PAPEŽ

Papež med kanonizacijo o treh glagolih: klicati, hoditi, zahvaljevati se

Danes dopoldan je na Trgu sv. Petra potekala kanonizacija petih blaženih. Papež Frančišek je za svetnike razglasil kardinala Janeza Henrika Newmana, s. Jožefo Vannini, s. Marijo Terezijo Chiramel Mankidiyan, s. Dulce Lopes Pontes ter Margareto Bays. V homiliji se je navezal na evangeljski odlomek o desetih ozdravljenih gobavcih, ki kličejo, hodijo in se zahvaljujejo. K tem držam je sveti oče povabil tudi vse vernike.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Tvoja vera te je rešila«

»Tvoja vera te je rešila« (Lk 17,19). To je cilj današnjega evangelija, ki nam kaže pot vere. Na tej poti vere vidimo tri etape, na katere spominjajo ozdravljeni gobavci, ki kličejo, hodijo in se zahvaljujejo.

Klicati

Predvsem, klicati. Gobavci so bili v strašnem stanju, ne le zaradi bolezni, ki je razširjena še danes in proti kateri se je potrebno boriti z vsemi silami, ampak zaradi izključenosti iz družbe. V Jezusovem času so veljali za nečiste in kot takšni so morali biti izolirani, odmaknjeni (prim. 3Mz 13,46). Vidimo, da se, ko gredo k Jezusu, od daleč ustavijo (prim. Lk 17,12). Vendar pa kljub temu, da so zaradi svojega stanja postavljeni na stran, »na ves glas« (v. 13) kličejo Jezusa. Ne dopustijo, da bi jih ohromila izključevanja ljudi in vpijejo k Bogu, ki ne izključuje nikogar. To je način, kako se krajšajo razdalje, kako se ponovno vstane iz samote: tako, da se ne zapira vase, v lastna objokovanja, da se ne misli na sodbe drugih, ampak kliče Gospoda, saj Gospod usliši klic tistega, ki je sam.

Tudi mi potrebujemo ozdravljenje

Kakor tisti gobavci, tudi mi potrebujemo ozdravljenje, vsi. Ozdravljeni moramo biti nezaupanja vase, v življenje, v prihodnost; mnogih strahov; pregreh, katerih sužnji smo; mnogih zaprtosti, odvisnosti in navezanosti: na igre, na denar, na televizijo, na mobilni telefon, na sodbo drugih. Gospod osvobaja in ozdravi srce, če ga kličemo, če mu rečemo: »Gospod, verujem, da me moreš ozdraviti; ozdravi me mojih zaprtosti, osvobodi me zla in strahu, Jezus«. Gobavci so v tem evangeliju prvi, ki kličejo Jezusovo ime. To bosta kasneje storila tudi slepi človek in razbojnik na križu: ljudje, ki potrebujejo pomoč, kličejo Jezusovo ime, ki pomeni Bog rešuje. Boga kličejo po imenu, neposredno, spontano. Klicati po imenu je znamenje domačnosti in Gospodu je to všeč. Vera raste na ta način, z zaupnim klicanjem, tako, da Jezusu prinašamo to, kar smo, z odprtim srcem, ne da bi skrivali svojo bedo. Vsak dan z zaupanjem kličimo Jezusovo ime: Bog rešuje. Ponavljajmo ga: to pomeni moliti. Molitev je vrata vere, molitev je zdravilo srca.

Hoditi

Hoditi je druga etapa. V današnjem kratkem evangeliju se pojavi okoli deset glagolov, ki opisujejo gibanje. Pretrese nas predvsem dejstvo, da gobavci niso ozdravljeni, ko stojijo na mestu pred Jezusom, ampak potem, medtem ko hodijo. Besedilo pravi: »In med potjo so bili očiščeni« (v. 14). Ozdravljeni so, ko grejo v Jeruzalem, to je medtem, ko soočajo pot, ki se vzpenja. Na poti življenja pride do očiščenja; na poti, ki se pogosto vzpenja, saj vodi v višavo. Za vero je potrebna pot, izhod, dela čudeže, če izstopimo iz svojih udobnih gotovosti, če pustimo svoje pomirjajoče pristane, svoja udobna gnezda. Vera se povečuje preko daru in raste s tveganjem. Vera si utira pot, ko gremo naprej opremljeni z zaupanjem v Boga. Vera si utira pot preko ponižnih in konkretnih korakov, kakor so bili ponižni in konkretni pot gobavcev in Naamánovo umivanje v reki Jordan, kot smo slišali v prvem berilu (prim. 2Kr 5,14-17). Enako velja tudi za nas: v veri napredujemo s ponižno in konkretno ljubeznijo, z vsakodnevno potrpežljivostjo, tako, da kličemo Jezusa in hodimo naprej.

Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč

Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Res je, naša naloga je – nas, ki smo tukaj, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili – da poskrbimo za tistega, ki je nehal hoditi, ki se je izgubil na poti: smo varuhi bratov, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje, to je poklicani, da odgovorimo glede njih, da si jih vzamemo k srcu. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč.

Zahvaljevati se

Klicati, hoditi in zahvaljevati se: to je zadnja etapa. Le tistemu, ki se zahvali, Jezus reče: »Tvoja vera te je rešila« (v. 19). Ni le zdrav, je tudi rešen. To nam pove, da cilj ni zdravje, ni dobro počutje, ampak srečanje z Jezusom. Zveličanje ni popiti kozarec vode, da bi bili v formi, ampak pomeni iti k izviru, ki je Jezus. Le On osvobaja od zla in ozdravlja srce, le srečanje z Njim rešuje, dela življenje polno in lepo. Ko se sreča Jezusa, se spontano rodi »hvala«, saj se odkrije najpomembnejšo stvar v življenju: ne prejeti določeno milost ali razrešiti težavo, ampak objeti Gospoda življenja.

Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, ampak vere

Lepo je videti, da mož, ki je bil ozdravljen, ki je bil Samarijan, izrazi svoje veselje z vsem, kar je: z močnim glasom hvali Boga, pade na obraz, se zahvaljuje (prim. v. 15-16). Vrhunec poti vere je živeti tako, da se zahvaljujemo. Lahko se vprašamo: ali mi, ki imamo vero, živimo dneve kot breme, ki ga moramo prenašati, ali kot hvalo, ki jo lahko podarimo? Ali ostajamo osredotočeni nase, v pričakovanju, da bomo prosili za naslednjo milost, ali najdemo svoje veselje v zahvaljevanju? Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, olike, je vprašanje vere. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado. Reči: »Hvala, Gospod,« ko se prebudimo, preko dneva, pred spanjem je protistrup za postaranje srca. Tako tudi v družini, med zakoncema: spomniti se reči hvala. Hvala je najpreprostejša in najkoristnejša beseda.

Danes se zahvaljujemo Gospodu za nove svetnike

Klicati, hoditi, zahvaljevati se. Danes se zahvaljujemo Gospodu za nove svetnike, ki so hodili v veri in katerim se sedaj priporočamo kot posrednikom. Tri izmed njih so sestre in nam kažejo, da je redovno življenje pot ljubezni na bivanjskih periferijah sveta. Sv. Marguerite Bays pa je bila šivilja in nam kaže, kako močna je preprosta molitev, potrpežljivo prenašanje, tiho darovanje: preko teh stvari je Gospod v njej ponovno oživil sijaj Velike noči. Gre za svetost vsakdanjika, o kateri govori sveti kardinal Newman, ki je dejal: »Kristjan ima globok, tih, skrit mir, ki ga svet ne vidi. […] Kristjan je vesel, miren, dober, ljubezniv, vljuden, zaupljiv, skromen; ne postavlja zahtev, […] njegovo vedênje je tako oddaljeno od bahanja in pompoznosti, da se ga na prvi pogled z lahkoto zamenja za običajno osebo« (Parochial and Plain Sermons, V,5). Prosimo, da bi bili takšni, »ljubeznive luči« sredi temin sveta. Jezus, »ostani z nami in začeli bomo svetiti tako, kot svetiš Ti, svetiti v svetu, da bi bili luč za druge« (Meditations on Christian Doctrine, VII,3). Amen.