Papež mladim: Molil bom za vas, da boste rasli v duhovni modrosti

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi mladi.
Hvala, da ste prišli in hvala, da ste tukaj. Videti in prisluhniti vaši energiji ter vašemu navdušenju, mi vliva veselje in upanje. Za to sem vam hvaležen. Zahvaljujem se Leonardu, Miki in Masaki za njihove besede pričevanja. Velik pogum je potreben za podelitev tega, kar nosimo v srcu, kakor ste to vi storili. Prepričan sem, da vaše besede odmevajo v mnogih tukaj navzočih vaših vrstnikih. Hvala! Vem, da so med vami mladi drugih narodnosti, nekateri med njimi iščejo zatočišče. Naučimo se skupaj graditi družbo, ki jo hočemo za jutri.

Ko vas tako gledam, lahko vidim kulturno in versko različnost mladih, ki živijo na Japonskem in pa lepoto, ki jo ponuja vaša generacija za prihodnost. Prijateljstvo med vami ter vaša navzočnost tukaj, spominja vse, da prihodnost ni »enobarvna«, ampak jo je, če imamo pogum, jo mogoče gledati v raznovrstnosti in različnosti prispevkov, ki jih lahko vsak da. Kako potrebno je, da se naša človeška družina nauči živeti skupaj v harmoniji in miru, ne da bi pri tem morali biti vsi enaki! Niso nas naredili, da bi postali stroji, vsi serijsko. Vsakdo prihaja iz ljubezni svojih staršev in svoje družine. Zato smo si različni, vsakdo ima svojo zgodovino, da jo lahko podeli z drugimi.  Kako potrebno je, da rastemo v bratstvu, v pozornosti do drugih in v spoštovanju različnih izkušenj in različnih zornih kotov. To srečanje je praznovanje, saj s tem govorimo, da je kultura srečanja mogoča, da ni utopija. Vi mladi pa imate poseben čut, da jo peljete naprej.

Dotaknila so se me vaša zastavljena vprašanja, saj odsevajo vaše konkretne izkušnje, pa tudi upanje in sanje za prihodnost.

Leonardova izkušnja nasilja in diskriminacije

Hvala Leonardo, da si z nami podelil izkušnjo nasilja in diskriminacije, ki si ju utrpel. Vedno več mladih je, ki najdejo pogum, da spregovorijo o izkušnji kot je tvoja. Ko sem bil mlad, nisem nikoli govoril o stvareh, o katerih je govoril Leonardo. Najbolj kruto pri nasilju po šolah je, da rani našega duha in naše samo spoštovanje ravno v trenutku, ko potrebujemo največ moči, da se sprejemamo in se soočimo z novimi izzivi življenja. Včasih žrtve nasilja celo obtožujejo same sebe, da so bili prelahek plen. Lahko se čutijo, da so zgube, slabiči in brez vrednosti in pridejo do dramatičnih situacij: »Samo, da bi bil drugačen…« Paradoksalno pa so nadlegovalci tisti, ki so v resnici slabiči, ker mislijo, da lahko krepijo svojo identiteto tako, da delajo slabo drugim. Včasih napadajo vsakega, ki ga imajo za drugačnega in ga vidijo kot grožnjo. V resnici je nadlegovalce strah. So namreč bojazljivci, ki se pokrijejo s svojo močjo. V tem – bodite pozorni – ko čutiš, vidiš, da je potrebno nekaj slabega drugemu, ga nadlegovati, to je slabotnost. Tisti, ki je nadlegovan, ni slaboten, slaboten je tisti, ki nadleguje, saj ima v sebi potrebo, da bi postal odrasel, močan, da bi se čutil, da je nekaj. Maloprej sem rekel Leonardu: »Ko ti govorijo, da si debel, jim reči, da je slabše biti suh, kot si ti«. Vsi se moramo združiti proti tej kulturi nasilja in se naučiti reči: dovolj je! To je epidemija, za katero lahko najboljše zdravilo najdete vi sami. Ne zadostuje, da vzgojne institucije ali odrasli uporabijo vse, kar imajo na voljo, da bi preprečili to tragedijo, ampak je potrebno, da se vi, prijatelji in sošolci združite ter rečete: Ne! To je zlo! Nobenega večjega orožja ni za obrambo pred temi dejanji, kot je, da se med prijatelji in sošolci dvigne pokonci in reče: »To kaj počneš je nekaj hudega.«

