Poslanica papeža Frančiška ob Svetovnem dnevu molitve za skrb stvarstva

Andreja Červek – Vatikan

Poslanica: Bog je videl, da je dobro

»Bog je videl, da je dobro« (1 Mz 1,25). Božji pogled na začetku Svetega pisma dobrohotno počiva na stvarstvu. Od zemlje, ki se naseljuje, do vode, ki ohranja življenje, od dreves, ki dajejo sadove, do živali, ki napolnjujejo skupen dom, vse je ljubo v očeh Boga, ki človeku daje stvarstvo kot dragocen dar, za katerega naj skrbi.

Žal pa je človeški odgovor na dar bil zaznamovan z grehom, z zaprtostjo v lastno avtonomijo, z lakomnostjo posedovanja in izkoriščanja. Egoizmi in interesi so iz stvarstva, kraja srečanja in podelitve, naredili prizorišče rivalstva in spopadov. Tako se je postavilo v nevarnost samo okolje, kar je dobro v Božjih očeh, postane izkoriščano v človeških rokah. Propadanje se je povečalo v zadnjih desetletjih: stalno onesnaževanje, nenehna poraba fosilnih goriv, intenzivno kmetijsko izkoriščanje, praksa podiranja gozdov povzročajo dviganje svetovne temperature do zaskrbljujočih ravni. Povečanje intenzivnosti in pogostosti ekstremnih meteoroloških pojavov in izsuševanje tal postavljajo na težko preizkušnjo najranljivejše med nami. Topitev ledenikov, pomanjkanje vode, zanemarjanje vodnih bazenov in precejšnja navzočnost plastike in mikroplastike v oceanih so prav tako zaskrbljujoča dejstva, ki potrjujejo podnebno izredno stanje, ki zelo ogroža naravo in življenje, vključno z našim.

V bistvu smo pozabili, kdo smo: ustvarjeni po Božji podobi (glej 1 Mz 1,27), poklicani kakor bratje in sestre prebivati v našem skupnem domu. Nismo bili ustvarjeni, da bi bili posamezniki, ki se oblastno vedejo. Zamišljeni in hoteni smo bili v središču mreže življenja, ki jo sestavlja na milijone vrst, ki jih je z nami Stvarnik ljubeče povezal. Čas je, da ponovno odkrijemo svojo poklicanost kot Božjih otrok, kot bratov, kot varuhov stvarstva. Čas je za kesanje, za vrnitev h koreninam: smo ljubljena bitja Boga, ki nas v svoji dobroti poziva, naj ljubimo življenje in ga živimo v občestvu, povezani s stvarstvom.

Zato na vso moč vabim vernike, naj se posvetijo molitvi v tem času, ki se je iz prikladne iniciative, nastale v ekumenskem okolju, spremenil v čas za stvarstvo: obdobje intenzivnejše molitve in delovanja v korist skupnega doma, ki se začenja danes, 1. septembra, na Svetovni dan molitve za skrb stvarstva, in se bo sklenilo 4. oktobra, ko se spominjamo sv. Frančiška Asiškega. Gre za priložnost, da se čutimo še bolj povezani z brati in sestrami različnih krščanskih izpovedi. Še posebej mislim na pravoslavne vernike, ki že trideset let praznujejo današnji dan. Čutimo se tudi globoko povezani z moškimi in ženskami dobre volje, s katerimi smo v kontekstu ekološke krize, ki se nanaša na vsakega, skupaj poklicani pospeševati varovanje mreže življenja, katere del smo.

