Papež med homilijo na Mavriciju: Naj bo ta gora danes gora blagrov

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ista Beseda Življenja ima danes isto moč

Tukaj, pred tem oltarjem, posvečenim Mariji, Kraljici miru, na tej gori, s katere se vidi mesto in v daljavi morje, smo zbrani, da bi bili del tiste množice obrazov, ki so prišli z Mavricija in drugih otokov tega področja Indijskega oceana, da bi prisluhnili Jezusu, ki oznanja blagre. Ista Beseda Življenja, ki ima, kakor pred dva tisoč leti, isto moč, isti ogenj, ki razvname tudi najhladnejša srca. Skupaj moremo reči Gospodu: verujemo vate in, z lučjo vere in utripom srca vemo, da je Izaijeva prerokba resnica: oznanjaš mir in rešitev, prinašaš veselo vest … naš Bog kraljuje.

Zgled blaženega očeta Lavala

Blagri »so kot osebna izkaznica kristjana. Če si kdo od nas postavi vprašanje: "Kaj storiti, da postanemo dobri kristjani?", je odgovor preprost: potrebno je storiti to, in sicer vsak na svoj način, kar pravi Jezus v govoru o blagrih. V njih je zarisano Učiteljevo obličje, ki smo ga poklicani odsevati v svojem vsakdanjem življenju,« (Veselite in radujte se, 63) kot je storil t.i. »apostol mavricijske enotnosti«, 

blaženi Jacques-Désiré Laval, ki je tako spoštovan v teh deželah. Ljubezen do Kristusa in do ubogih je zaznamovala njegovo življenje na ta način, da ga je obvarovala pred iluzijo, da bi udejanjal evangelizacijo, ki bi bila »oddaljena in asketska«. Vedel je, da evangelizacija pomeni postati vsem vse (prim. 1Kor 9,19-22): naučil se je jezika sužnjev, ki so bili ravno tedaj osvobojeni ter jim na preprost način oznanil dobro novico zveličanja. Znal je zbirati vernike in jih je formiral, da so se posvetili misijonarjenju in ustvarili male krščanske skupnosti v bližnjih četrtih, mestih in vaseh, mnoge izmed njih so predstavljale začetke sedanjih župnij. Skrbno si je prizadeval za to, da je izkazoval zaupanje najrevnejšim in zavrženim, tako da so bili prvi, ki so se organizirali in našli odgovor na svoje trpljenje. Preko svoje misijonarske dinamičnosti in ljubezni je dal oče Laval Cerkvi na Mavriciju novo mladost, nov vdih, katerega smo danes povabljeni nadaljevati v sedanjih okoliščinah.

Misijonarski zagon ima mlado obličje

In ta misijonarski zagon je potrebno ohranjati, saj se lahko zgodi, da kot Kristusova Cerkev zapademo v skušnjavo, da bi izgubili evangelizacijsko navdušenje ter se zatekali v posvetne gotovosti, ki poslanstvo postopoma ne le pogojujejo, ampak le-to postaja težko in nezmožno, da bi pritegnilo ljudi (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 26). Misijonarski zagon ima mlado obličje in zmore pomlajati. Prav mladi so tisti, ki mu lahko s svojo življenjsko silo in predanostjo prinašajo lepoto in svežino, ki sta značilni za mladost, ko spodbujajo krščansko skupnost, da bi se prenovila in nas vabijo, da bi se odpravili novim obzorjem naproti (prim. Apostolska spodbuda Kristus živi, 37).
Vendar pa to ni vedno lahko, saj zahteva, da se naučimo prepoznati in jim nuditi prostor v osrčju naše skupnosti in naše družbe.

Mladi so naše prvo poslanstvo!

Vendar pa, kako je težko, ko ugotovimo, da so kljub ekonomski rasti vaše države v zadnjih desetletjih prav mladi tisti, ki najbolj trpijo; oni so tisti, ki najbolj čutijo posledice brezposelnosti, ki ne pomeni le negotove prihodnosti, ampak jim poleg tega tudi jemlje možnost, da bi se čutili 

protagonisti njihove skupne zgodovine. Negotova prihodnost, ki jih napeljuje na stranpoti in jih primora, da tolikokrat svoje življenje pišejo na obrobju, jih pušča ranljive in skoraj brez opornih točk pred novimi oblikami suženjstva v tem 21. stoletju. Oni, naši mladi, so naše prvo poslanstvo! Moramo jih povabiti, da bi našli svojo srečo v Jezusu, ne na sterilen ali oddaljen način, ampak tako, da se naučimo dati jim mesto; tako, da poznamo njihov jezik, prisluhnemo njihovim zgodbam, živimo ob njih, jim damo čutiti, da jih Bog blagoslavlja. Ne dopustimo si ukrasti mladega obličja Cerkve in družbe! Ne dovolimo trgovcem smrti, da bi ukradli prvine te zemlje!