Strah je vedno sovražnik dobrega, ker je sovražnik ljubezni in miru. Velika verstva učijo toleranco, harmonijo in usmiljenje, ne učijo strahu, razdora in konfliktov. Jezus je vedno govoril tistim, ki so hodili za njim, naj se ne bojijo. Zakaj? Ker če ljubimo Boga in naše brate ter sestre, ljubezen prežene strah (prim. Jn 4,18). Za mnoge med nami, kakor si nas Leonardo spomnil, nam opazovanje Jezusovega življenja omogoča, da najdemo spodbudo, saj je Jezus sam dobro vedel, kaj pomeni biti zaničevan in zavrnjen, celo do te mere, da je bil križan. Vedel je tudi, kaj pomeni biti tujec, migrant, »drugačen«. V nekem smislu – in tukaj govorim z kristjani in z nekristjani, ki ga vidijo kot verski zgled – je bil Jezus najbolj odrinjen, odrinjenec, ki je poln Življenja za podariti ga. Leonardo, lahko vedno gledamo na to, kar nam manjka, lahko pa tudi odkrijemo življenje, ki smo ga sposobni dati in podariti. Svet te potrebuje, tega nikoli ne pozabi. Gospod te potrebuje, da boš lahko opogumil številnim, ki te prosijo za roko, da jim pomagaš vstati.

Vsem bi rad rekel eno stvar, ki bo lahko v življenju koristna. Gledati z zaničevanjem neko osebo, gledati jo zviška, je kot bi rekel: »Jaz sem več, vi ste manj.« Edini upravičen način je, ko lahko gledamo osebo od zgoraj navzdol, je takrat, ko mu pomagamo vstati. Če kdo med nami, velja tudi zame, gleda neko osebo zviška z zaničevanjem, malo velja. Če pa kdo gleda neko osebo od zgoraj navzdol, da bi ji ponudil roko in ji pomagal vstati, ta moški ali žena je velik. Torej, ko gledamo neko osebo od zgoraj navzdol, se vprašajmo: »Kje je moja roka? Je skrita ali pa bo pomagala vstati?«

Za to pa je potrebno naučiti se razviti pomembno a zelo podcenjeno sposobnost, to je, da smo sposobni podariti svoj čas drugim, prisluhniti jim, podeliti z njimi, razumeti jih. Samo tako bomo odprli svoje zgodovine, svoje rane za ljubezen, ki nas bo lahko spremenila ter začeti spreminjati svet okoli sebe. Če ne bomo podarjali in »prihranili« čas z osebami, ga bomo zapravljali za številne stvari, ki nas bodo ob koncu dneva pustile prazne in zmedene, s slabo »prebavo«, kot bi to rekli v moji domovini. Zatorej vas prosim, posvetite čas svoji družini, svojim prijateljem, pa tudi Bogu z molitvijo in premišljevanjem. In če se vam moliti zdi težko, ne odnehajte. Nekoč je moder duhovni voditelj dejal: »Molitev je predvsem v tem, da ostaneš tam. Bodi pri miru, napravi prostor, da vstopi Bog, pusti se mu gledati in On te bo napolnil s svojim mirom.

Miki je papeža vprašala, kako napraviti prostor Bogu

To pa je ravno to, kar nam je rekla Miki. Vprašala je, kako lahko mladi napravijo prostor Bogu v družbi z divjim ritmom ter osredotočeni samo na tekmovalnost in produktivnost. Običajno se zgodi, da je neka oseba, skupnost ali celo celotna družba zelo razvita navzven, a z zelo revnim in majhnim notranjim življenjem, z ugaslo dušo in vitalnostjo, zdijo se kot obrabljene lutke, brez ničesar v sebi. Pri tem vse postaja dolgočasno. So mladi, ki več ne sanjajo. Strašno je, če mlada oseba ne sanja, mlada oseba, ki ne da prostora sanjam, da pusti vstopiti Bogu, da pusti vstopiti sanjam, ki v življenju obrodijo sadove. So moški in ženske, ki so pozabili smejati se, ne igrajo se, nimajo čuta za čudenje ali presenečenje. Moški in ženske, ki živijo kakor zombiji, saj je njihovo srce zaradi nesposobnosti praznovanja življenja z drugimi prenehalo biti. Prisluhnite temu, srečni boste, rodovitni boste, če boste imeli sposobnost praznovati življenje z drugimi. Koliko ljudi na svetu je materialno bogatih, a živijo kot sužnji neprimerljive osamljenosti. Pri tem mislim na osamljenost, ki jo okušajo številne osebe, pogosto tako anonimne, mladi in odrasli v naših cvetočih družbah. Mati Terezija, ki je delala med najbolj revnimi, je nekoč rekla nekaj preroškega: »Osamljenost in občutek, da nismo ljubljeni, je najstrašnejša revščina«. Morda bo dobro delo, če se vprašamo: »Katera je zame najstrašnejša revščina? Katera je zame največja stopnja revščine? Če smo pošteni in se tega zavedamo, je največja revščina, ki jo lahko okušamo osamljenost in občutek, da nisi ljubljen.

