Papeževa poslanica za 53. svetovni dan miru: Mir kot pot upanja
Poslanica svetega očeta Frančiška
za obhajanje 53. svetovnega dneva miru
1. januarja 2020
Mir kot pot upanja:
dialog, sprava in ekološko spreobrnjenje
1. Mir, pot upanja pred ovirami in preizkušnjami
Mir je dragocena dobrina, predmet našega upanja, po katerem hrepeni vse človeštvo. Upanje v mir je človeška drža, ki vsebuje bivanjsko napetost, zato je tudi včasih težavno sedanjost »mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti.«[1] Na ta način je upanje krepost, ki nas postavi na pot, ki nam da krila, da gremo naprej celo takrat, ko se ovire zdijo nepremagljive.
Naša človeška skupnost v spominu in v mesu nosi znamenja vojn in spopadov, ki so si sledili z vedno večjo uničevalno zmogljivostjo in ki ne nehajo prizadevati posebno najbolj ubogih in slabotnih. Tudi celotni narodi se s težavo osvobajajo verig izkoriščanja in korupcije, ki gojijo sovraštva in nasilje. Še danes se mnogim moškim in ženskam, otrokom in ostarelim odrekajo dostojanstvo, telesna integriteta, svoboda, vključno z versko svobodo, skupnostna solidarnost, upanje v prihodnost. Številne nedolžne žrtve nosijo na sebi muke ponižanja in izključevanja, žalovanja in krivic, če ne celo travm, ki izhajajo iz sistematičnega sovraštva do njihovega ljudstva in njihovih najdražjih.
Strašne preizkušnje državljanskih in mednarodnih spopadov, ki jih pogosto poslabša še neusmiljeno nasilje, že dolgo zaznamujejo telo in dušo človeštva. Vsaka vojna se dejansko izkaže za bratomor, ki uniči prav tisti načrt bratstva, ki je vpisan v poklicnost človeške družine.
Vemo, da se vojna pogosto začne z nestrpnostjo do drugačnosti drugega, ki jo podžiga želja po posedovanju in volja po oblasti. V človekovem srcu se rodi iz sebičnosti in oholosti, iz sovraštva, ki vodi v uničevanje, zapiranje drugega v negativno podobo, v njegovo izključitev in izbris. Vojna se hrani s sprevrženostjo odnosov, iz hegemonističnih hlepenj, iz zlorab moči, iz strahu pred drugim in pred različnostjo, videno kot oviro; istočasno pa vse to spodbuja.
Kot sem opazil med nedavnim potovanjem na Japonsko, je protislovno, da »naš svet živi sprevrženo dihotomijo, ko hoče braniti in zagotoviti stabilnost in mir na podlagi lažne varnosti, ki jo podpira miselnost strahu in nezaupanja, ki na koncu zastrupi odnose med narodi in preprečuje vsak možen dialog. Mir in mednarodna stabilnost sta nezdružljiva s kakršnim koli poskusom snovanja na strahu pred vzajemnim razdejanjem in na grožnji popolnega uničenja; možna sta samo, če se začne pri globalni etiki solidarnosti in sodelovanja, ki služi prihodnosti, oblikovani s soodvisnostjo in soodgovornostjo celotne človeške družine tako danes kot jutri.«[2]
Vsaka ogrožajoča situacija goji nezaupanje in umik v samega sebe. Nezaupanje in strah povečujeta krhkost odnosov in nevarnost za nasilje v začaranem krogu, ki ne bo mogel nikoli voditi v odnose miru. V tem smislu tudi jedrsko opozorilo lahko ustvari zgolj varljivo varnost.
Zato si ne moremo domišljati, da stabilnost v svetu vzdržujemo s strahom pred uničenjem, v zelo nestabilnem ravnovesju, ki visi na robu jedrskega brezna in je zaprto znotraj zidov brezbrižnosti, kjer se sprejemajo družbeno ekonomske odločitve, ki odpirajo pot dramam izločevanja človeka in stvarstva, namesto da bi skrbeli drug za drugega.[3] Kako torej graditi pot miru in medsebojnega priznavanja? Kako prelomiti bolestno logiko grožnje in strahu? Kako prekiniti dinamiko nezaupanja, ki trenutno prevladuje?
