Papež na srečanju v maputski stolnici o tem, kako poživiti svojo poklicanost

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Zahvaljujem se msgr. Hilaru za besede dobrodošlice, ki mi jih je namenil v imenu vas vseh. Prisrčno in z hvaležnostjo vas vse pozdravljam. Vem, da je bil potreben velik napor, da ste tukaj. Skupaj hočemo obnoviti odgovor na klic, zaradi katerega je nekoč začelo žareti naše srce in nam ga je sveta mati Cerkev pomagala razločevati in potrditi s poslanstvom. Hvala za vaša pričevanja, ki pripovedujejo o težkih trenutkih in o velikih izzivih, ki jih doživljate, priznavajoč omejitve in slabosti, pa tudi občudujoč Božje usmiljenje. Všeč mi je bilo slišati iz ust katehistinje: »Smo Cerkev, ki je vključena v junaško ljudstvo« in ki je izkušena v trpljenju, a ohranja živo upanje. S tem zdravim ponosom do vašega ljudstva, ki vabi k prenovitvi vere in upanja, želimo danes obnoviti svoj »da«. Kako zadovoljna je sveta mati Cerkev, ko sliši na vaših ustnicah ljubezen do Gospoda in do poslanstva, ki vam ga je zaupal! Kako zadovoljna je, ko vidi vašo željo po stalnem vračanju k »prvi ljubezni« (Ap 2,4). Svetega Duha prosim, naj vam vedno da jasnost, da boste resničnost poimenovali s pravim imenom, pogum, da boste prosili odpuščanje in sposobnost učiti se poslušati to, kar vam On hoče reči.

Dragi bratje in sestre, nam je všeč ali pa ne, poklicani smo soočiti se z resničnostjo, kakršna je. Časi se menjavajo in moramo priznati, da se pogosto ne znamo vključiti v nove scenarije. Tako lahko sanjamo »egiptovsko čebulo« (prim. 4Mz 11,5) in pri tem pozabljamo, da je obljubljena dežela pred nami, ne za nami. V tej nostalgiji po preteklih časih se spreminjamo v kamen, spreminjamo v mumijo. Ni v redu, da je duhovnik, katehist, redovnica mumificiran. Namesto izpovedovanja dobre novice, to kar oznanjamo, je nekaj kar ne privlači nobenega in nikomur ne vname srca.

Nahajamo se v tej katedrali, posvečeni Brezmadežnemu spočetju Device Marije, da si podelimo kot družina to, kar se nam dogaja, kot družina, rojena iz tistega »da«, ki ga je Marija rekla angelu. Ona se niti za trenutek ni ozirala nazaj. Tisti, ki pripoveduje te dogodke na začetku skrivnosti učlovečenja, je evangelist Luka. V načinu, kako to počne, bomo morda odkrili odgovore na vprašanja, ki ste mi jih danes izrekli, škof, duhovnik, katehet in redovnica, semeniščnik pa ne in bomo našli tudi potrebno spodbudo, da odgovorimo z isto velikodušnostjo in pripravljenostjo kot Marija.

 Sv. Luka vzporedno predstavlja dogodke, ki se nanašajo na sv. Janeza Krstnika in tiste, ki se tikajo Jezusa Kristusa. Tako nam s soočanjem želi razkriti, kar začenja ugašati v načinu Boga, kakor tudi v našem obnašanju z Njim v Stari Zavezi in novi način, ki ga prinaša Božji Sin, ki je postal človek.

Izstopa dejstvo, da je v obeh oznanilih angel. Vendar pa se v enem primeru prikazanje zgodi v Judeji, v najpomembnejšem mestu, v Jeruzalemu in tudi ne v kakršnem koli delu, temveč v templju in sicer v njegovi notranjosti, torej v Najsvetejšem delu. Angel nagovori moškega in še več, duhovnika. Medtem ko se oznanilo učlovečenja zgodi v Galileji, v najbolj oddaljeni in najbolj konfliktni regiji, v majhni vasici, v Nazaretu, v hiši in ne v shodnici ali na kakšnem svetem kraju in je namenjeno laični osebi in še več, ženski. Kaj se je spremenilo? Vse se je spremenilo. In v tej spremembi se nahaja naša najgloblja identiteta.

