride do te točke. Pridigal je katoličan. Ni obhajal evharistije, vendar pa je pridigal. To je bratstvo. Ko sem bil v Buenos Airesu, me je škotska Cerkev večkrat povabila, da sem pridigal pri njih. Hoditi skupaj je mogoče. Enost, bratstvo, iztegnjena roka, ne opravljati drugih. Vsi imamo napake, vsi. Vendar pa če hodimo skupaj, jih pustimo ob strani.«

O čem je papež razmišljal med Očenašem v romunščini?

Tretje vprašanje se je nanašalo na srečanje v pravoslavni katedrali, kjer so molili Očenaš v latinščini in romunščini. Enega izmed novinarjev je zanimalo, o čem je papež razmišljal medtem, ko je bil v tišini med Očenašem v romunščini in kateri so naslednji konkretni koraki, ki bi jih bilo potrebno storiti na skupni poti ekumenizma: »Nekaj ti bom zaupal: jaz nisem ostal v tišini; Očenaš sem molil v italijanščini. Tudi ti? Dobro. In videl sem, da je večina ljudi med Očenašem, tako v latinščini, kot v romunščini, molila. Ljudje gredo onkraj nas, voditeljev: mi, voditelji, moramo poskrbeti za diplomatska ravnovesja, da bi zagotovili, da smo skupaj. Obstajajo navade, diplomatska pravila, katerih se je dobro držati, da se stvari ne bi uničile; ljudstvo pa moli skupaj. Tudi mi, ko smo sami, molimo skupaj. To je pričevanje. Jaz imam izkušnjo molitve z mnogimi luteranskimi, evangeličanskimi in tudi pravoslavnimi pastirji. Patriarhi so odprti. Tudi mi, katoličani imamo zaprte ljudi, ki pravijo, da so pravoslavni shizmatiki. To so stare stvari. Pravoslavni so kristjani. Obstajajo tudi nekateri katoličani, ki so malo integralisti: vendar pa jih moramo tolerirati, moliti zanje, da bi Gospod in Sveti Duh malo omehčala njihovo srce. Jaz sem molil oba. Nisem gledal Daniela, vendar mislim, da tudi on.«  

Papež ni želel sprejeti italijanskega podpremierja?

Novinarko Italijanske tiskovne agencije je zanimalo, če je res, da sveti oče ni želel sprejeti v avdienco italijanskega podpremierja Salvinija in kaj misli o tem, da so nekateri politični voditelji v zadnji predvolilni kampanji uporabljali verske simbole (rožne vence, križe, posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu): »Nisem slišal, da bi kdorkoli iz vlade, razen premierja, prosil za avdienco. Nihče. Če se želi prositi za avdienco, je potrebno govoriti z državnim tajništvom. Premier Conte je prosil zanjo in jo je dobil, kakor predvideva protokol. Bila je lepa avdienca, ki je trajala eno uro ali še več. Je inteligenten človek, profesor, ki ve, o čem govori.

Politik ne sme sejati sovraštva in strahu, ampak le upanje

Glede podob pa: večkrat sem že priznal, da berem dva časopisa: L'Osservatore Romano – lepo bi bilo, če bi ga brali tudi vi, saj so tam zelo zanimivi interpretacijski ključi. Il Messaggero pa mi je všeč, ker ima velike naslove, zato ga prelistam in se včasih kje zaustavim. Nisem sledil novicam o predvolilni kampanji.« Papež je ponovno povedal, da se ne spozna na italijansko politiko, tako da bi bilo z njegove strani zelo nepremišljeno, če bi izrazil svoje mnenje glede ene izmed predvolilnih kampanj ali ene stranke brez informacij. Dejal je, da moli za vse, da bi šla Italija naprej, da bi bili Italijani povezani. Pri tem je spomnil, da v politiki mnogih držav obstaja bolezen korupcije ter da je potrebno pomagati politikom, da bi bili iskreni. Politik po papeževem prepričanju nikoli ne sme sejati sovraštva in strahu, ampak le upanje.

Ali sveti oče še vedno vidi Benedikta XVI. kot dedka?