Spopasti se s to duhovno revščino, je naloga, za katero smo vsi poklicani, vi pa imate pri tem še posebno vlogo, saj zahteva veliko spremembo naših prioritet in izbir. V to je vključeno priznanje, da najpomembnejše ni to, kar imam ali si lahko pridobim, temveč s kom si to lahko podelim. Ni tako pomembno osredotočiti se in se vprašati zakaj živim, temveč za koga živim. Stvari so pomembne, a osebe so nujne. Brez njih se razčlovečimo, izgubimo obličje, ime in postanemo en predmet več, morda boljši od drugih, a vedno le predmet. Sirahova knjiga pravi: »Zvest prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad« (Sir 6,14). Poglejte zakaj se je pomembno vprašati: »Za koga sem jaz?« Nedvomno ti si za Boga. Toda On je hotel, da si ti tudi za druge, vate je položil veliko dobrih lastnosti, nagibe, darove in karizme, ki niso zate temveč za druge.

In nekaj lepega je to, kar lahko ponudiš svetu. To je pričevanje, da je družbeno prijateljstvo možno! Upanje v prihodnost, utemeljeno na kulturi srečanja, sprejemanja, bratstva in spoštovanja vsake osebe, še posebej do najbolj potrebnih ljubezni in razumevanja. Brez potrebe, da bi napadali ali zaničevali, ampak da bi se naučili prepoznavati bogastvo drugih.

V pomoč vam bo lahko sledeče razmišljanje. Da ostanemo fizično živi, je potrebno dihati. To je dejanje, ki ga izvajamo, ne da bi se zavedali, samodejno. Da pa ostanemo živi v polnem in širšem smislu besede, se moramo tudi naučiti dihati duhovno z molitvijo in premišljevanjem v notranjem premikanju, s katerim lahko prisluhnemo Bogu, ki nam govori v globini našega srca. Potrebujemo pa tudi zunanje premikanje, s katerim se približamo drugim z dejanji ljubezni in služenja. To dvojno premikanje nam omogoča, da rastemo in prepoznamo in to ne samo, da nas je Bog ljubil, ampak, da je vsakemu od nas zaupal poslanstvo, edinstveno poklicanost, ki pa jo odkrijemo v tolikšni meri, v kolikšni se podarjamo drugim, torej konkretnim osebam.

Masako: Kako pomagati mladim zavedati se, da so dobri in da nekaj veljajo

Masako nam je govorila o teh stvareh, izhajajoč iz svoje izkušnje študentke in učiteljice. Vprašala je, kako lahko pomagamo mladim zavedati se, da so dobri in da nekaj veljajo. Ponovno želim reči, da za rast, odkrivanje svoje identitete, notranje dobrote in lepote, se ne smemo gledati v ogledalo. Izumili so mnogo stvari, hvala Bogu pa še ne selfi duše. Da bomo srečni, moramo prositi za pomoč druge, torej da fotografijo napravi nekdo drug in da gremo iz sebe ter se napotimo proti drugim, še posebej proti najbolj pomoči potrebnim. Še zlasti vas prosim, da podate roke prijateljstva in sprejmete tiste, ki pridejo, pogosto po velikem trpljenju, v iskanju zatočišča v vaši državi. Z nami tukaj je majhna skupina beguncev. Vaše sprejemanje bo pričevalo, čeprav so za mnoge tujci, da so za vas bratje in sestre.

Moder učitelj je nekoč dejal, da ključ za rast v modrosti, ni toliko v iskanju pravilnih odgovorov, temveč v odkrivanju pravih vprašanj. Niste vsi vi učitelji kakor Masako, a upam, da si lahko postavite odlična vprašanja, o njih razpravljate ter pomagate drugim zastaviti si dobra in izzivalna vprašanja o pomenu življenja ter kako lahko gradimo boljšo prihodnost za tiste, ki bodo prišli za nami.

Dragi mladi, hvala za prijateljsko pozornost in hvala za potrpežljivost, za ves ta čas, ki ste mi ga namenili in malo podelili svoje življenje. Ne zakrijte sanj, ne pozabite sanj, naredite prostor sanjam, upajte si gledati širša obzorja, upajte si gledati to, kar vas čaka, če boste imeli pogum graditi skupaj. Japonska vas potrebuje, svet vas potrebuje in ne zaspanih mladih, ampak potrebuje velikodušne mlade, vesele in navdušene, sposobne graditi hišo za vse. Obljubim vam, da bom za vas molil, molil da boste rastli v duhovni modrosti, da boste znali postavljati si prava vprašanja, da boste opustili gledanje v ogledalo in boste znali gledati v oči drugih.

Vsem vam, vašim družinam in prijateljem namenjam svoje najboljše želje in svoj blagoslov in vas prosim, da se spomnite poslati mi voščila in blagoslov. Hvala!