Papež Frančišek: Rimska kurija je živo telo in je to toliko bolj, če živi celovitost evangelija

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

»In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14).

Dragi bratje in sestre, vsem vam namenjam svojo prisrčno dobrodošlico. Zahvaljujem se kardinalu Angelu Sodanu, za besede, ki mi jih je namenil in predvsem želim izraziti svojo hvaležnost, tudi v imenu članov kardinalskega zbora, za dragoceno in natančno služenje, ki ste ga z razpoložljivostjo, posvetitvijo, učinkovitostjo in z veliko organizacijsko ter koordinacijsko sposobnostjo dolga leta opravljali kot dekan, s tem načinom delovanja »Naše rase«, kot bi rekel Nino Costa. Hvala vam iz srca, eminenca. Sedaj je na kardinalih škofih, da izvolijo novega dekana. Upam, da bodo izbrali nekoga, ki se bo lahko poln delovni čas posvetil tej tako pomembni službi. Hvala.

Vam tukaj navzočim, vašim sodelavcem, vsem osebam, ki so v službi rimske kurije, kakor tudi papeškim predstavnikom in vsem, ki so z njimi, voščim svet in vesel božič. K voščilom dodajam hvaležnost za vsakodnevno predanost, ki jo nudite v službi Cerkve. Najlepša hvala!

Tudi letos nam Gospod ponuja priložnost, da se srečamo za to dejanje občestva, ki krepi bratstvo in je zakoreninjeno v zrenju Božje ljubezni, ki se je razodela v božiču. Dejansko je »Kristusovo rojstvo – kot je zapisal neki mistik našega časa – najmočnejše in najzgovornejše pričevanje, kako zelo je Bog ljubil človeka. Ljubil ga je z osebno ljubeznijo in zaradi tega je sprejel človeško telo, s katerim se je združil in je za vedno postalo njegovo. Kristusovo rojstvo je samo v sebi »zaveza ljubezni«, ki je bila za večno sklenjena med Bogom in človekom«[1]. In sv. Klemen Aleksandrijski piše: »Zaradi tega se je  On (Kristus) spustil, da bi oblekel človeškost, zaradi tega je prostovoljno trpel to, kar pripada ljudem, da bi se potem, ko se je pomeril z našo slabostjo, ki jo je ljubil, da bi v zameno pomeril nas s svojo močjo«[2].

Upoštevajoč tolikšno dobrohotnost in tolikšno ljubezen, je izmenjava božičnih voščil tudi priložnost za ponovno sprejetje njegove zapovedi: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.« Tukaj dejansko Jezus ne zahteva, da ljubimo njega kot odgovor na njegovo ljubezen do nas, ampak predvsem zahteva, da ljubimo drug drugega z njegovo ljubeznijo. Z drugimi besedami rečeno nas prosi, da smo podobni Njemu, ker je On postal podoben nam. Božič torej – spodbuja sv. kardinal Newman – »naj nas najde vedno bolj podobne Njemu, ki je v tem času postal iz ljubezni do nas dete in naj nas vsak nov božič najde vedno bolj preproste, bolj ponižne, bolj svete, bolj karitativne, bolj vdane, bolj vesele, bolj polne Boga«[3]. In dodaja: »To je čas nedolžnosti, čistosti, miline, veselja in miru«[4].

Na Newmana pa nas spominja tudi njegova lepa znana trditev, skoraj aforizem, ki jo zasledimo v njegovem delu Razvoj krščanskega nauka, ki zgodovinsko in duhovno sovpada z vstopom v katoliško Cerkev. Tako pravi Newman: »Tukaj na zemlji živeti pomeni spremeniti se in popolnost je rezultat številnih sprememb«[5]. Ne gre za to, da bi iskali spremembo zaradi spremembe, ali pa, da bi šli za modo, temveč iz prepričanja, da sta razvoj in rast značilnosti zemeljskega in človeškega življenja, medtem ko je z vidika vernika v središču Božja trdnost«[6].

