Papež Frančišek in Spisi »učitelja Fiorita«
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Papež Frančišek je obogatil izdajo »Spisov« z uvodom, v katerem med drugim pravi: »Izdaja spisov patra Miguela Ángela Fiorita je za nas, ki smo se vrsto let hranili z njegovim naukom, vir tolažbe. Ti spisi bodo dobro deli vsej Cerkvi«.
Uvod papeža Frančiška v Spise p. Miguela Ángela Fiorita
Izdaja spisov patra Miguela Ángela Fiorita je za nas, ki smo se vrsto let hranili z njegovim naukom, vir tolažbe. Ti spisi bodo dobro deli vsej Cerkvi.
Učitelj Fiorito – tako smo ga po domače klicali jezuiti Argentine in Urugvaja – je imel navado pogosto spomniti na duhovno misel sv. Petra Fabra glede pomembnosti znati posredovati Božje stvari torej dar, karizmo in evangelij, s tako dobrim duhom, kot je bil tisti, s katerim so bile sprejete. Znati sprejeti in znati posredovati sta dve različni stvari in za vsako od njih je potrebna milost. Zato je potrebno izrecno prositi Gospoda za drugo, tisto glede posredovanja prejetega dobrega s pravim duhom. Mislim, da bo ta izdaja »Spisov« patra Fiorita, ki jo je uredil p. José Luis Narvaja DJ v polnosti izpolnila to nalogo.
Naj omenim, da je izdajo uredil eden njegovih učencev in to je pričevanje o vitalnosti misli, ki je ustvarila šolo. Za šolo je značilno to, da gre za skupno misel, ki jo lahko učenci razvijajo naprej tako, da sledijo duhu učitelja, ne samo po črki, ampak v svobodi in z ustvarjalnostjo. Poleg tega pa objava osrednjega dela Fioritovih spisov, sestavljenih kronološko, ima neko posebno moč, saj omogoča sestaviti skupaj neko bivanje v luči tega, kar je Bog napravil v njem ter odkriti pomen časa v vsakem odlomku.
Verjamem tudi, da je prav, da misel, ki je znala samo sebe zmanjšati, še več, použiti se z objavo, z razlago v opombah in dati se »čutiti in okušati« drugim, da je sedaj predstavljena skladno s svojo preprostostjo in s pravim imenom. Ne zaradi posvetne slave, temveč v evangeljskem smislu, s katerim Gospod nakaže reklamo, katero moramo napraviti »dobrim delom«: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« Iz Fioritovih »Spisov« se cedi duhovno usmiljenje: nauki za tistega, ki ne ve; dobri nasveti tistemu, ki jih potrebuje; popravki tistemu, ki se moti; tolažba tistemu, ki je žalosten ter pomoč za potrpežljivost med potrtostjo, »da ne bi spreminjali sklepov (namenov)«, kakor to pravi sv. Ignacij ter vse milosti, ki tvorijo in so povzete v tem velikem delu duhovnega usmiljenja, ki je v poučevanju in razločevanju. Razločevanje nas ozdravlja duhovne slepote, žalostne bolezni, ki nam onemogoča prepoznavati čas Boga, torej čas njegovega obiska.
Pater Fiorito je objavil izjemno število člankov, opomb in komentarjev, a le dve knjigi. Za drugo, ki ji je dal naslov Razločevanje in duhovni boj, me je prosil, naj napišem uvod, bilo je okoli leta 1985. Naj ponovim trditev, ki sem jo takrat zapisal: »Duhovno razločevanje je imeti pogum, da gledamo v naših človeških sledeh Božjo sled.«…
Druga njegova knjiga, ki jo je naslovil Iskati in najti Božjo voljo, nam govori o potovanju o pustolovščini hoje za Jezusom Kristusom našim Gospodom, ko skušamo delati to, kar mu je najbolj pri srcu, torej »Njegovo najsvetejšo voljo«, kakor pravi sv. Ignacij…
Za patra Fiorita kot jezuita je primerna podoba prvega psalma torej drevesa, ki zasajeno ob vodnih strugah, daje obilen sad. Kakor to drevo iz Svetega pisma se je p. Fiorito znal zadrževati v majhnem prostoru sobice Kolegija Maxima sv. Jožefa v San Miguelu v Argentini, kjer je pognal korenine ter obrodil veliko sadov in cvetov, kakor to tudi dobro izraža njegov priimek Fiorito (cvetoč), v srcih nas, njegovih učencev šole duhovnih vaj. Upam, da bo sedaj, po zaslugi te lepe izdaje njegovih Spisov, ki vsebujejo umsko sposobnost velikih sanj, pognal korenine in dajal cvetove in sadove v življenju mnogih oseb, ki se hranijo z isto milostjo, ki jo je on prejel in jo z diskretnostjo znal posredovati preko dajanja in razlaganja Duhovnih vaj.
