Papež v okviru Vatikanskih muzejev odprl etnološki muzej Anima mundi
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Menim, da so Vatikanski muzeji poklicani, da vedno bolj postanejo naseljena živa »hiša«, odprta za vse, z na stežaj odprtimi vrati za ljudstva z vsega sveta. Vatikanski muzeji morajo biti odprti vsem brez zapiranja. Prostor, kjer se bodo vsi čutili predstavljene, kjer se bo nenehno čutilo, da Cerkev ne pozna preprek.
Kdor vstopa, mora čutiti, da je v tej hiši prostor tudi zanj, za njegovo ljudstvo, za njegovo tradicijo, za njegovo kulturo tako Evropejec kot Indijanec, Kitajec kot domorodec amazonskega gozda ali prebivalec Konga, Aljaske in avstralskih puščav ali pacifiških otokov. Vsa ljudstva so tukaj pod okriljem kupole sv. Petra, v osrčju Cerkve in v srcu papeža. To pa zato, ker umetnost ni nekaj izkoreninjenega. Umetnost se rodi iz srca ljudstva. Je sporočilo, ki gre iz src ljudstev v srca ljudstev.
Tukaj mora tudi čutiti, da ima »njegova« umetnost isto vrednost ter se ji posveča skrb in se jo ohranja z isto navdušenostjo, kot se namenja mojstrovinam renesanse ali nesmrtnim grškim in rimskim skulpturam, ki vsako leto privabijo na milijone oseb. Tukaj bo našel svoj poseben prostor, prostor dialoga, odprtosti za drugega in srečanja.
Cenim to, da je ta postavitev uresničena in za katero se zahvaljujem vsem, ki so na tem delali: skrbnikom, arhitektom, inženirjem in delavcem, v znamenju transparentnosti. Pomembna vrednota je transparentnost, še posebej če gre za cerkveno institucijo. To vedno potrebujemo! V teh vitrinah bo sčasoma našlo svoj prostor na tisoče del, ki prihajajo z vseh delov sveta in ta način postavitve želi med njimi vzpostaviti dialog. In ker so umetniška dela izraz duha ljudstev, je potrebno na njih sporočila, na vsako kulturo, na drugega vedno gledati z odprtostjo duha in dobrohotnostjo.
Lepota nas povezuje. Vabi nas, da živimo človeško bratstvo ter se upremo kulturi mržnje, rasizma, nacionalizma, ki vedno preži na nas. To so ločevalne kulture, kulture za zaprto število. Pred nekaj meseci so bila poslana v Peking nekatera dela kitajske umetnosti. Še prej pa so druge prišle nazaj v islamske države. Te dobre pobude je mogoče storiti zaradi umetnosti in tako biti sposobni prerasti pregrade in razdalje.
Danes bi se rad zahvalil vsem, ki vsak dan skrbijo za ta tako dragocena dela: oskrbniku muzeja Anima Mundi, patru Nicoli Mapelliju, ki je misijonar instituta PIME – in to je zares primerno – restavratorkam delavnice za različne materiale in vsem tistim, ki so sodelovali pri tem delu. Hvala vsem.
Hvala pa tudi zato, ker ste hoteli odpreti to novo postavitev s posebno razstavo posvečeno Amazoniji ravno v dneh, ko živimo sinodo, posvečeno temu področju. Za to se zahvaljujem tudi misijonarjem Tolažnice žalostnih, salezijancem, kapucinom, ksaverijanom, torej različnih karizem, ki so se srečale v imenu Amazonije.
Naj ta etnološki muzej ohrani skozi čas svojo posebno identiteto ter spominja vse na vrednost harmonije in miru med ljudstvi in narodi. In naj umetnost, ki bo zbrana tukaj, odseva v tistih, ki bodo obiskali te zbirke, glas Boga. Najlepša hvala.