Za Newmana je bila sprememba spreobrnjenje, torej notranja preobrazba.[7] Krščansko življenje je dejansko pot, romanje. Vsa svetopisemska zgodovina je pot, ki jo zaznamujejo začetki in ponovni začetki, kakor za Abrahama, kakor za vse, ki so se pred dva tisoč leti v Galileji podali na pot hoje za Jezusom: »In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim« (Lk 5,11). Od tedaj zgodovino Božjega ljudstva, zgodovino Cerkve vedno zaznamujejo odhodi, premiki, spremembe. Pot seveda ni čisto geografska temveč predvsem simbolična in je povabilo k odkrivanju gibanja srca, ki ima paradoksalno potrebo po odhodu, da lahko ostane, po spremembi, da je lahko zvesto.[8]

Vse to pa še posebej velja za naš čas, saj to kar sedaj živimo, ni preprosto samo doba sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Smo namreč v enem od tistih trenutkov, ko spremembe niso več linearne, temveč epohalne, saj gre za izbire, ki na hitro spremenijo način življenja, odnosov, komuniciranja in obdelave misli, način odnosa med človeškimi generacijami in način razumevanja in življenja vere in znanosti. Pogosto se zgodi, da se med preživljanjem sprememb preprosto omejimo le na to, da oblečemo novo oblačilo in potem dejansko ostanemo tako, kot smo bili prej. Naj omenim zagoneten izraz, ki ga lahko preberemo v znanem italijanskem romanu: »Če hočemo, da vse ostane tako kot je, potem je potrebno vse spremeniti« (Il Gattopardo Giuseppeja Tomasija iz Lampeduse).

Zdrava drža pa je predvsem, da se pustimo nagovoriti izzivom v sedanjem času in iz njih potegniti odgovore v moči razločevanja, parezije in previdnosti. Sprememba bo v tem primeru imela čisto drugačen vidik, saj bo iz okvirnega elementa, iz konteksta ali povoda, iz zunanjega prehoda, postala bolj človeška in tudi bolj krščanska. Ostala bo še vedno zunanja sprememba, a narejena izhajajoč iz človekovega središča, torej iz antropološkega spreobrnjenja.[9]

Začeti moramo s procesi in ne zasesti prostore: »Bog se pokaže v zgodovinskem razodetju, v času. V času se procesi začnejo, v prostoru se kristalizirajo. Ni pa dobro dajati prednost prostoru procesov pred časom, čeprav dolgim. Začeti moramo procese, ne pa toliko zasedati prostorov. Bog se razodeva v času in je navzoč v procesih zgodovine. Zaradi tega imajo prednost dejanja, ki porajajo nove dinamike. To pa zahteva potrpežljivost, čakanje«,[10] hkrati pa nas spodbuja k branju znamenj časov z očmi vere, da bo smer teh sprememb »prebudila nova in stara vprašanja, s katerimi se je dobro in potrebno soočiti«.[11]

Ko danes soočam tematiko sprememb, ki je v predvsem utemeljena na zvestobi depositum fidei in izročilu, se želim vrniti na udejanjanje reforme rimske kurije in poudariti, da si ta reforma ni nikoli domišljala, da se udejanja, kakor da prej ni nič obstajalo. Nasprotno, želela je izpostaviti, koliko dobrega je bilo storjeno v celotni zgodovini kurije. Dolžnost je namreč dati pomen zgodovini, da se lahko gradi prihodnost, ki bo imela trdne temelje, ki bo imela korenine in bo zato lahko rodovitna. Sklicevati se na spomin, ne pomeni zasidrati se v samoohranjanje, temveč nazaj privabiti življenje in vitalnost v proces nenehnega razvoja. Spomin ni statičen, je dinamičen. Po svoji naravi vključuje gibanje. Tradicija ni statična, je dinamična in je zagotovilo prihodnosti in ne varovanje pepela.

Dragi bratje in sestre. Med našimi preteklimi božičnimi srečanji sem vam govoril o kriterijih, ki so navdihovali to delo reforme. Spodbudil sem tudi nekatere izvedbe, ki so že bile uresničene, bodisi dokončno bodisi ad experimentum (poskusno).[12] V letu 2017 sem nakazal nekatere novosti pri organiziranju kurije, kakor naprimer 3. sekcijo Državnega tajništva, ki zelo dobro deluje; ali odnose med rimsko kuriji in delnimi Cerkvami; kakor tudi sestavo nekaterih dikasterijev, še posebej tistega za Vzhodne Cerkve in drugih kot je za ekumenski dialog ali medverski dialog, še posebej z judovstvom.

