Papežev pogovor z jezuiti v Romuniji

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kako ravnati v težkih trenutkih?

Prvo vprašanje se je nanašalo na jezuite same. Eden izmed patrov je dejal, da jih mnogi ljudje cenijo, vendar pa jih včasih tudi kritizirajo. Zanimalo ga je, kako naj ravnajo v težkih trenutkih. Sveti oče je odgovoril, da je za to potrebna potrpežljivost, potrebno je na lastnih ramenih nositi težo življenja in napetosti. »Vemo, da je potrebno nadaljevati s parezijo in pogumom.« Vendar pa je včasih potrebno biti predvsem potrpežljiv in blag. Tako je delal Peter Faber, mož dialoga, poslušanja, bližine, poti. Bil je eden izmed prvih tovarišev sv. Ignacija, večkrat je bil poslan, da bi v krajih, kjer so bile napetosti, ponovno vzpostavil mir: najprej v Parmo v Italiji, nato v Nemčijo in na Nizozemsko ter v Španijo. Papež je poudaril, da je danes bolj Fabrov čas kot čas Petra Kanizija, ki je bil mož razprave (disputov). V času kritik in napetosti je potrebno delati kot Faber, ki je deloval skupaj z angeli: prosil je svojega angela, naj govori z angeli drugih, da bi storili to, česar ljudje sami ne moremo storiti.

Krotka bližina, pogum, ne odgovarjati na napade

Druga stvar, ki je po papeževem mnenju nujna, pa je bližina, in sicer krotka bližina. Potrebno je biti predvsem blizu Gospodu v molitvi, pred tabernakljem. Zatem pa je prav tako pomembna bližina Božjemu ljudstvu v vsakdanjem življenju, z deli dejavne ljubezni, s katerimi bi zdravili rane. Sveti oče je ponovno spomnil, da sam vidi Cerkev kot poljsko bolnišnico ter dejal, da je danes zelo ranjena tudi zaradi notranjih napetosti. Zato je potreben pogum, da bi bili krotki ter ne bi odgovarjali na napade.

Pričevanje v tišini, molitvi, ljubezni: objeti križ

V nadaljevanju odgovora na prvo vprašanje je papež omenil, da je pred časom v Argentini napisal knjigo z naslovom Lettere della tribolazione (Pisma stiske), v kateri je predstavil pisma p. Lorenza Riccija, generala jezuitov v drugi polovici 18. stoletja, ko je bila Družba tik pred razpustitvijo. La Civiltà Cattolica je letos objavila knjigo, v kateri so nekateri jezuiti ta pisma analizirali, skupaj s pismoma, ki ju je papež Frančišek poslal škofom Čila in ZDA. Sveti oče je dejal, da je tam zapisano, kaj je potrebno storiti trenutkih stiske v luči izročila Družbe Jezusove. »Kaj je storil Jezus v trenutkih stiske in zagrizenega nasprotovanja? Ni se začel prepirati s farizeji in saduceji, kot je storil takrat, ko so mu skušali nastaviti pasti. Jezus je ostal v tišini. V času preganjanja ne preostane drugega kot živeti pričevanje in ljubečo bližino v molitvi, dejavni ljubezni in dobroti. Objame se križ,« je poudaril papež Frančišek.

Papež najde tolažbo v molitvi in v Božjem ljudstvu

Provincial jezuitske evro-mediteranske province je svetega očeta vprašal, katere so tolažbe, ki ga spremljajo. Odgovoril je, da nam spraševanje vesti pomaga prepoznavati vzgibe duše. Resnične tolažbe so tiste, v katerih je prisoten Gospodov korak. Papež je dejal, da sam največjo tolažbo najde v molitvi ter v Božjem ljudstvu, posebej v srečanjih z bolnimi in ostarelimi, pa tudi z mladimi, ki so nemirni in iščejo prava pričevanja. »Božje ljudstvo razume stvari bolje od nas, ima čut, sensus fidei (čut Božjega ljudstva), ki te postavi na pravo pot,« je poudaril sveti oče in dodal, da je Božje ljudstvo konkretno: »V njem najdemo konkretnost življenja, resničnih vprašanj, apostolata, stvari, ki jih moramo storiti. Ljudstvo ljubi in sovraži tako, kot je potrebno ljubiti in sovražiti. Je konkretno.«

Ravnodušnost: sodobna oblika poganstva

V nadaljevanju pogovora z jezuiti je papež Frančišek spregovoril o ravnodušnosti, ki je po njegovih besedah sodobna oblika poganstva in ena izmed velikih skušnjav: »Pri ravnodušnosti je vse osredotočeno na "jaz". Ni zmožnosti, da bi zavzeli stališče do tega, kar se dogaja.« Sveti oče je spomnil na fotografijo z naslovom »Ravnodušnost«, ki mu je dala veliko misliti: Na njej je bila lepo oblečena gospa, v krznenem plašču in s klobukom, ki v zimskem večeru izstopa iz luksuzne restavracije. Na fotografiji je poleg nje na tleh gospa, ki prosi miloščino. Vendar pa gospa gleda v drugo smer. Pri tem papež spomni, da sv. Ignacij pravi, da ni dobro, če obstaja ravnodušnost in ni ne tolažb, ne potrtosti. Če se nič ne premika, je potrebno videti, kaj se dogaja. In tudi nam bo dobro delo, če odpremo oči za resnico in vidimo, kaj se dogaja.

Obstaja tudi »dobra ravnodušnost«

Sveti oče je ob tem dejal, da se je potrebno vrniti k Duhovnim vajam in poskušati razumeti, zakaj živimo notranjo ravnodušnost brez tolažb ali potrtosti. Zakaj v določeni župniji ali družbeni situaciji obstaja ravnodušnost? Prav tako je poudaril, da je ravnodušnost ena izmed oblik kulture duhovne posvetnosti. Vendar pa je potrebno poudariti, da je ne smemo zamešati z »dobro ravnodušnostjo«, o kateri govori Ignacij. Le-to je potrebno imeti pred življenjskimi odločitvami; omogoča nam, da nas ne premagajo močne strasti, ki pa so prehodne in negotove, ki nas zmedejo. »Obstajata različni ravnodušnosti: dobra in slaba,« je rekel papež, ter dodal, da ga skrbi kultura slabe ravnodušnosti, kjer je vse mirno, kjer se ne odziva na zgodovino, kadar se ne smeje in ne joka. Skupnost, ki se ne zna smejati in jokati, nima obzorij. Zaprta je v zidove ravnodušnosti.«

Različnost v Cerkvi in med jezuiti

Zadnje vprašanje, ki so ga svetemu očetu zastavili jezuiti, pa je bilo povezano z različnostjo v Cerkvi in tudi med jezuiti samimi. Papež je dejal, da je to, da je en jezuit drugačen od drugega, milost. Pomeni, da Družba Jezusova ne izniči osebnosti. Pri tem sicer ostaja vprašanje, kako se v skupnosti sooča s to različnostjo. Sveti oče je prepričan, da je potrebno biti združeni v srcih, v duhu. Pomemben je dialog v skupnosti in bratska razprava, ki se pripravlja z molitvijo. »Zahvalimo se Bogu, da smo različni! Da, včasih je različnost ideološka, in proti tej se je potrebno boriti. Kadar je sad zaprtih ideoloških stališč, raznolikost ne koristi. Dobra različnost je tista, ki nam jo je dal Gospod in ki nam pomaga rasti. Vendar pa nas težave nikoli ne smejo blokirati. Vedno je potrebno iti naprej. Mir bomo potem našli v onostranstvu.«