Iskati moramo resnično bratstvo, ki temelji na skupnem Božjem izvoru in se izvaja v dialogu in medsebojnem zaupanju. Želja po miru je globoko zapisana v človekovo srce in ne smemo pristati na nič, kar bi bilo manj od tega.
2. Mir, pot poslušanja, ki sloni na spominu, solidarnosti in bratstvu
Hibakusha, tisti, ki so preživeli atomsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija, so med tistimi, ki danes ohranjajo živ plamen kolektivne zavesti, ko pričujejo o rodovih, ki so sledili grozoti tega, kar se je zgodilo avgusta 1945, in o neizrekljivem trpljenju, ki je temu sledilo vse do danes. Njihovo pričevanje v tem svetu prebuja in ohranja spomin na žrtve, da bi človeška zavest postala vedno močnejša spričo vsakega hotenja po gospodovanju in uničenju: »Ne moremo si dovoliti, da bi sedanje in nove generacije izgubile spomin na to, kar se je zgodilo, spomin, ki je zagotovilo in spodbuda za izgradnjo pravičnejše in bolj bratske prihodnosti.«[4]
Na vseh koncih sveta jih je veliko, ki tako kot oni prihodnjim generacijam nudijo nujno potreben spomin, ki ga je treba varovati ne samo zato, da ne bi ponovno zagrešili istih napak ali da ne bi ponovno predlagali goljufivih prikazov preteklosti, ampak tudi zato, da bi spomin kot sad izkustva predstavljal korenino in predlagal osnutek za sedanje in prihodnje odločitve za mir.
Še več, spomin je obzorje upanja; v temi vojn in spopadov velikokrat spomin na majhno dejanje solidarnosti, ki smo je bili deležni, lahko navdihne pogumne in celo junaške odločitve, lahko sproži nove energije in prižge novo upanje v posameznikih in v skupnostih.
Odpreti in zasnovati pot miru je izziv, ki je toliko bolj zapleten, kolikor so interesi, ki so v igri v odnosih med ljudmi, skupnostmi in narodi, mnogovrstni in si med seboj nasprotujejo. Najprej je potrebno nasloviti moralno zavest ter osebno in politično voljo. Mir namreč zajemamo v globini človekovega srca, politično voljo pa je treba vedno okrepiti, da bi začela nove procese, ki naj med seboj spravijo in zedinijo osebe in skupnosti.
Svet ne potrebuje praznih besed, pač pa prepričane priče, tvorce miru, ki so odprti za dialog brez izključevanja in manipuliranja. Miru namreč ni mogoče zares doseči, dokler ni prepričanega dialoga moških in žensk, ki resnico iščejo onstran ideologij in različnih mnenj. Mir ni »nikoli za vedno pridobljen, marveč ga je treba neprestano graditi«,[5] je pot, ki po kateri hodimo skupaj, ko vedno iščemo skupno dobro in si prizadevamo, da držimo dano besedo in spoštujemo pravo. V medsebojnem poslušanju lahko rasteta tudi poznavanje in spoštovanje drugega, dokler v sovražniku ne spoznamo obraza brata.
Mirovni proces je torej prizadevanje, ki zahteva čas. Gre za potrpežljivo iskanje resnice in pravice, ki počasti spomin na žrtve in ki korak za korakom odpira skupno upanje, ki je močnejše od maščevanja. V pravni državi je demokracija lahko pomenljiv vzorec tega procesa, če temelji na pravičnosti in na prizadevanju za ohranitev pravic vsakega posameznika, zlasti slabotnega in odrinjenega, v nenehnem iskanju resnice.[6] Gre za družbeno izgradnjo in za nedokončano izvedbo, pri kateri vsak odgovorno daje svoj prispevek na vseh ravneh krajevne, narodne in svetovne skupnosti.
Sveti Pavel VI. je poudaril, da je »dvojna težnja po enakosti in sodelovanju usmerjena v spodbujanje neke vrste demokratične družbe […]. To vključuje pomembnost vzgoje za povezano življenje, v kateri je poleg informacij o pravicah vsakega posameznika osvetljen tudi njihov nujen korelativ: priznanje dolžnosti v odnosu do drugih. Pomen in uresničevanje dolžnosti pogojujeta obvladovanje samega sebe, kakor tudi sprejemanje odgovornosti in omejitev, ki so postavljene uresničevanju svobode posameznika ali skupine.«[7]
Nasprotno pa razkol med člani neke družbe, povečanje socialne neenakosti in odklanjanje uporabe orodij za celosten človeški razvoj ogrožajo prizadevanje za skupno dobro, medtem ko potrpežljivo delo, temelječe na moči besede in resnice, lahko v ljudeh prebudi sposobnost sočutja in ustvarjalne solidarnosti.
