Vatikanski tajni arhiv preimenovan v Vatikanski apostolski arhiv

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zgodovinska izkušnja uči, da na vsako človeška ustanovo, četudi je nastala skupaj z najboljšimi varovanji ter močnimi in utemeljenimi upanji po napredku, neizogibno vpliva čas, prav zato, da bi ostala zvesta sami sebi in ciljem svoje narave, zazna potrebo po tem, da bi ne že spremenila svojo podobe, ampak prenesla v različna obdobja in kulture lastne navdihujoče vrednote ter uvedla tiste posodobitve, ki so primerni in včasih potrebne.

Tudi Vatikanski tajni arhiv, kateremu so papeži vedno posvečali skrb zaradi ogromne in pomembne dediščine dokumentov, ki jih hrani in so zelo dragoceni za katoliško Cerkev kakor tudi za vsesplošno kulturo, v svoji že več kot štirikrat stoletni zgodovini ne more ubežati tem neizogibnim pogojenostim.

Papeški arhiv, ki je nastal iz osrednje dokumentacije v uradu Camera apostolica in Apostolske knjižnice (t.i. skrivna bibliotheca) med prvim in drugim desetletjem 17. stoletja, je dobil ime Tajni (Vatikanski tajni arhiv) šele približno na polovici tistega stoletja. Njegovi prostori so bili v Apostolski palači, sčasoma pa se je vedno bolj širil in je bil že od začetka odprt za prošnje za dokumente, ki so prihajale z vseh koncev Evrope in sveta do papeža, kardinala kamerlenga in potem do kardinala arhivarja in bibliotekarja. Čeprav je res, da so arhiv za raziskovalce z vseh koncev sveta uradno odprli šele leta 1881, je prav tako res, da so se tudi med 17. in 19. stoletjem mnoga dela učenjakov lahko objavila s pomočjo kopije verodostojnih ali avtentičnih dokumentov, ki so jih zgodovinarji dobili pri kustosih in prefektih Vatikanskega tajnega arhiva. Znani nemški filozof in matematik Gottfried Wilhelm von Leibniz, ki je prav tako zaprosil zanje, je leta 1702 zapisal, da je to prav gotovo osrednji arhiv Evrope (quod quodam modo totius Europae commune Archivum censeri debet).

Zaradi tega dolgega služenja Cerkvi, kulturi in učenjakom z vsega sveta, je bil Vatikanski tajni arhiv vedno spoštovan in cenjen, še bolj od Leona XIII. do naših dni, tako zaradi postopnih »odprtij« dokumentacije, do katere je mogoče dostopati (le-ta bo od 2. marca 2020, po mojem naročilu, razširjena do konca pontifikata Pija XII.), kot tudi zaradi povečanega števila raziskovalcev, katerim je vsak dan omogočen dostop do istega arhiva ter vsakršna pomoč pri njihovem raziskovanju.

Takšno zaslužno cerkveno in kulturno služenje, tako cenjeno, je v skladu z namero vseh mojih predhodnikov, ki so bili glede na čas in možnosti naklonjeni zgodovinskim raziskavam v tako obsežnem arhivu, katerega so, glede na predloge kardinalov arhivarjev ali prefektov pro tempore oskrbeli z osebami, sredstvi in tudi novimi tehnologijami. Na ta način je bilo poskrbljeno za postopno rast strukture samega arhiva, zaradi njegovega vedno bolj zahtevnega služenja Cerkvi in svetu kulture, pri čemer vedno ostaja zvest nauku in smernicam papežev.

Kljub temu pa obstaja vidik, za katerega mislim, da bi ga bilo koristno posodobiti in s tem poudariti cerkvene in kulturne namene poslanstva arhiva. Ta vidik zadeva samo ime ustanove: Vatikanski tajni arhiv.

Kot rečeno, se je arhiv, ki je nastal iz papeževe skrivne »bibliothece« oz. iz dela kodeksov in listin, ki so posebej v lasti papeža in pod njegovo neposredno pristojnostjo, najprej imenoval preprosto Archivum novum (Novi arhiv), nato Archivum Apostolicum (Apostolski arhiv), zatem pa Archivum Secretum (Tajni arhiv – ta izraz prvič zasledimo okrog leta 1646).

Izraz Secretum (tajni), ki je bil uporabljen za poimenovanje ustanove in je prevladoval v zadnjih stoletjih, je bil upravičen, saj je kazal, da je bil novi arhiv, ki ga je želel moj predhodnik Pavel V med letoma 1610 in 1612, le zaseben arhiv, ločen, dostop do njega je imel le papež. Tako so ga vedno želeli opredeliti vsi papeži in tako ga še danes brez težav opredeljujejo strokovnjaki. Ta definicija je bila, med drugim, razširjena, s podobnim pomenom, na dvorih kraljev in vladarjev, katerih arhivi so bili opredeljeni kot tajni.

Dokler je trajalo zavedanje o tesni povezavi med italijanskim jezikom in jeziki, ki iz njega izhajajo, ni bilo potrebno razlagati ali celo upravičevati imena Archivum Secretum (Tajni arhiv). S postopnimi jezikovnimi spremembami v modernih jezikih in kulturah ter z družbenimi občutljivostmi različnih narodov, v večji ali manjši meri, se je izraz Secretum (tajni) poleg Vatikanskega arhiva začelo napačno razumevati, bil je obarvan z dvoumnimi in celo negativnimi odtenki. Glede na to, da se je izgubil resnični pomen izraza secretum in se je njegovo vrednost v nekaterih krogih in okoljih povezalo s konceptom, ki ga izraža sodobna beseda »skrivnost«, je tovrstni izraz privzel škodljiv pomen prikritega, nečesa, kar se ne sme razodeti in je namenjeno le redkim. Prav nasprotno od tega, kar je vedno bil in želi biti Vatikanski tajni arhiv, ki – kakor je dejal moj sveti predhodnik Pavel VI. – hrani »odmeve in sledi« Gospodovega mimohoda v zgodovini (Insegnamenti di Paolo VI, I, 1963, p. 614). In Cerkev »se ne boji zgodovine, nasprotno, jo ljubi, in jo želi ljubiti še bolj in bolje, kakor jo ljubi Bog!« (Papež Frančišek, Govor uradnikom Vatikanskega tajnega arhiva, 4. marec 2019).

Glede na spodbude nekaterih cenjenih škofov v teh zadnjih letih ter svojih najtesnejših sodelavcev in po tem, ko sem prisluhnil tudi mnenju predstojnikov Vatikanskega tajnega arhiva, s tem motu proprijem določam, da:
se odslej sedanji Vatikanski tajni arhiv, ne da bi se spremenila njegova identiteta, ureditev in poslanstvo, imenuje Vatikanski apostolski arhiv.

S tem, ko ponovno poudarja dejavno voljo služenja Cerkvi in kulturi, novo poimenovanje opozarja na tesno povezavo Rimskega sedeža z Arhivom, nepogrešljivim sredstvom petrinske službe, ter hkrati poudarja neposredno podrejenost papežu, podobno kakor se je že zgodilo s poimenovanjem Vatikanske apostolske knjižnice.

Določam, naj se to apostolsko pismo v obliki motu proprija razglasi z objavo v dnevniku L'Osservatore Romano ter tedaj vstopi v takojšnjo veljavo, tako da bo takoj sprejeto v uradnih dokumentih Svetega sedeža ter zatem vključeno v Acta Apostolicae Sedis.

Dano v Rimu, pri sv. Petru, 22. oktobra 2019, v sedmem letu našega pontifikata.

Frančišek