Med današnjim srečanjem se hočem ustaviti pri nekaterih drugih dikasterijih, izhajajoč iz osrčja reforme, oziroma iz prve in najpomembnejše naloge Cerkve, to je evangelizacija. Sv. Pavel VI. je zatrdil: »Evangelizirati je milost in poklicanost, ki je lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Ona obstaja za evangeliziranje«.[13] V resnici je cilj aktualne reforme ta, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za ohranjanje samih sebe. Prenovo struktur, ki jo terja pastoralno spreobrnjenje, je mogoče razumeti v tem smislu: omogoča naj, da bodo vse strukture postale bolj misijonarske« (Veselje evangelija, 27). In zato se je ravno ob navdihu pri tem magisteriju Petrovih naslednikov od 2. vatikanskega koncila do danes, mislilo predlagati, da se da novi Apostolski konstituciji o reformi rimske kurije naslov Praedicate evangelium (Oznanjajte evangelij), torej misijonarsko držo.

Poglejte zakaj gre moja misel k nekaterim od dikasterijev rimske kurije, ki imajo z vsem tem jasno povezavo že v imenovanju: Kongregacija za nauk vere, Kongregacija za evangelizacijo narodov; mislim pa tudi na Dikasterij za komunikacijo in na Dikasterij v službi celostnega človeškega razvoja.

Ko sta bili prvi dve omenjeni kongregaciji ustanovljeni, je bilo obdobje, ko je bilo moč bolj jasno razlikovati med dvema dokaj jasnima smerema: krščanski svet na eni strani in svet, ki ga je potrebno še evangelizirati na drugi strani. Sedaj takšnega stanja ni več. Populacije, ki še niso nikoli prejele oznanila evangelija, ne živijo samo na nezahodnih celinah, ampak so povsod, še posebej v ogromnih zgoščenih urbanih področjih, ki sama po sebi zahtevajo specifično pastoralo. V velikih mestih potrebujemo drugačne »zemljevide«, drugačne vzorce, ki nam bodo pomagali porazdeliti naše načine razmišljanja ter naše drže. Bratje in sestre, nismo več v krščanskem svetu, nič več! Danes nismo več edini, ki proizvajajo kulturo, niti prvi, niti najbolj poslušani.[14] Zato pa potrebujemo spremembo pastoralne miselnosti, kar pa ne pomeni, da preidemo k relativistični pastorali, ne. Nismo več v krščanskem sistemu, ker vera, še posebej v Evropi, kakor tudi v večjem delu Zahoda, ne predstavlja več naravno predpostavko skupnega življenja, nasprotno, pogosto je celo zavrnjena, zasmehovana, odrinjena in osmešena. To je poudaril Benedikt XVI., ko je napovedal Leto vere (2012). Zapisal je: »Medtem ko je bilo v preteklosti moč prepoznati enotno kulturno tkivo, na široko sprejeto v svojem sklicevanju na vsebino vere in na vrednote, ki se pri njej navdihujejo, danes se zdi, da ni več tako na velikih sektorjih družbe, zaradi globoke krize vere, ki je načela številne ljudi«[15]. Zaradi tega je bil 2010 ustanovljen Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, da bi »pospeševal prenovljeno evangelizacijo v deželah, kjer je že odmevalo prvo oznanilo vere in so navzoče Cerkve, ustanovljene v starodavnosti, a ki preživljajo napredujočo sekularizacijo družbe in neke vrste »mrk smisla Boga«, ki predstavljata izziv pri iskanju primernih sredstev, za ponovno prestavitev večne resnice Kristusovega evangelija«.[16] Večkrat sem o  tem govoril z nekaterimi med vami. Mislim na 5 držav, ki so napolnile svet z misijonarji. Tudi povedal sem vam, katere so. In danes nimajo več poklicev, da bi šle naprej. To je v smislu današnjega sveta.  

Zaznavanje, da epohalna sprememba postavlja resna vprašanja, ki se tičejo identitete naše vere, dejansko ni prišlo iznenada.[17] V ta okvir se je vključil tudi izraz »nova evangelizacija«, ki ga je sprejel sv. Janez Pavel II., ki je v okrožnici Redemptoris missio (Odrešenikovo poslanstvo) zapisal: »Danes se mora Cerkev spoprijeti z drugimi izzivi, tako da se usmerja proti novim mejam, bodisi s prvim misijonom ad gentes, bodisi v novi evangelizaciji ljudstev, ki so že prejela Kristusovo oznanilo« (CD 46, 30). Potrebna je nova evangelizacija, oziroma ponovna evangelizacija (prim. št. 33). Vse to pa nujno prinaša spremembe in spremenjeno pozornost v prej navedenih dikasterijih, kakor tudi v vsej kuriji.[18] Nekaj misli bi pa rad namenil tudi nedavno ustanovljenem Dikasteriju za komunikacijo.

