Papež Frančišek: Ni neke čiste kulture, je pa čisti evangelij, ki se inkulturira
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prvo berilo iz Sirahove knjige nas je spomnilo na izhodiščno točko te poti, na krik reveža, ki »predre oblake«, kajti »Bog prisluhne molitvi zatiranega« (Sir 35,21.16). Krik revežev skupaj s krikom zemlje je prišel iz Amazonije. Po teh treh tednih se ne moremo sprenevedati, da ga nismo slišali. Glasovi revežev, skupaj s tistimi in mnogimi drugimi znotraj in zunaj sinodalnega zasedanja, pastirjev, mladih, znanstvenikov, nas silijo, da ne ostanemo ravnodušni. Pogosto smo slišali stavek »pozneje je prepozno«, ki ne more biti le slogan.
Sinoda je hoditi skupaj
Kaj je bila sinoda? Bila je, kot pravi beseda sama, skupna hoja, med katero smo bili spodbujeni s pogumom in tolažbami, ki prihajajo od Gospoda. Hodili smo gledajoč si v oči in si z iskrenostjo prisluhnili, ne da bi skrivali težave, okušajoč lepoto tega, da gremo povezani naprej, da bi služili. Pri tem nas spodbuja apostol Pavel v današnjem drugem berilu, ko se nahaja v dramatičnem trenutku, saj ve, da bo prelit v daritev, to je usmrčen in da je prišel trenutek, da zapusti to življenje (prim. 2Tim 4,6). Takole piše: ». Gospod pa je stopil k meni in mi dal moč, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi« (v. 17). Poglejte zadnjo Pavlovo željo, ničesar zase ali za kogar od svojih, temveč za evangelij, da bi bil oznanjen vsem narodom. To je pred vsem in velja več kot vse drugo. Vsakdo izmed nas se bo večkrat vprašal, kaj dobrega storiti za svoje življenje. Danes se vprašajmo: »Jaz, kaj lahko dobrega storim za evangelij?«
Nove poti oznanjevanja evangelija
Na sinodi smo se o tem vprašali v želji, da odpremo nove poti za oznanilo evangelija. Predvsem pa smo čutili potrebo, kot cestninar v današnjem evangeliju (prim. Lk 18,13-14), da se postavimo pred Gospoda in ponovno postavimo v središče njega tako na osebnem nivoju kot Cerkev. Oznanja se namreč samo tisto, kar se živi. Da živimo Jezusa, da živimo evangelij, je potrebno iti ven iz samih sebe. Čutili smo se torej spodbujene, da gremo na odprto in zapustimo udobne obale naših varnih pristanišč, da bi se podali v globoke vode in ne v močvirnate vode ideologij, temveč na odprto morje, kjer Sveti Duh vabi, da vržemo mreže.
Prošnja Devici Mariji, Kraljici Amazonije
Za pot, ki bo prišla, pokličimo Devico Marijo, čaščeno in ljubljeno kot Kraljico Amazonije. To ni postala z osvajanjem temveč z »inkulturacijo«. S ponižnim pogumom matere je postala zaščitnica svojih malih, obramba zatiranih. Vedno iti naproti kulturi ljudstev, ni standardne kulture, ni neke čiste kulture, ki prečiščuje druge. Je pa čisti evangelij, ki se inkulturira. Njej, ki je v skromni nazareški hišici skrbela za Jezusa, izročimo najrevnejše otroke in naš skupen dom. Naj ona, žena upanja, izprosi, da se bo spustil nad nas Sveti Duh, ki s svojo blago ustvarjalnostjo dela vse stvari nove.
