Papež novinarjem: Država je dolžna poskrbeti za družino, da gre le-ta lahko naprej
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Ljudje ob cesti, ki dvigujejo svoje otroke in mu jih kažejo, ko gre mimo, je za papeža Frančiška najlepša gesta. To je videl na Filipinih, v Kartageni v Kolumbiji in je ponovno videl na Madagaskarju. »Otroci so zaklad revnih«, je pojasnil novinarjem, ki so ga začeli poslušati tri ure po vzletu z letališča Antananarivo na Madagaskarju med tradicionalno novinarsko konferenco na letalu med povratkom v Rim. Papež Frančišek je na dolgo spregovoril o potovanju in s tem odgovoril na vprašanja novinarjev, ki prihajajo iz krajev, katere je obiskal. Med odgovarjanjem se je spontano oddaljil od vprašanj in odprl svoje srce ter razodel tiste najlepše izkušnje, ki so se mu najgloblje vtisnile. Njegov spomin se vrača na rdečo planjavo na Madagaskarju, kjer je potekalo bdenje in zatem sveta maša, na milijon sedečih na zemlji in na vero, ki so jo preizkušali veter, lakota in revščina. »Bili so ubogi. Ljudje tisto popoldne niso nič jedli, da so lahko bili tam, a bili so veseli. To so ljudje, ki so hoteli biti s papežem. To je prizor, ki da misliti in ki ga ne bom pozabil«. Nadalje je sveti oče posvaril pred tistimi, tako skupinami ali posamezniki, ki »se oddaljijo od tega ljudskega čuta za veselje«. Žalost osamljenih je eden od prvih znakov tistih, ki so pozabili na svoje kulturne korenine.
Družina in mladi. Dolžnost države je, da poskrbi za njih
Temeljnega pomena so zakoni, ki zagotavljajo delo in varujejo družino, pa tudi družinske vrednote, ki jih pogosto uničuje revščina. Ne toliko zaradi vrednot samih, temveč zaradi nesposobnosti posredovati jih naprej, torej vzgajati mlade. Na Madagaskarju smo videli Akamasoo. To je delo z najmlajšimi, ki lahko odraščajo v družini, ne sicer v tisti naravni, a je to edina možnost. Včeraj sem po maši na Mavriciju našel msgr. Ruedo z visokim, velikim policistom, ki je za roko držal deklico. Imela je okoli dve leti. Izgubila se je in jokala, ker niso uspeli najti staršev. Medtem ko so objavili obvestilo, jo je policist božal. V tem prizoru sem gledal dramo tolikih otrok in mladih, ki se jim zgodi, da izgubijo vez z družino, čeprav živijo v družini - v tem primeru je šlo zgolj za nezgodo – (gledal pa sem) tudi vlogo države pri njihovi zaščiti, da gredo lahko naprej. Dolžnost države je, dolžnost, da gredo lahko naprej. Naj ponovim, da je za družino imeti otroka, imeti zaklad. Vi imate to zavest, imate to zavest zaklada. Pomembno je, da ima vsa družba to zavest, da omogoči rast tega zaklada, ker bo s tem rastla država, rastla domovina, rastle bodo vrednote, ki omogočajo suverenost domovine. Glede otrok se me je dotaknilo v vseh treh državah to, da so ljudje pozdravljali, celo mali otroci so pozdravljali in vsi so bili veseli.
Razkol in krotkost
Na opazko novinarja The New York Timesa glede tega, da je papež med letom iz Rima v Maputo priznal, da je pod napadom enega dela Cerkve ZDA, kjer so močne kritike na njegov račun s strani nekaterih škofov in kardinalov, katoliških televizijskih postaj in spletnih strani, je sveti oče odgovoril: »Najprej in predvsem so kritike vedno v pomoč, vedno. Ko nekdo prejme kritiko, mora vedno opraviti samo kritiko in reči: je to res ali to ni res? Do katere mere? Jaz vedno iz kritik potegnem koristi. Včasih te kritike tudi razjezijo, a koristi so. Na poti v Maputo mi je eden od vas dal knjigo v francoščini o tem, kako želijo Američani menjati papeža. Vedel sem za to knjigo, a je nisem prebral. Kritike niso samo s strani Američanov, so po malem od vsepovsod, tudi v rimski kuriji. Tisti, ki jih izrečejo, so vsaj toliko pošteni, da jih izrečejo. Ni mi všeč, če se kritike skriva pod mizo. Se ti nasmehnejo, ti pokažejo bele zobe, potem pa te od zadaj zabodejo. To ni pošteno, to ni človeško. Kritika je nekaj konstruktivnega in če tvoja kritika ni opravičena, si pripravljen sprejeti odgovor, pripravljen na pogovor, da prideš do tiste prave resnice. To je dinamika resnične kritike…«
Drugo pa je problem razkola. V Cerkvi je bilo veliko razkolov. Po 1. vatikanskem koncilu naprimer, je ob zadnjem glasovanju o nezmotljivosti vstala dokaj velika skupina in odšla ter ustanovila Starokatoličane samo zato, da bi bili »pošteni« do izročila Cerkve. Potem so zašli v drugačno smer in sedaj posvečujejo ženske… Tudi 2. vatikanski koncil je imel takšne posledice. Morda najbolj znana post koncilska ločitev je tista Lefebrova. Vedno je možnost razkola v Cerkvi, vedno. To je ena od možnosti, ki jo Gospod dopušča človeški svobodi. Ne bojim se razkolov, molim pa, da jih ne bi bilo, saj gre za duhovno zdravje številnih ljudi…
Božje ljudstvo vedno pomaga poravnati. Razkol je vedno ločitev elite in je povzročen zaradi ideologije, ki se je ločila od nauka. Gre za ideologijo, morda pravično, a ki vstopi v nauk in se loči od njega… Naprimer glede družbenih stvari govorim isto, kot je govoril Janez Pavel II., isto. Posnemam njega, a pravijo: Papež je komunist… Tako ideologije vstopijo v nauk in ko nauk zdrsne v ideologijo, tam je možnost razkola. Obstaja ideologija primata asketske morale nad moralo Božjega ljudstva. Pastirji morajo voditi svoje črede med milostjo in grehom, saj prava je evangeljska morala. Medtem ko te pa pelagijanska ideologija vodi v strogost in danes imamo veliko rigidnih šol znotraj Cerkve, ki niso razkolniške, ampak psevdo razkolniške krščanske poti, s katerimi se ne bo dobro končalo. Ko vidite stroge kristjane, škofe, duhovnike, vedite, da so zadaj problemi in ne svetost evangelija. Zato moramo biti krotki do takih oseb, ki jih to napada, saj gredo skozi težavo, v kateri jih pa moramo s krotkostjo spremljati.
