Papeževo zadnje srečanje na Japonskem na Univerzi Sophia

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre!
Zelo sem vesel, da sem z vami nekaj minut na koncu mojega apostolskega obiska, malo predem bom zapustil Japonsko in se vrnil v Rim. To je slovo.

Moje bivanje v tej državi je bilo kratko a intenzivno. Zahvaljujem se Bogu za celotno japonsko ljudstvo in za priložnost, da sem obiskal to državo, ki je pustila močan odtis v življenju sv. Frančiška Ksaverja in kjer je toliko mučencev pričevalo za svojo krščansko vero. Čeprav so kristjani manjšina, se njihova prisotnost čuti. Sam lahko potrdim splošno spoštovanje v odnosu do katoliške Cerkve in upam, da se to medsebojno spoštovanje v prihodnje lahko še poveča. Opazil sem tudi, da je, kljub učinkovitosti in redu, ki sta značilna za japonsko družbo, moč zaznati, da ljudje želijo in iščejo nekaj več: globoko željo, da bi ustvarili vedno bolj človeško, bolj sočutno in bolj usmiljeno družbo.

Študij in premišljevanje sta del vsake kulture. Vaša, japonska kultura, je v tem smislu ponosna na svojo starodavno in bogato dediščino. Japonska je bila sposobna integrirati misel in verstva Azije v njihovi celoti ter ustvariti kulturo, ki ima posebno identiteto. Šola Ašikaga, ki je na sv. Frančiška Ksaverja naredila tako močan vtis, je primer sposobnosti japonske kulture, da vpije in posreduje znanje. Centri za študij, meditacijo in raziskovanje še naprej igrajo pomembno vlogo v današnji kulturi. Zaradi tega je pomembno, da ohranjajo svojo samostojnost in svojo svobodo kot poroštvo boljše prihodnosti. Da bodo univerze ostale prvenstveni kraj, na katerem se bodo oblikovali prihodnji voditelji, je potrebno, da znanje in kultura v vsem njunem obsegu navdihujeta vse vidike vzgojnih ustanov in jih s tem napravljata vedno bolj vključujoče ter sposobne pripravljati družbene priložnosti in napredek.

Sophia. Da bi človek konstruktivno in učinkovito upravljal s svojimi viri, je vedno potreboval resnično Sophio, resnično Modrost. V tako tekmovalni in tehnološko usmerjeni družbi bi ta Univerza morala biti ne le središče intelektualne formacije, ampak tudi kraj, na katerem se lahko oblikujeta boljša družba in bolj upanja polna prihodnost. V duhu okrožnice Laudato si' bi dodal, da bi se morala ljubezen do narave, ki je tako značilna za azijske kulture, tukaj izraziti v inteligentni in prehitevajoči skrbi za varovanje zemlje, našega skupnega doma. Ta skrb se lahko poveže s pospeševanjem novega vedenja, ki lahko razširi in postavi pod vprašaj vsak omejevalni poskus s strani tehnokratskega miselnega vzorca (prim. št. 106-114). Ne izgubimo izpred oči, da »pristna človečnost, ki vabi k novemu povezovanju, živi sredi tehnološke civilizacije tako neopazno kot megla, ki sili skozi zaprta vrata. Je to kljub vsemu trajna obljuba, ki se poraja kot vztrajen odpor nečesa pristnega?« (prav tam, 112).

Univerza Sophia se je vedno odlikovala po humanistični, krščanski in mednarodni identiteti. Vse od ustanovitve je Univerzo bogatila prisotnost profesorjev, ki so prihajali iz različnih držav, v včasih tudi iz držav, ki so bile med seboj v sporu. Vendar je vse družila želja, da bi japonski mladini dali najboljše. Isti duh ostaja tudi v mnogih načinih, s katerimi nudite pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo, tukaj in v tujini. Prepričan sem, da se bo ta vidik identiteta vaše Univerze vedno bolj krepil, tako da bo današnji velik tehnološki napredek mogel služiti bolj človeškemu, bolj pravičnemu in ekološko odgovornemu izobraževanju. Ignacijansko izročilo, na katerem temelji Sophia, mora spodbujati tako učitelje kot študente in ustvarjati ozračje, ki spodbuja razmišljanje in razločevanje. Noben študent te Univerze ne bi smel diplomirati, ne da bi se naučil, kako odgovorno in svobodno izbrati to, kar v vesti ve, da je boljše. Da bi se mogli v vsakem položaju, tudi v najbolj zapletenem, zanimati za to, kar je v vašem obnašanju prav in človeško, pošteno in odgovorno, kot odgovorni zaščitniki ranljivih, in bi mogli biti poznani po tisti integriteti, ki v teh trenutkih, v katerih so besede in dejanja pogosto neresnična in zavajajoča, tako potrebna.

Univerzalne apostolske prednostne naloge, ki jih je predlagala Družba Jezusova, opozarjajo, da je spremljanje mladih pomembna resničnost po celem svetu in da morajo vse ignacijanske ustanove pospeševati takšno spremljanje. Kot kaže sinoda o mladih in njeni dokumenti, tudi vesoljna Cerkev gleda z upanjem in zanimanjem na mlade po vsem svetu. Vaša Univerza je v celoti poklicana, da se osredotoči na mlade, ki ne smejo biti samo naslovljenci kakovostnega izobraževanja, ampak morajo tudi sodelovati pri tem izobraževanju, s tem da podajo svoje ideje in delijo svoje videnje in upanje za prihodnost. Naj bo vaša Univerza poznana po tem modelu soočanja in po obogatitvi ter življenjski moči, ki jo ustvarja.

Krščansko in humanistično izročilo Univerze Sophie je v polnem soglasju še z eno od prednostnih nalog, ki sem jih navedel, in sicer da hodite z ubogimi in odrinjenimi v vašem svetu. Univerza, osredotočena na svoje poslanstvo, bi morala biti vedno odprta za ustvarjanje arhipelaga, ki bi lahko povezal tisto, kar lahko družbeno in kulturno dojemamo kot ločeno. Odrinjeni bodo ustvarjalno vpleteni in vključeni v univerzitetni učni načrt in bodo skušali ustvariti pogoje, da bi se to prevedlo v pospeševanje izobraževalnega sloga, ki bo sposoben omejiti prelome in razdalje. Namesto da bi kakovosten univerzitetni študij imeli za privilegij samo nekaterih, ga mora spremljati zavest, da ste služabniki pravičnosti in skupnega dobrega; služenje, ki ga je treba uresničevati na področju, ki ga je vsak posebej poklican razvijati. Neka stvar, ki zadeva vse; Petrov nasvet Pavlu velja še danes: ne pozabimo na uboge (prim. Gal 2,10).

Dragi mladi, dragi profesorji, dragi vsi tisti, ki delate na Univerzi Sophia, naj ta razmišljanja in naše današnje srečanje obrodi sad v vašem življenju in v življenju te akademske skupnosti. Gospod in njegova Cerkev računata na vas kot na protagoniste pri poslanstvu iskanja, najdenja in širjenja Božje modrosti ter nudenju veselja in upanja današnji družbi. Prosim vas, da ne pozabite tudi moliti zame in za vse tiste, ki najbolj potrebujejo našo pomoč.

Ko se pripravljam, da zapustim Japonsko, se vam zahvaljujem, po vas pa se zahvaljujem vsemu japonskemu ljudstvu za sprejem, ki ste mi ga s tolikšno prijaznostjo nudili med tem obiskom. Zagotavljam vam, da vas bom nosil v svojem srcu in v svojih molitvah.