V našem krščanskem življenju se nenehno spominjamo Kristusa, ki je dal svoje življenje za našo spravo (prim. Rim 5,6-11). Cerkev v polnosti sodeluje pri iskanju pravičnega reda, ko še naprej služi skupnemu dobremu in neguje upanje na mir s posredovanjem krščanskih vrednot, moralnim učenjem ter socialnim in vzgojnim delom.
3. Mir, pot sprave v bratskem občestvu
Sveto pismo, zlasti skozi besede prerokov, kliče vest in narode k Božji zavezi s človeštvom. Gre za to, da opustimo željo po gospodovanju drugim in se naučimo drug drugega gledati kot osebe, kot Božje otroke, kot brate. Drugega ne smemo nikoli omejiti na to, kar je morda rekel ali storil, ampak ga moramo upoštevati zaradi obljube, ki jo nosi v sebi. Le če bomo izbrali pot spoštovanja, bomo mogli prelomiti spiralo maščevanja in se ponovno podati na pot upanja.
Vodi nas evangeljski odlomek, ki poroča o sledečem pogovoru med Petrom in Jezusom: »’Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?’ Jezus mu je dejal: ‘Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat’« (Mt 18,21-22). Pot sprave nas kliče, naj v globini srca odkrijemo moč odpuščanja in spodobnost, da se med seboj prepoznamo kot bratje in sestre. Če se naučimo živeti v odpuščanju, se poveča naša sposobnost postajati žene in možje miru.
Kar velja za mir v družbenem okviru, velja tudi za politični in ekonomski okvir, ker vprašanje miru prežema vse razsežnosti skupnostnega življenja: če ne bomo sposobni zgraditi bolj pravičnega ekonomskega sistema, ne bo nikoli pravega miru. Kot je pred desetimi leti v Okrožnici Caritas in veritate zapisal Benedikt XVI.: »Zmaga nad nerazvitostjo zahteva, da si ne prizadevamo samo za izboljšanje transakcij, zasnovanih na menjavi, tudi ne samo za transferje javne socialne pomoči, temveč predvsem za to, da se bodo v svetovnem merilu vedno bolj uveljavljale oblike gospodarskih dejavnosti, za katere so značilni prostovoljni in skupni prispevki« (št. 39).
4. Mir, pot ekološkega spreobrnjenja
»Če nas je slabo razumevanje lastnih načel kdaj privedlo v stanje, da smo opravičevali zlorabo narave ali despotsko gospodovalnost ljudi nad stvarstvom, ali pa vojne, krivico in nasilje, moramo kot verujoči priznati, da smo bili nezvesti zakladu modrosti, ki bi ga morali čuvati.«[8]
Spričo posledic naše sovražnosti do drugih, pomanjkanja spoštovanja do našega skupnega doma in neupravičenega izkoriščanja naravnih virov – videnih kot sredstva, ki so uporabna zgolj za današnji dobiček brez spoštovanja do krajevnih občestev, do skupnega dobrega in do narave – smo potrebni ekološkega spreobrnjenja.
Nedavna sinoda o Amazoniji nas spodbuja, naj na prenovljen način pozovemo k mirnemu odnosu med skupnostmi in zemljo, med sedanjostjo in spominom, med izkušnjami in upi.
Ta pot sprave je tudi poslušanje in premišljevanje sveta, ki nam ga je Bog podaril, da bi iz njega naredili naš skupni dom. Naravni viri, številne oblike življenja in Zemlja sama so nam zaupani, da bi jih z odgovornim in delavnim sodelovanjem vsakega posameznika »obdelovali in varovali« (prim. 1 Mz 2,15) tudi za prihodnje rodove. Poleg tega potrebujemo spremembo našega prepričanja in pogleda, da nas bo bolj odprl za srečanje z drugim in za sprejemanje daru stvarstva, ki odseva lepoto in modrost svojega Tvorca.