Vprašali me boste, kaj storiti glede krize duhovniške identitete, kako se z njo spopasti. Glede tega, kar bom spregovoril o duhovnikih, je nekaj, kar smo vsi (škofje, katehisti, posvečene osebe, semeniščniki) poklicani gojiti in pospeševati.

Zaradi krize duhovniške identitete morda moramo oditi iz pomembnih in svečanih področij. Vrniti se moramo v kraje, v katerih smo bili poklicani, kjer je bilo jasno, da sta bili pobuda in moč Božji. Včasih ne, da bi hoteli, brez moralne krivde, se navadimo poistovetiti z našo vsakodnevno duhovniško, redovniško, laiško, katehetsko dejavnostjo, z določenimi obredi, s srečanji in pogovori, kjer je mesto, ki ga zasedamo med srečanjem, pri mizi ali v dvorani, hierarhično. Podobni smo bolj Zahariju kot Mariji. »Verjamem, da ne pretiravamo, če rečemo, da je duhovnik zelo 'majhna oseba'. Neizmerna veličina daru, ki nam je bil dan za služenje, nas postavlja med najmanjše med ljudmi. Duhovnik je prav tako najbolj ubog med ljudmi, če ga Jezus ne obogati s svojim uboštvom; je najbolj nekoristen služabnik, če ga Jezus nima za prijatelja; je najbolj neveden med ljudmi, če ga Jezus potrpežljivo ne poučuje kot Petra; je najbolj nezaščiten med kristjani, če ga Dobri pastir ne utrjuje sredi črede. Nihče ni manjši od duhovnika, ki je prepuščen svojim lastnim močem, zato je naša molitev pred pastmi hudega molitev naše Matere: »Sem duhovnik, kajti On se je s svojo dobroto ozrl na mojo majhnost.« Vrniti se v Nazaret, vrniti se v Galilejo. Jezus po vstajenju kliče svoje učence, da se vrnejo v Galilejo, da razrešijo svojo krizo identitete. Vrniti se v Nazaret je lahko pot za soočenje s krizo identitete, za prenovo kot pastirjev, učencev in misijonarjev. Vi sami ste govorili o določenem pretiravanju pri skrbi ustvarjanja virov za osebno blaginjo preko dvomljivih načinov, ki se pogosto končajo tako, da se daje prednost času in nalogam, ki jih plačuje država in ki pogosto ustvarjajo v nas odpor, da bi posvetili življenje vsakodnevni pastorali. Podoba tega preprostega dekleta v svojem domu v nasprotju z vso strukturo templja, je lahko ogledalo, v katerem vidimo svoje zapletenosti in zaskrbljenosti, ki zatemnjujejo in razjedajo velikodušnost našega »da«.