To je čas, da se navadimo moliti, potopljeni v naravo, kjer se spontano porodi hvaležnost Bogu stvarniku. Sv. Bonaventura, pesnik frančiškanske modrosti, je govoril, da je stvarstvo prva »knjiga«, ki jo je Bog odprl pred našimi očmi, da bi se ob občudovanju urejene in lepe raznolikosti spomnili ljubiti in slaviti Stvarnika (glej Breviloquium, II,5.11). V tej knjigi nam je vsako ustvarjeno bitje bilo podarjeno kakor »Božja beseda« (glej Commentarius in librum Ecclesiastes, I,2). V tišini in molitvi lahko poslušamo simfoničen glas stvarstva, ki nas spodbuja, da izstopimo iz svojih avtoreferencialnih zaprtosti ter se ponovno odkrijemo kot oviti v Očetovo nežnost in veseli v podeljevanju prejetih darov. V tem smislu lahko rečemo, da je stvarstvo, mreža življenja, kraj srečanja z Gospodom in med nami, »Božje družbeno omrežje« (glej Govor evropskim skavtom, 3. avgust 2019). To nas vodi, da dvignemo svojo kozmično hvalnico k Stvarniku, kako učijo Spisi: »Slavite Gospoda, vse rastline za zemlji, opevajte in poveličujte ga na veke« (Dan 3,76).

To je čas za premišljevanje o naših življenjskih slogih in o tem, kako so naše vsakodnevne izbire v zvezi s hrano, potrošnjo, premikanjem, uporabo vode, energije in mnogih drugih dobrin pogosto nepremišljene in škodljive. Preveč oblastno se vedemo do stvarstva. Odločimo se spremeniti, prevzeti preprostejše in spoštljivejše življenjske sloge! Čas je, da zapustimo odvisnosti od fosilnih goriv ter se hitro in odločno usmerimo v prehod k oblikam čiste energije in trajnostne krožne ekonomije. In ne pozabimo poslušati staroselskih ljudstev, katerih večstoletna modrost nas lahko nauči bolje živeti odnos z okoljem.

To je čas za preroška dejanja. Mnogi mladi dvigujejo glas po vsem svetu in pozivajo k pogumnim odločitvam. Razočarani so ob premnogih neizpolnjenih obljubah, začetih in opuščenih dejanjih zaradi delnih interesov in koristi. Mladi nas spominjajo, da Zemlja ni dobrina za izrabljanje, ampak dediščina za posredovanje; da upanje v prihodnost ni neko lepo čustvo, ampak je naloga, ki danes zahteva konkretna dejanja. Njim dolgujemo resnične odgovore, ne praznih besed; dejstva, ne iluzij.

Naše molitve in naši pozivi so namenjeni predvsem osveščanju političnih in civilnih odgovornih oseb. Še posebej mislim na vlade, ki se bodo v prihodnjih mesecih zbrale, da bi obnovile odločilna prizadevanja za usmeritev našega planeta proti življenju, namesto proti smrti. Na misel prihajajo besede Mojzesa, ki je ljudstvu pred vstopom v obljubljeno deželo izrekel neke vrste duhovno oporoko: »Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod« (5 Mz 30,19). To so preroške besede, ki jih lahko prilagodimo nam in stanju naše Zemlje. Izberimo torej življenje! Recimo ne lakomnosti potrošnje in zahtevam vsemogočnosti, potem smrti; krenimo po dolgosežnih poteh, narejenih iz današnjih odgovornih odpovedi za zagotovitev življenjskih perspektiv jutri. Ne vdajmo se pokvarjenim logikam lahkih zaslužkov, mislimo na prihodnost vseh!

V tem smislu dobi posebno pomembnost bližajoči se vrh Združenih narodov o podnebju, med katerim bodo vlade imele nalogo pokazati politično voljo za korenito pospešitev ukrepov, s katerimi bi se čim prej doseglo zmanjšanje toplogrednih plinov na nič ter ohraniti povprečen dvig svetovne temperature na 1,5 °C v primerjavi  predindustrijskimi stopnjami, v skladu s cilji Pariškega sporazuma. V mesecu oktobru bo Amazonija, katere celovitost je zelo ogrožena, v središču posebnega zasedanja sinode škofov. Izkoristimo te priložnosti in odgovorimo na krik revnih in Zemlje!

Vsak vernik kristjan, vsak član človeške družine lahko, kakor tanka nit, a edinstvena in nenadomestljiva, prispeva k tkanju mreže življenja, ki zajema vse. Čutimo se vpleteni in odgovorni, ko si z molitvijo in prizadevanjem jemljemo k srcu srb za stvarstvo. Bog, »ljubitelj življenja« (Mdr 11,26), naj nam da pogum za delanje dobrega, brez čakanja, da bi drugi začeli, brez čakanja, da ne bo prepozno.