Papež med sklepnim govorom o tematikah sinode in štirih razsežnostih
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Vedno bolj se zavedamo, kaj je namreč to »hoditi skupaj« in začenjamo razumeti, kaj pomeni razločevati, kaj pomeni poslušati, kaj pomeni v ključnih trenutkih vključevati bogato izročilo Cerkve. Kdo bi morda mislil, da je izročilo muzej s starimi rečmi… Meni je všeč ponoviti to, kar je ponavljal Gustav Mahler: Izročilo je obramba prihodnosti in ne škatla s pepelom, je kot korenina, iz katere priteka življenjski sok, ki daje drevesu rast, da rodi sadove. Sprejeti torej to in ga nesti naprej, kakor so si to, kar je izročilo, predstavljali prvi cerkveni očetje, torej sprejeti in hoditi z enakim smislom v tej trojni, tako lepi razsežnosti Vincencija Lerinškega že v 9. stoletju. Hvala za vse to.
Sinodalnost
Ena od tematik, o katerih se je glasovalo in je imela večino, tri tematike so imele večino, za prihodnjo sinodo je sinodalnost. Ne vem, če bo izbrana ta, nisem se še odločil, o tem še premišljujem in razmišljam, lahko pa rečem, da smo dosti hodili in še več moramo hoditi po tej poti sinodalnosti. Hvala vam za družbo.
Postsinodalna spodbuda
Postsinodalna spodbuda. Ni obvezno, da jo papež napiše. Najlažje bi bilo: »Tukaj je dokument, sedaj pa vidite vi…« Vsekakor papeževa beseda o tem, kar se je živelo med sinodo, je nekaj dobrega in hočem to napraviti pred koncem leta na način, da ne bo minilo preveč časa. Vse je odvisno od časa, ki ga bom imel za razmišljanje… (aplavz).
Štiri razsežnosti
Kulturna razsežnost
Govorili smo o štirih razsežnostih: o kulturni razsežnosti, na kateri smo precej delali, govorili smo o inkulturaciji, o ovrednotenju kulture in to z veliko močjo. Zadovoljen sem, kar je bilo glede tega rečeno o tem, kar je znotraj kulture. Glede inkulturacije je že Puebla odprla ta vrata, če omenim to, kar je nam najbližje.
Ekološka razsežnost
Druga je ekološka razsežnost. Ob tem hočem izraziti spoštovanje pionirju o tej zavesti znotraj Cerkve, carigrajskemu patriarhu Bartolomeju. Bil je med prvimi, ki je odprl pot za ustvarjanje te zavesti in njemu so potem mnogi sledili s to zaskrbljenostjo in geometrično pospešenostjo, kot je to naprimer pariška ekipa. Za tem so prišla druga srečanja in iz tega se je rodila Laudato si' kot navdih, nad katero so delale številne osebe, delali so znanstveniki, teologi, pastoralisti… Ta ekološka zavest, ki gre naprej in danes razkriva to pot množičnega izkoriščanja, uničevanja, katere največji del tega je v Amazoniji. Ta ekološka razsežnost je simbol, če tako rečemo, glede katere je v igri prihodnost. Med manifestacijami mladih, bodisi Gretinega gibanja, bodisi drugih, so mladi prišli ven s manifestom, na katerem je pisalo »prihodnost je naša«, kar ne pomeni »vi za našo prihodnost«, ampak »je naša«. Gre za zavest ekološke nevarnosti, ki je ne samo v Amazoniji, ampak tudi v drugih krajih, kot je v Kongu, na drugih področjih. V moji domovini se nahaja v Chacu, tudi zona »neprehodnosti« je, ki je sicer majhna, skratka, poznamo tudi to.
Družbena razsežnost
Skupaj z ekološko razsežnostjo smo govorili tudi o družbeni razsežnosti. Na divji način se ne izkorišča samo stvarstva, ustvarjenega, ampak tudi osebe. V Amazoniji je vse vrste krivic, uničevanja oseb, izkoriščanja oseb na vseh nivojih, kakor tudi uničevanje kulturne identitete…
Pastoralna razsežnost
Četrta razsežnost predpostavlja vse prejšnje in rekel bi, da je osnovna, gre za pastoralo, za pastoralno razsežnost. Nujno, nujno je oznanjevanje evangelija. Vendar tako, da ga bodo doumele, sprejele in razumele te kulture. Govor je bil o laikih, o duhovnikih, o stalnih diakonih, redovnikih in redovnicah. Ciljati je potrebno na to. Govor je bil o tem, kar delajo in to je treba tudi okrepiti…