Zaharijevi dvomi in potreba po pojasnjevanju niso v sozvočju z Marijinim »da, ki samo vpraša, kako se bo vse to zgodilo, kar se sedaj dogaja. Zaharija se ne more izogniti zaskrbljenosti, da bi vse nadzoroval, ne more se odpovedati logiki, da bi bil in se čutil odgovornega ter avtorja vsega tega, kar se bo zgodilo. Marija ne dvomi, ne misli nase, se prepusti in zaupa. Izčrpajoče je živeti odnos z Bogom, kakor to počne Zaharija kot učitelj postave. Vedno izvršuje pravila in vedno tehta, če je plačilo sorazmerno z vloženim naporom, in moja zasluga je, če me Bog blagoslavlja. Cerkev ima zato dolžnost, da moje kreposti in moja prizadevanja… Izčrpajoče je živeti odnos z Bogom, kakor to počne Zaharija. »Ne smemo tekati za tem, kar se spreminja v osebne koristi. Naša »utrujenost« mora biti predvsem povezana z našo sposobnostjo biti sočutni. Imam sposobnost sočutja? So obveznosti, ki nas premaknejo, da smo ganjeni. Veselimo se z zaročenci, ki se poročajo. Smejimo se z otrokom, ki ga prinesejo h krstu. Spremljamo mlade, ki se pripravljajo na poroko in za družino. Se žalostimo s tistimi, ki prejmejo v bolniški postelji maziljenje. Jočemo z tistimi, ki pokopavajo njim drago osebo« (Homilija med krizmeno mašo, 2. aprila 2015). Ure in dneve posvetimo spremljanju tiste matere z AIDS-om, tistega otroka, ki je ostal sirota, tiste babice, ki skrbi za številne vnuke ali tistemu mlademu človeku, ki je prišel v mesto, a je obupan, ker ne najde službe. »Toliko vznemirjenosti… Če imamo odprto srce, ta vznemirjenost in tolikšno čustvovanje utrudi pastirjevo srce.   Za nas, duhovnike, zgodbe naših ljudi niso samo dnevnik z novicami. Mi poznamo svoje ljudi, lahko slutimo, kaj se dogaja v njihovem srcu. In naše srce se v trpljenju z njimi cefra, deli na tisoč koščkov; pretreseno je in zdi se, da so ga ljudje pojedli. To pa je beseda, ki jo Jezusov duhovnik nenehno šepeta, ko skrbi za svoje verno ljudstvo: vzemite in jejte, vzemite in pijte. Tako se naše duhovniško življenje daje v služenju, v bližini vernemu Božjemu ljudstvu…, ki pa vedno, vedno utruja« (ibid.). Prenova poklicanosti pogosto potrebuje preverbo, če imajo naša utrujenost in naše zaskrbljenosti povezanost z določeno »posvetno duhovnostjo«, ki jo narekuje »čar tisočev potrošniških ponudb, ki si jih ne smemo naprtiti na ramena, da bi lahko svobodno hodili po poteh, ki vodijo v ljubezen do naših bratov in sester, do Gospodove črede, do ovac, ki čakajo na glas svojih pastirjev« (Homilija med krizmeno mašo, 24. marca 2016). Prenova poklicanosti pomeni izbrati in reči »da« ter utruditi se s tem, kar je rodovitno v očeh Boga, kar ponavzoča in inkarnira njegovega Sina Jezusa. Bog hoče, da v tej zdravi utrujenosti najdemo vir svoje identitete in sreče.

O, da bi naši mladi lahko v nas odkrili hotenje po tem, da se pustimo »vzeti in pojesti« in bi se ravno ob tem vprašali glede hoje za Jezusom, da bi očarani nad veseljem vsakodnevnega ne prisiljenega, ampak zorečega podarjanja ter izbire v tišini in molitvi, hoteli reči svoj »da«. Ti, ki se še vedno sprašuješ ali ti, ki si že na poti dokončne posvetitve, se boš zavedal, da »vznemirjenost in hitrost tolikih dražljajev, ki nas bombardirajo, onemogočata možnost za tisto notranjo tišino, kjer se začuti Jezusov pogled in se posluša njegov klic. Medtem te bodo dosegle številne lepo zapakirane ponudbe, ki se bodo zdele lepe in mogočne, a te bodo sčasoma puščale praznega, utrujenega in samega. Ne dopusti, da se ti zgodi to, da te vrtinec tega sveta odnese na dirjanje brez smisla, brez smeri, brez jasnih ciljev, kjer bi šlo v nič veliko tvojih naporov. Išči raje prostorja miru in tišine, ki ti bodo dovoljevali premišljevati, moliti, gledati z boljšim pogledom na svet, ki te obkroža, in tedaj boš z Jezusom res lahko prepoznal, katera je tvoja poklicanost na tej zemlji (Christus vivit, 277).