Tudi med tokratnim apostolskim potovanjem je bil večkrat poudarjen pomen odnosa med starimi starši in mladimi. Špansko novinarko je zato zanimalo, če sveti oče še vedno vidi Benedikta XVI. kot dedka. »Še bolj! Vsakič, ko grem k njemu na obisk, ga čutim tako. Primem ga za roko in ga prosim, naj govori. Govori malo, govori počasi, vendar pa z isto globino kot vedno. Benediktov problem so namreč kolena, ne glava: je zelo bistroumen. Ko ga slišim govoriti, postanem močan, čutim, da prejemam sok korenin, ki mi pomaga iti naprej. Čutim izročilo Cerkve, ki ni nekaj muzejskega. Ne, je kakor korenine, ki ti dajejo sok za rast. Ti ne boš postal kot korenine, ampak boš zacvetel, drevo bo raslo, dal boš sadove in semena bodo korenine za druge. Izročilo Cerkve je vedno v gibanju. V intervjuju Andree Monda, ki ga je pred nekaj dnevi objavil L'Osservatore Romano, je bilo zapisano, da je glasbenik Gustav Mahler rekel: "Izročilo je zagotovilo prihodnosti in ne varuh pepela." Ne gre za muzej. Izročilo so korenine, ki zagotavljajo, da drevo raste, cveti, obrodi sad.«

Vsi smo odgovorni za Evropsko unijo

Zadnje vprašanje pa je svetemu očetu zastavil nemški novinar. Glede na to, da je papež v preteklih dneh veliko govoril o bratstvu, ga je zanimalo, kakšen je razlog za to, da v Evropi narašča število tistih, ki ne želijo bratstva, ampak egoizem in osamljenost, ter kaj bi morala storiti Evropa, da bi se to spremenilo. Papež Frančišek je spomnil na govor v Strasbourgu, ko so mu podelili nagrado Karla Velikega, ter na govor predsednikom evropskih držav in vlad v Vatikanu: »V teh govorih sem povedal, vse, kar mislim. Obstaja tudi tretji govor, ki ni moj, ampak ga je imel župan Aachna. To je dragulj, vaš, nemški dragulj. Preberi ga in našel boš stvari. Evropa se mora pogovarjati. Vsi smo odgovorni za Evropsko unijo: vsi. In pri kroženju predsedovanja ne gre za dejanje vljudnosti, kakor če bi plesali menuet in je zdaj na vrsti nekdo in potem nekdo drug. Ne, gre za znamenje odgovornosti, ki jo ima vsaka izmed držav do Evrope. Če Evropa ne pazi dobro na prihodnje izzive, bo usahnila. V Strasbourgu sem si dovolil reči, da čutim, da Evropa ni več »Mati Evropa«, ampak postaja »Babica Evropa«. Postarala se je. Morda se lahko kdo skrivaj sprašuje, če ne gre za konec 70-letne pustolovščine. Potrebno je ponovno obnoviti mistiko ustanovnih očetov. Evropa potrebuje samo sebe, mora biti to, kar je; potrebuje lastno identiteto, lastno povezanost, premagati mora razdeljenosti in meje. Res je, da ima vsaka država svojo kulturo in jo mora ohranjati, vendar pa v mistiki poliedra: obstaja globalizacija, v kateri se spoštuje kulture vseh, vendar so vsi združeni. Prosim, naj Evropa ne dopusti, da bi jo premagal pesimizem ali ideologije. Evropa v tem trenutku namreč ni napadena z bombami in topovi, ampak z ideologijami: z ideologijami, ki niso evropske, ki prihajajo od zunaj ali nastajajo v majhnih skupinah v Evropi. Pomislite na Evropo, ki je bila razdeljena in se je vojskovala v letih 1914 ter 1932-33 vse do '39, ko je izbruhnila vojna: ne vračajmo se tja, prosim! Naučimo se iz zgodovine.«

Veselje nad čudovito pokrajino

Ob koncu pogovora z novinarji pa je sveti oče želel povedati še dve stvari. Najprej je rekel, da je moral v soboto in nedeljo zaradi slabega vremena namesto s helikopterjem potovati z avtomobilom. Po njegovih besedah je bila to Božja milost, saj je videl čudovito pokrajino, ko je prečkal celotno Transilvanijo. Zahvalil se je, da je mogel zaradi dežja tako imeti več stika s stvarnostjo.

Da bi bila Evropa ponovno to, kar so sanjali ustanovni očetje

»In druga stvar, vem, da so nekateri med vami verni in drugi niti ne; vernim bom rekel: Molite za Evropo, za edinost Evrope, da bi nam Gospod dal milost. Nevernim pa pravim: zaželite dobro voljo, iz srca želite, da bi Evropa ponovno postala to, kar so sanjali ustanovni očetje. Hvala. Najlepša hvala.«