Smo v perspektivi epohalne spremembe, v katero so potopljene vanjo nenehno in vsakodnevno »široke plasti človeštva. Ne gre več samo za »uporabo« sredstev komunikacije, ampak za življenje v kulturi, ki je na široko digitalizirana in ki zelo globoko zadeva pojmovanje časa in prostora, dojemanje samega sebe, drugih in sveta, način komunikacije, učenja, biti informiran, vstopanja v odnos z drugimi. Gre za način približevanja stvarnosti, ki skuša dajati prednost podobi pred poslušanjem in branjem ter tako vpliva na način učenja in razvijanja kritičnega čuta« (Apostolska spodbuda Cristus vivit, 86).

Dikasteriju za komunikacijo je bila torej zaupana naloga, da vključi v novo institucijo devet enot, ki so se že prej na različne načine ter z različnimi nalogami ukvarjale s komunikacijo. Papeški svet za družbeno komunikacijo, Tiskovni urad Svetega sedeža, Vatikanska tipografija, Vatikanska knjigarna in založba, L'Osservatore Romano, Radio Vatikan, Vatikanski televizijski center, Vatikanska internetna služba, fotografska služba. Ta združitev pa si v smeri tega, kar sem rekel, ni naložila samo koordinirane razporeditve, ampak usklajevanje različnih komponent v smislu izdelave boljše ponudbe uslug in ustvariti koherentno uredniško politiko.

Na novo kulturo, ki jo zaznamujejo dejavniki konvergence in multimedijskosti, mora na področju komunikacije primerno odgovoriti tudi Sveti sedež. Danes glede na različnost služb prevladuje multimedijska oblika in tudi način zaznavanja, razmišljanja in udejanjanja. Vse to pa vključuje skupaj s kulturno spremembo tudi institucionalno in osebno spreobrnjenje iz dela v zaprtih oddelkih – ki je v najboljših primerih imelo nekakšno koordinacijo – v delo, ki je notranje sinergično povezano.

Dragi bratje in sestre. Številne do sedaj povedane stvari, v glavnem veljajo tudi za Dikasterij v službi celostnega človeškega razvoja. Tudi ta je bil nedavno ustanovljen z namenom, da odgovori na spremembe, ki so se zgodile na globalni ravni in je združil štiri predhodne papeške svete: pravičnosti in miru; Cor Unum, pastoralo migrantov in zdravstvenih delavcev. Povezanost zaupanih nalog temu dikasteriju je sintetično povzeta na začetku Mota propria Humanam progressionem, s katerim je bil ustanovljen: »V vsem tem, kar je in v vsem svojem delovanju, je Cerkev poklicana spodbujati celosten razvoj človeka v luči evangelija. Ta razvoj se udejanja preko skrbi za neizmerljive dobrine pravičnosti, miru in varovanja stvarstva«. Udejanja se v službi naj slabotnejšim in odrinjenim, še posebej prisiljenim emigrantom, ki v tem trenutku prestavljajo krik v puščavi našega človeštva. Cerkev je torej poklicana spominjati vse, da ne gre samo za socialna ali migracijska vprašanja temveč za človeške osebe, brate in sestre, ki so danes simbol vseh izločenih iz globalizirane družbe. Poklicana je pričevati, da za Boga nihče ni »tujec« ali »izključenec«. Poklicana je prebuditi vesti, ki so uspavane z ravnodušnostjo pred resničnostjo Mediteranskega morja, ki je za številne, premnoge postal pokopališče.

Sedaj bi hotel priklicati pomembnost značaja celostnosti razvoja. Sv. Pavel VI. je zatrdil, da »pri razvoju ne gre samo za ekonomsko rast. Da bo razvoj res pristen, mora biti celosten, kar pomeni, da mora biti usmerjen v napredovanje vsakega in vsega človeka« (Okrožnica Populorum progressio, 15). Z drugimi besedami, Cerkev, zakoreninjena v svojem izročilu vere in sklicujoč se v zadnjih desetletjih na magisterij 2. vatikanskega koncila, je vedno odločno izjavljala glede vzvišene poklicanosti vseh človeških bitij, ki jih je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti, da tvorijo eno samo družino, istočasno pa je skušala zajeti človeško v vseh njegovih razsežnostih.

