Papež rimski roti o krščanskih zakoncih kot evangelizatorjih
Andreja Červek – Vatikan
Papež Frančišek je govor rimski roti navezal na zakonca Akvilo in Priskilo ter ju postavil za model zakonskega življenja. Izpostavil je, da mora Cerkev pri hoji za Jezusom delovati v skladu s tremi pogoji, ki so okrepljeni s strani samega Božanskega Učitelja, in to so popotništvo, pripravljenost in odločitev. »Cerkev je po svoji naravi v gibanju, ne ostaja nepremična znotraj svoje ograde; odprta je za najbolj prostrana obzorja,« je zatrdil Frančišek in spomnil, da je Sveti Duh ob apostola Pavla postavil ta občudovanja vreden zgled zakoncev, ki tako pri Luku kot v Pavlovem opisu nista nikoli nepremična, vedno sta v neprestanem gibanju. »In sprašujemo se, kako to, da ta model popotnih zakoncev v pastorali Cerkve več stoletij ni imel svoje identitete zakoncev evangelizatorjev. To bi potrebovale naše župnije, predvsem v urbanih predelih, kjer župnik in njegovi sodelavci kleriki ne bodo mogli nikoli imeti časa in moči, da bi dosegli vernike, ki kljub temu, da se opredeljujejo kot kristjani, ne pristopajo k zakramentom in ne poznajo Kristusa,« je poudaril papež.
Kot je nadaljeval, je na začetku reforme procesa o zakonski zvezi vztrajal pri dveh elementih: bližnjosti in zastonjskosti. Sv. Pavel je v zakoncema Akvili in Priskili našel način, kako biti blizu oddaljenim, in ju je ljubil, ko je več kot leto dni živel pri njiju v Korintu, kajti kot zakonca sta bila učitelja zastonjskosti. »Krščanski zakonci bi se od njiju morali učiti, kako biti zaljubljeni v Kristusa in biti blizu družinam, ki so pogosto prikrajšane za luč vere, ne vedno zaradi svoje subjektivne krivde, ampak ker so puščene na obrobju naše pastorale: pastorale elite, ki pozablja ljudstvo,« je zatrdil in dodal, kako bi želel, da njegov govor ne bi ostal samo lepe besede, ampak bi del pastirjev, škofov in župnikov spodbudil, da bi kakor apostol Pavel poskušali ljubiti zakonske pare, ki so kot ponižni misijonarji pripravljeni doseči tiste trge in tiste stavbe naših metropol, ki jih luč evangelija in Jezusov glas ne dosegata. Po drugi strani pa bi spodbudil tudi krščanske zakonce, da bi kakor Akvila in Priskila bili zmožni biti dejavni in napolnjeni s pogumom, vse do točke, da bi iz otrplosti in sna prebudili pastirje, ki morda pretirano stojijo na enem mestu ali so blokirani s filozofijo malega kroga popolnih. Gospod je namreč prišel iskat grešnike in ne popolnih. »Poslušati človekovo srce,« je dejal papež. »Gre za to, da se posluša čredo, da se postavi ob ljudi, se nauči jezika, se k vsakemu pristopi z ljubeznijo, se osebam stoji ob strani skozi noči in v njihovih samotah, v njihovih nemirih in v njihovih polomih.«
Zavedati se je treba, da so sveti krščanski pari delo Svetega Duha, ki je vedno protagonist misijonstva; in že so navzoči v svojih skupnostih. »Na nas pastirjih je, da jih osvetlimo, jim damo vidnost, jih naredimo za subjekte nove zmogljivosti v življenju krščanskega zakona in jih tudi varujemo, da ne bi padli v ideologije. In ti pari, ki jih Duh nedvomno poživlja, morajo biti pripravljeni izstopiti iz sebe, se odpreti za druge, živeti bližnjost in življenjski slog, ki spreminja vsak medosebni odnos v izkušnjo bratstva.«
Pastirji se torej naj pustijo razsvetliti Svetemu Duhu, da se bo opazilo to zveličavno oznanilo s strani parov, ki so pogosto že pripravljeni, a niso poklicani. In te »zakonske pare v gibanju« danes potrebuje Cerkev vsepovsod po svetu. Papež Frančišek je povabil in pozval škofe in pastirje, da pokažejo na ta zakonski par prve Cerkve, Akvilo in Priskilo, kot zvesta in svetla tovariša pastirjev takratnega časa, danes pa kot podporo in primer, kako krščanski zakonci, mladi in stari, lahko krščansko zakonsko zvezo naredijo vedno rodovitno s Kristusovimi otroki. »Prepričani moramo biti, in želel bi reči gotovi, da v Cerkvi podobni pari zakoncev že so Božji dar in ne po naši zaslugi: ampak ker so sad delovanja Duha, ki Cerkve nikoli ne zapusti. Duh pa s strani pastirjev pričakuje gorečnost, da ne bi ugasnila luč, ki jo ti pari širijo na periferijah sveta.«
