V samostanu bosonogih karmeličank potekalo molitveno srečanje s papežem Frančiškom

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Vnaprej pripravljeno besedilo

Draga mati Magdalena od Oznanjenja, drage sestre! Zahvaljujem se vam za topel sprejem in za Vaše besede, draga mati, saj so odmev vseh kontemplativnih redovnic različnih samostanov te dežele. Hvala vsaki od vas, drage sestre, ki ste za trenutek zapustile klavzuro, da bi izrazile vaše občestvo z menoj ter z življenjem in poslanstvom vse Cerkve, še posebno te na Madagaskarju.

Zahvaljujem se vam za vašo navzočnost, za vašo zvestobo, za svetlo pričevanje Jezusa Kristusa, ki jo nudite skupnosti. V tej deželi je revščina, res je, je pa tudi mnogo bogastva. Bogata je z naravnimi, človeškimi in duhovnimi lepotami. Tudi ve sestre ste deležne te lepote Madagaskarja, njegovih ljudi in Cerkve, saj je lepota Kristusa, ki odseva na vaših obrazih in v vaših življenjih. Da, po vaši zaslugi je Cerkev na Madagaskarju še lepša v Gospodovih očeh, pa tudi v očeh vsega sveta.

Trije psalmi današnjega bogoslužja izražajo tesnobo psalmista med trenutki preizkušnje in nevarnosti. Dovolite mi, da se ustavim ob prvem, to je ob delu Psalma 119, ki je najdaljši v psalterju in ga sestavlja osem vrstic za vsako črko hebrejske abecede. Brez dvoma je njegov avtor človek kontemplacije, nekdo, ki zna posvetiti dolge in lepe trenutke molitvi. V današnjem odlomku je beseda, ki se večkrat pojavi in daje ton celoti, to je »koprneti (použivati se)«. Uporabljena je predvsem v dveh pomenih.

Molivec koprni v želji, da bi srečal Boga. Vi ste živeče priče te neusahljive želje, ki domuje v srcih vseh ljudi. Med številnimi ponudbami, ki si želijo, ne da bi uspele, zadovoljiti srce, je kontemplativno življenje tisti plamen, ki vodi k edinemu večnemu ognju, »živi planem ljubezni, ki nežno rani« (sv. Janez od Križa). »Ve vidno predstavljate cilj, »proti kateremu hodi vsa cerkvena skupnost, ki »napreduje na poteh časa s pogledom na prihodnjo združitev vsega v Kristusu« in tako s tem oznanjate nebeško slavo« (Apostolska konstitucija Vultum Dei quaerere, 2).

Vedno smo skušani, da potešimo željo po večnosti z minljivimi stvarmi. S tem smo izpostavljeni viharnim morjem, v katerih potoneta življenje in duh. »Kakor ima mornar na odprtem morju potrebo po svetilniku, ki mu kaže pot za dosego pristanišča, tako svet potrebuje vas. Svetilniki ste za bližnje, predvsem pa za oddaljene. Plameni ste, ki spremljajo pot moških in žensk v temni noči časa. Ste jutranja straža (prim. Iz 21,11-12), ki naznanja vzhod sonca (prim. Lk 1,78). S svojim spremenjenim življenjem ter s preprostim življenjem premišljujete v tišini in nam kažete Njega, ki je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6), edinega Gospoda, ki daje polnost našemu bivanju in podarja življenje v obilju (prim. Jn 10,10). Vpijte nam kakor Andrej Petru: »Našli smo Gospoda« (prim. Jn 1,40). Oznanjajte kakor Marija Magdalena na vstajenjsko jutro: »Gospoda sem videla« (Jn 20,18), (ibid. 6).

Toda psalm govori tudi o drugem koprnenju, o tistem, ki se nanaša na namero hudobnih, tistih, ki hočejo uničiti pravičnega. Zasledujejo ga, mu nastavljajo zanke in hočejo, da bi padel. Samostan je vedno kraj, kamor pridejo bolečine sveta, tiste vašega ljudstva. O, da bi bili vaši samostani, v spoštovanju vaše kontemplativne karizme in vaših ustanov, kraji sprejemanja in poslušanja, še posebej nesrečnih ljudi. Danes sta z nami dve mami, ki sta izgubili svoje otroke in povzemata vse bolečine vaših otoških bratov in sester. Bodite pozorne na krik in na bedo moških in žensk okoli vas, ki prihajajo k vam použiti od trpljenja, izkoriščanja in obupa. Ne bodite kot tisti, ki poslušajo zaradi tega, da bi prekinili dolgčas, potešili radovednost ali si nabirali tem za pogovor.