In ravno ta zahteva po celovitosti, ki nam danes predlaga »človeštvo, kateremu je skupno, da so otroci enega Očeta. »V vsem, kar je in vsem svojem delovanju, je Cerkev poklicana pospeševati celostni razvoj človeka v luči evangelija« (Humanam prosgressionem). Evangelij vedno vrača Cerkev k logiki učlovečenja, h Kristusu, ki je prevzel našo zgodovino, zgodovino vsakega od nas. Na to nas spominja božič. Človeštvo torej je tista razločevalna koda, s katero moramo brati reformo. Človeštvo kliče, poziva in izziva, kliče torej, da gremo ven in da naj se ne bojimo sprememb.

Ne pozabimo, da ima Dete položeno v jasli obraz naših najbolj pomoči potrebnih bratov in sester, revežev, ki so »resnično privilegiranci te skrivnosti in pogosto tisti, ki jim v največji meri uspe prepoznati Božjo navzočnost med nami« (Apostolsko pismo Admirabile signum, 1. december 2019, 6).

Dragi bratje in sestre. Gre torej za velike izzive in potrebno uravnovešenost, ki jih včasih ni lahko uresničiti iz preprostega dejstva, ker se v napetosti med slavno preteklostjo in ustvarjalno in razgibano prihodnostjo, nahaja sedanjost, v kateri se nahajajo osebe, ki nujno potrebujejo čas za zorenje; so zgodovinske okoliščine, ki jih je vsak dan potrebno izvajati, saj se med reformo svet in dogodki ne ustavijo; gre za pravna in institucionalna vprašanja, ki jih je potrebno postopoma razrešiti, brez kakršnih magičnih formul ali bližnjic.

Končno pa gre tudi za razsežnost časa in človeških napak, za kateri ni možno in ni pravično, da se ju ne upošteva, saj so del zgodovine vsakega od nas. Ne upoštevati jih pomeni odmisliti jih iz zgodovine ljudi. S tem zgodovinskim procesom pa je vedno povezana skušnjava vračanja v preteklost (tudi z uporabo novih formulacij), saj je to bolj pomirjajoče, poznano in prav gotovo manj konfliktno. Tudi to je del procesa in tveganja pri sprožanju pomembnih sprememb.[19]

Tukaj pa se je potrebno paziti skušnjave, da bi prevzeli držo rigidnosti. Rigidnost, ki se porodi iz strahu pred spremembo in se nadaljuje v postavljanju količkov ter ovir na terenu skupnega dobrega. Tako postane teren miniran z nekomunikativnostjo in s sovraštvom. Zapomnimo si, da je za vsako rigidnostjo neka neuravnovešenost. Rigidnost in neuravnovešenost se medsebojno podpirata v začaranem krogu. Danes je ta skušnjava po rigidnosti postala zelo aktualna.

Dragi bratje in sestre. Rimska kurija ni telo, ki je iztrgano iz realnosti, četudi je to tveganje vedno navzoče, ampak naj bo zamišljena in živeta v sedanjosti poti, ki so jo prehodili moški in ženske, v logiki epohalne spremembe. Rimska kurija ni stavba ali omara polna oblek za preobleči se, da se pokaže na spremembo. Rimska kurija je živo telo in je to toliko bolj, če živi celovitost evangelija.

Kardinal Martini je v zadnjem intervjuju nekaj dni pred svojo smrtjo izrekel besede, ki nam morajo dati misliti in se vprašati: »Cerkev je ostala pred dva tisoč leti. Kako to, da se ne zgane? Se bojimo? Strah namesto poguma? Vsekakor pa je vera temelj Cerkve. Vera, zaupanje, pogum… Samo ljubezen premaga utrujenost«.[20]

Božič je praznik ljubezni Boga do nas. Božja ljubezen navdihuje, vodi in popravlja spremembe ter porazi človeški strah, da bi pustil »gotovost« in bi se podal v »skrivnost«.

Blagoslovljen božič vsem.