Ta igra kontrastov, ki jih predstavlja evangelist Luka, doseže vrhunec v srečanju dveh žen: Elizabete in Marije. Devica obišče svojo ostarelo sestrično in vse postane praznovanje, ples in hvalnica. Tu je del Izraela, ki je razumel globoko in neverjetno spremembo Božjega načrta, zato se čuti obiskano in zato poskoči otrok v njenem telesu. Za trenutek se v patriarhalni družbi moški svet potegne nazaj in ostane nem kot Zaharija. Danes nam je spregovorila katehistinja, mozambiška žena, ki nas je spomnila, da vam nič ne bo odvzelo navdušenost za evangeliziranje, za izpolnjevanje svoje krstne obveznosti. Ona predstavlja vse tiste, ki gredo naproti svojim bratom, tako tistih, ki obiskujejo kot Marija, kot tistih, ki z veseljem sprejmejo, ko se pustijo obiskati, da jih drugi spremeni s podelitvijo svoje kulture, svojim načinom, kako živi vero in kako jo izraža.

Zaskrbljenost, ki si jo izrazila, nam kaže na to, da bo inkulturacija vedno izziv, kakor je »potovanje« med tema dvema ženama, ki bosta preko srečanja, dialoga in služenja obojestransko spremenjene. »Delne Cerkve morajo dejavno pospeševati vsaj začetne oblike inkulturacije. To, k čemer moramo odločno težiti, je pridiganje evangelija, izraženo s kategorijami, ki so lastne kulturi, v kateri se oznanja, da s tem spodbudi novo sintezo s to kulturo. Čeprav so ti postopki vedno dolgotrajni, nas morda včasih preveč hromi bojazen«. (Evangelii gaudium, 129).

Razdalja med Nazaretom in Jeruzalemom je tako skrajšana in po tistem Marijinem »da« več ne obstaja. Kajti razdalje, regionalizmi in partikularizmi, nenehna gradnja zidov, ogrožajo dinamiko inkarnacije, ki je podrla zid ločevanja (prim. Ef 2,14). Vi, vsaj tisti najstarejši, ki ste bili priče razdeljenosti in zamer, ki so povzročile vojno, morate vedno biti pripravljeni pustiti se »obiskati« in skrajšati razdalje. Cerkev v Mozambiku je poklicana biti Cerkev Obiskanja. Ne sme biti del problema kompetentnosti, zaničevanja in razdeljenosti drugega proti drugemu, ampak del rešitve, prostora, v katerem je možno spoštovanje, medsebojna izmenjava in dialog. Vprašanje, ki je bilo zastavljeno, kako se odzvati glede medverske poroke, nas izziva v tej vztrajni težnji, ki jo imamo, po drobljenju, bolj po ločevanju kot pa po združevanju. Isto se dogaja v odnosu med narodi, etnijami, med temi s severa in temi z juga, med skupnostmi, duhovniki in škofi. To je izziv, kajti, dokler se ne razvije »kultura srečanja v večglasno harmonijo«, je potreben stalen proces, v katerega je vključena vsaka nova generacija. To je počasno a trdo delo, ki zahteva voljo po integraciji in kako jo udejanjiti. To je nujno potrebno orodje za »izgradnjo ljudstva, ki je v miru, pravičnosti in bratstvu, za razvoj družbenega sobivanja in izgradnjo ljudstva, v katerem se razlike usklajujejo znotraj skupnega projekta«. Kakor je Marija šla vse do Elizabetine hiše, tako se moramo mi v Cerkvi učiti poti, po kateri hoditi sredi novih problematik, da ne bi obstali paralizirani zaradi logike, ki nasprotuje, razdvaja in obsoja. Začnite hoditi in iščite odgovor na te izzive, za katere prosite zanesljivo pomoč Svetega Duha. On je Učitelj, ki bo sposoben pokazati na nove poti, po katerih naj bi hodili.

Poživimo torej našo poklicanost. To storimo v tem čudovitem svetišču posvečenem Mariji, da bo naš velikodušni »da« poveličeval Gospoda in bo razveselil duha našega ljudstva v Bogu našem Zveličarju (prim. Lk 1,46-47). Naj napolni z upanjem, mirom in spravo vašo deželo, naš ljubljeni Mozambik!

Prosim vas, da molite in storite, da molijo zame.

Gospod vas blagoslovi in Najsvetejša Devica naj bedi nad vami. Hvala.