Zlasti od tukaj izvirajo globoke motivacije in nov način bivanja v skupnem domu, da smo drug drugemu navzoči s svojimi različnostmi, da slavimo in spoštujemo življenje, ki smo ga prejeli in ga med seboj delimo, da skrbimo za pogoje in oblike družbe, ki pospešujejo razcvet in trajnost življenja v prihodnosti, da razvijamo skupno dobro celotne človeške družine.
Ekološko spreobrnjenje, h kateremu kličemo, nas torej vodi k novemu pogledu na življenje, ko upoštevamo velikodušnost Stvarnika, ki nam je podaril Zemljo in nas kliče k radostni zmernosti podelitve. Takšno spreobrnjenje moramo razumeti na celovit način kot spremembo odnosov s sestrami in brati, z drugimi živimi bitji, s stvarstvom v njegovi bogati raznolikosti, s Stvarnikom, ki je začetek vsakega življenja. Za kristjana to pomeni, da »privrejo na dan v odnosu do sveta vse posledice srečanja z Jezusom.«[9]
5. Dobimo toliko, kolikor upamo[10]
Pot sprave zahteva potrpežljivost in zaupanje. Miru ne dosežemo, če ne upamo. Najprej gre za to, da verjamemo v možnost miru, da verjamemo, da drugi potrebuje mir tako kot mi. V tem nas lahko navdihuje Božja ljubezen do vsakega izmed nas, osvobajajoča, brezmejna, zastonjska in neutrudljiva ljubezen.
Največkrat je izvir spopada strah. Pomembno je torej, da presežemo svoje človeške strahove, da priznamo, da smo otroci, ki so v potrebi pred Njim, ki nas ljubi in nas čaka kot Oče izgubljenega sina (prim. Lk 15,11-24). Kultura srečanja med brati in sestrami naj prelomi s kulturo grožnje. Vsako srečanje daje možnost in dar velikodušne Božje ljubezni. Vodi nas, da presežemo meje naših ozkih obzorij, da si vedno prizadevamo živeti vesoljno bratstvo kot otroci edinega nebeškega Očeta.
Za Kristusove učence to pot podpira tudi zakrament sprave, ki ga je Gospod podaril za odpuščanje grehov tistim, ki so krščeni. Ta zakrament Cerkve, ki prenavlja osebe in skupnosti, nas vabi, naj imamo pogled usmerjen na Jezusa, ki je »spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,20); in zahteva, da odložimo vsako nasilje v mislih, v besedah in v dejanjih, pa naj bo to do bližnjega ali do stvarstva.
Milost Boga Očeta se daje kot brezpogojna ljubezen. Ko smo prejeli njegovo odpuščanje v Kristusu, se lahko odpravimo na pot, da bi ga podarili moškim in ženskam našega časa. Dan za dnem nam Sveti Duh predlaga drže in besede, da bi postali tvorci pravičnosti in miru.
Naj nas Bog miru blagoslovi in nam prihiti na pomoč.
Naj nas Marija, Mati Kneza miru in Mati vseh ljudstev zemlje, korak za korakom spremlja in podpira na poti sprave.
In da bi vsak človek, ko pride na ta svet, mogel spoznati mir in v polnosti razvijati obljubo ljubezni in življenja, ki jo nosi v sebi.
Iz Vatikana, 8. decembra 2019.
Frančišek
[1] BEnedIKT XVI., Okrožnica Rešeni v upanju - Spe salvi (30. novembra 2007), Cerkveni dokumenti 118, Ljubljana 2008, 1.
[2] Govor o jedrskem orožju, Nagasaki, Park “Atomic Bomb Hypocenter”, 24. novembra 2019.
[3] Prim. Homilija na Lampedusi, 8. julija 2013.
[4] Govor o miru, Hirošima, Spomenik miru, 24. novembra 2019.
[5] Drugi vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu - Gaudium et spes, (1965), 78.
[6] Prim. Benedikt XVI., Govor voditeljem Italijanskih krščanskih delavskih združenj, 27. januarja 2006.
[7] Pavel VI., Apostolsko pismo Ob osemdesetletnici - Octogesima adveniens (14. maja 1971), Ljubljana 1971, 24.
[8] Papež Frančišek, Okrožnica Hvaljen, moj Gospod - Laudato si’ (24. maja 2015), Cerkveni dokumenti 149, Ljubljana 2015, 200.
[9] Prav tam, 217.
[10] Prim. Sv. Janez od Križa, Temna noč, II, 21, 8.