Glede tega opravljate temeljno poslanstvo. Klavzura vas postavlja v srce Boga in posledično tja, kjer je Njegovo srce. Prisluhnite Gospodovemu srcu, da bi prisluhnile tudi vašim bratom in sestram. Osebe, ki so okoli vas, so pogosto revne, slabotne, na tisoče načinov napadene in ranjene, a so polne vere in v vas instinktivno prepoznavajo priče Božje navzočnosti, dragocene oporne točke za srečati ga in izprositi njegovo pomoč. Zaradi tolike bolečine, ki jih použiva v notranjosti, ki jim krade veselje in upanje in zaradi katere se čutijo tujce, ste ve lahko pot do tiste skale, ki jo omenjamo v nekem drugem psalmu: »Usliši, o Bog, moje ječanje, prisluhni moji molitvi. Od konca zemlje kličem k tebi, ko moje srce upada; na skalo, ki je zame previsoka, me pelji« (prim. Ps 61,2-3).

Vera je največja dobrina revežev. Zelo pomembno je, da se to vero oznanja, v njih utrjuje, da jim bo zares pomagala živeti in upati. In da vam zrenje Božjih skrivnosti, izražena v vašem bogoslužju ter med vašim časom za molitev, omogoči bolje odkriti njegovo dejavno navzočnost v vsakršni človeški resničnosti, vključno v najbolj boleči ter da se zahvaljujete zato to, da vam Bog med kontemplacijo podarja dar priprošnje. S svojo molitvijo ve kakor matere vzamete na svoje rame otroke in jih nesete proti obljubljeni deželi. »Molitev bo Bogu še bolj všeč in bo še bolj posvečevalna, če v njej skušamo živeti dvojno zapoved, ki nam jo je zapustil Jezus. Priprošnja izraža bratsko vnemo za druge, ko smo v njej sposobni vključiti življenje drugih, njihove najbolj pretresljive stiske ter njihove najlepše sanje. O tistem, ki se velikodušno posveča priprošnji, se lahko reče s svetopisemskimi besedami: »To je prijatelj svojih bratov, ki veliko moli za ljudstvo« (2Mkb 15,14), (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 154).

Drage kontemplativne sestre, brez vas, kaj bi bilo s Cerkvijo in s tistimi, ki živijo na človeških obrobjih Madagaskarja? Kaj bi se zgodilo z vsemi tistimi, ki delujejo v prvi vrsti evangelizacije in tukaj še posebej v zelo nestalnih, težkih in včasih zelo nevarnih pogojih? Vsi se opirajo na vašo molitev in na nenehno obnovljen dar vašega življenja, na dar, ki je zelo dragocen v očeh Boga, ki vam omogoča udeležbo pri skrivnosti odreševanja te dežele in ljubljenih oseb, ki v njej prebivajo.

»Zakaj postal sem kakor meh v dimu« pravi psalm (119,83), namigujoč na preživeti čas v tem dvojnem načinu použivanja od Boga in od težav sveta. Včasih ne da bi hoteli, se oddaljimo in pademo v »apatijo, v rutino, v nezainteresiranost, v hromečo otopelost«. Ni pomembno…, niso pomembna leta, ki jih imate ali težave pri hoji ali da pravočasno pridete na molitev… Nismo mehi v dimu, temveč debla, ki gorijo, dokler se ne použijejo v ognju, ki je Jezus, On, ki nas nikoli ne razočara…, ki poravna vsakršen dolg.

Hvala za te skupne trenutke. Izročam se v vaše molitve. In izročam vam vse namene, ki jih nosim med tem potovanjem na Madagaskarju. Skupaj molimo, da bi lahko duh evangelija vzklil v srcih vsega vašega ljudstva.