Ponovno pridobili gotovost v zmago Boga

Naše mlade in tiste, ki tako kot oni čutijo, da nimajo glasu, ker so pogreznjeni v negotovost, bi oče Laval povabil, naj prisluhnejo Izaijevemu oznanilu: »Vzklikajte, vriskajte vse skupaj, jeruzalemske razvaline! Kajti Gospod je potolažil svoje ljudstvo, Jeruzalem odkupil.« (52,9) Tudi tedaj, ko se nam lahko to, kar nas obdaja, zdi brez rešitve, nas upanje v Jezusa vabi, da bi ponovno pridobili gotovost v zmago Boga ne le onkraj zgodovine, ampak tudi v pripovedi, ki je skrita v drobnih zgodbah, ki se prepletajo in v katerih smo protagonisti zmage Njega, ki nam je podaril Kraljestvo.

Ne smemo dovoliti, da bi nas premagal obup

Ne moremo pričakovati, da bi nam bilo zato, da bi živeli evangelij, okrog nas vse naklonjeno, saj so pogosto ambicije po oblasti in posvetni interesi proti nam. Sv. Janez Pavel II. je zatrdil, da je odtujena »družba, ki v svojih organizacijskih oblikah, v proizvodnji in potrošnji, otežuje uresničevanje [podaritve samega sebe] in nastajanje medčloveške solidarnosti.« (Okrožnica Ob stoletnici, 41c) V takšni družbi postane težko živeti blagre; lahko postane celo nekaj, kar je nezaželeno, sumljivo ali čemur se posmehuje (prim. Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 91). Res je, vendar pa ne smemo dovoliti, da bi nas premagal obup.

Naj bo ta gora danes gora blagrov

Ob vznožju te gore, za katero želim, da bi bila danes gora blagrov, 

moramo tudi mi ponovno sprejeti to povabilo, da bi bili srečni. Le veseli kristjani vzbudijo željo, da bi sledili tisti poti. »Beseda "srečen" ali "blažen" postane sopomenka za "svet", saj izraža, da oseba, ki je zvesta Bogu in ki živi njegovo Besedo, doseže v podaritvi samega sebe resnično blaženost.« (ibid., 64)

»Vedno manj nas je« – kaj nas mora ob tem najprej skrbeti?

Ko čutimo grozečo napoved »vedno manj nas je«, bi nas moralo najprej skrbeti ne zaradi manjšega števila te ali druge oblike posvečenega življenja v Cerkvi, ampak zaradi pomanjkanja mož in žena, ki želijo živeti srečo tako, da hodijo po poteh svetosti; mož in žena, katerih srce gori zaradi najlepšega in osvobajajočega oznanila. »Če naj nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 49)  

Krščanski načrt življenja, uresničen z veseljem

Ko mlad človek vidi krščanski načrt življenja, ki je uresničen z veseljem, ga to navduši in spodbudi ter čuti željo, ki jo lahko izrazi na naslednji način: »Želim se povzpeti na tisto goro blagrov, želim srečati Jezusov pogled in da mi On pove, katera je moja pot sreče.«

Naj Gospodova moč prenovi naše življenje

Molimo, dragi bratje in sestre, za naše skupnosti, da bi s tem, ko bi pričevale o veselju krščanskega življenja, videle cveteti poklicanost k svetosti v različnih oblikah življenja, ki nam jih predlaga Sveti Duh. Prosimo za to škofijo in tudi za druge, ki so se danes potrudile, da so prišle do tukaj. Tudi oče Laval, blaženi, čigar relikvije častimo, je doživel trenutke razočaranj in težav s krščansko skupnostjo, vendar pa je na koncu v njegovem srcu zmagal Gospod. Zaupal je v Gospodovo moč. Dopustimo, da se le-ta dotakne tudi naših src, da bi njena novost prenovila naše življenje in življenje naše skupnosti (prim. ibid., 11). In ne pozabimo, da je Tisti, ki kliče z močjo, Tisti, ki gradi Cerkev, Sveti Duh.

Prosimo Marijo za dar odprtosti Svetemu Duhu

Podoba Marije, Matere, ki nas varuje in spremlja, nas spominja, da je bila imenovana »blažena«. Njo, ki je živela bolečino meča, ki prebode srce, njo, ki je prestopila najhujši prag bolečine, ki jo pomeni videti umreti svojega sina, prosimo za dar odprtosti Svetemu Duhu; za vztrajno veselje – tisto, ki ne izgubi poguma in se ne umika, tisto, zaradi katerega lahko vedno izkušamo in pritrjujemo, da Vsemogočni »dela velike reči in je njegovo ime sveto.«