-----

[1] MATTA EL MESKIN, Človeškost Boga, Qiqajon-Bose, Magnano 2015, 170-171.
[2] Quis dives salvetur 37, 1-6.
[3] Pridiga “Učlovečenje, skrivnost milosti”: Parochial and Plain Sermons V, 7.
[4] Ibid. V, 97-98.
[5] Milano 2002, st. 75.
[6] V neki svoji molitvi je Newman zatrdil: »Nič ni trdnega zunaj tebe, o moj Bog. Ti si središče in življenje vseh tistih, ki se spremenijo, ki zaupajo vate kot njihovega Očeta, ki gledajo tebe in so zadovoljni, da se izročijo v tvoje roke. Jaz vem, moj Bog, da se moram spremeniti, če hočem videti tvoje obličje« (Meditazioni e preghiere, a cura di G. Velocci, Milano 2002, 112).
[7] Newman jo takole opisuje: »V trenutku spreobrnitve se nisem zavedal kakršne koli spremembe, tako intelektualne kot moralne, ki se je zgodila v mojem duhu… Zdelo se mi je, da se vračam v pristanišče po plovbi sredi nevihte in glede tega se je moja sreča neprekinjeno nadaljevala vse do danes« (Apologia pro vita sua, a cura di A. Bosi, Torino 1988, 360; cfr J. Honoré, Gli aforismi di Newman, LEV, Città del Vaticano 2010, 167).
[8] J. M. Bergoglio, Postna poslanica duhovnikom in posvečenim, 21. februar 2007, v Nei tuoi occhi è la mia parola, Milano, 2016, st. 501.
[9] Prim. Apostolska konstitucija Veritatis gaudium, 27. december 2017, 3. Gre dejansko za to, da se spremeni globalni model razvoja in se ponovno definira napredek. Problem je, da še nimamo zadostne kulture za soočanje s to krizo, zato bo potrebno vzpostaviti voditelje, ki bodo pokazali prave poti«.
[10] Iz intervjuja danega p. Antoniu Spadaru: La Civiltà Cattolica, 19. september 2013, st. 468.
[11] Pismo Božjemu ljudstvu, ki je na poti v Nemčiji, 29. junij 2019.
[12] Prim. Govor kuriji, 22. december 2016.
[13] Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 8. december 1975, 14. Sv. Janez Pavel II. je napisal, da misijonarska evangelizacija predstavlja »prvenstveno službo, ki jo mora Cerkev izkazovati vsakemu posameznemu človeku in celotnemu človeštvu današnjega časa, ki pozna čudovite pridobitve, a se zdi, da je izgubil smisel za poslednje resničnosti in celo za bivanje samo«. (Okrožnica Redemptori missio, 7. december 1990, 2. CD 46, 2.
[14] Prim. Govor udeležencem mednarodnega kongresa pastorale velikih mest, 27. november 2014.
[15] Apostolsko pismo, Vrata vere, 2.
[16] Benedikt XVI., homilija, 28. junij 2010.
[17] Epohalno spremembo je v Franciji zaznal kardinal Suhard (mišljeno je njegovo pastoralno pismo Essor ou déclin de l’Église, 1947 in tudi tedanji milanski nadškof kardinal Montini. Tudi on se je spraševal, če bo Italija še katoliška država (Prim. Prolusione alla VIII Settimana nazionale di aggiornamento pastorale, 22. september 1958, v Discorsi e Scritti milanesi 1954-1963, vol. II, Brescia-Roma 1997, 2328).
[18] Sv. Pavel VI. se je pred okoli petdesetimi leti, ko je vernikom predstavil novi Rimski misal, skliceval na enakost med zakonom molitve (lex orandi) in zakonom vere (lex credendi) in opisal misal kot »dokaz zvestobe in vitalnosti. Ob sklepu svojega razmišljanja je zatrdil: »Ne recimo torej »nova maša«, temveč »nova doba« življenja Cerkve (Splošna avdienca, 19. november 1969). In to bi se analogno reklo tudi v našem primeru: ne nova rimska kurija, temveč predvsem nova doba.
[19] Evangelii gaudium postavlja pravilo, »da dajemo prednost dejanjem, ki porajajo nove dinakike v družbi in pritegnejo tako ljudi kot skupine, ki bodo to peljali naprej, da bi pri pomembnih zgodovinskih dogodkih obrodilo sad. To naj se dogaja brez tesnobe, a z jasnimi prepričanji in odločnostjo« (št. 223).
[20] Intervju z Georgom Sporschillom DJ in Federico Radice Fossati Confalonieri, Corriere della Sera, 1 sptember 2012.