Kateheza: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo«
Andreja Červek – Vatikan
Odlomek, ki se je bral na začetku splošne avdience, je bil iz starozavezne knjige preroka Zaharije: »Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema izlijem duha milosti in prošenj. Ozirali se bodo nanj, ki so ga prebodli, in žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za sinom edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem« (Zah 12,10).
Notranja bolečina, ki odpira za odnos
Papež Frančišek je pri katehezi pojasnil, da je v grškem jeziku, v katerem je napisan evangelij, drugi blagor, torej »blagor žalostnim«, izražen z glagolom, ki ni v pasivni obliki, ampak v aktivni: blagrovani [blaženi] ne podležejo tej žalosti, ampak »se žalostijo«, jočejo v sebi. Gre za držo, ki je postala središčna v krščanski duhovnosti in ki so jo puščavski očetje, prvi menihi v zgodovini, imenovali »penthos«, to je notranja bolečina, ki odpira za odnos z Gospodom in bližnjim, za nov in obnovljen odnos z Bogom in bližnjim.
Žalost zaradi smrti ali trpljenja drugega
Ta žalost ima v Spisih dva vidika. Prvi vidik je žalost zaradi smrti ali zaradi trpljenja nekoga. Drugi vidik pa so solze zaradi lastnega greha, ko srce krvavi zaradi bolečine ob žalitvi Boga in bližnjega. Pri prvem vidiku »gre torej za to, da imamo drugega radi na tak način, da se nanj ali nanjo navežemo in delimo njegovo ali njeno bolečino. So osebe, ki ostanejo oddaljene, korak zadaj; a pomembno je, da drugi naredijo luknjo v našem srcu,« je izpostavil sveti oče.
Dar solza
O daru solza in o tem, kako je dragocen, je papež pogosto govoril: »Ali lahko ljubimo na hladen način? Se lahko ljubi iz dolžnosti? Seveda ne. Imamo žalostne, ki jih je treba potolažiti, a včasih imamo tudi tiste, ki tolažijo, in jih je treba užalostiti, jih prebuditi, ki imajo kamnito srce in so se odvadili jokati, prebuditi ljudi, ki ne čutijo sočutja pred bolečino drugih.« Na primer, je dodal, žalovanje je grenka pot, a je lahko koristna, saj nam odpre oči za življenje in za sveto in nenadomestljivo vrednost vsake osebe, in v tem trenutku se zavemo, kako kratek je čas.
Jok zaradi greha
Sveti oče je pojasnil še drugi pomen tega paradoksalnega blagra: jokati zaradi greha. Izpostavil je razliko med nekom, ki se jezi, ker se je zmotil – to je ponos, in med nekom, ki joče zaradi hudega, ki ga je storil, zaradi dobrega, ki ga je opustil, in zaradi izdajstva v odnosu z Bogom. »To je jok, ker nismo ljubili, in izvira iz tega, da nam je pri srcu življenje drugih. Jočemo, ker ni usklajenosti z Bogom, ki nas ima zelo rad, in žalosti nas misel na dobro, ki ga nismo storili; to je čut za greh.« Te osebe pravijo: »Ranil sem tistega, ki ga ljubim« in to jih žalosti vse do solz. »Bog naj bo blagoslovljen, če pritečejo te solze,« je dejal papež.
Dodal je, da je to tema o lastnih napakah, h katerim je treba pristopiti, kar je težko, a temeljno. Pomislimo na jok sv. Petra, kar ga je privedlo do nove in resničnejše ljubezni. To je jok, ki očiščuje, ki obnavlja. Peter je pogledal Jezusa in se je zjokal. Njegovo srce se je prenovilo. Za razliko od Judovega joka, ki ni sprejel svoje zmote in se je ubil. »Razumeti greh je Božji dar, je delo Svetega Duha.« Papež je pripomnil, da mi sami ne moremo razumeti greha. To je milost, za katero moramo prositi: »Gospod, da bi razumel hudo, ki sem ga storil ali ki bi ga lahko storil.« To je zelo velik dar. In ko to razumemo, pride do skesanega joka.
Lepota s solzami umitega obraza
Eden od prvih menihov, Efrem Sirski, pravi, da je obraz, umit s solzami, neizrekljivo lep. »Lepota kesanja, lepota joka potrtosti. Kot vedno ima krščansko življenje svoj najboljši izraz v usmiljenju. Moder in blaženi je tisti, ki sprejme bolečino, povezano z ljubeznijo, kajti prejel bo tolažbo Svetega Duha, ki je nežnost Boga, ki odpušča in opominja.« Frančišek je poudaril, da Bog vedno odpušča in tega naj ne pozabimo: »Bog vedno odpušča, tudi največje grehe. Vedno. Problem je v nas, ki se utrudimo, da bi prosili odpuščanje. To je problem. Ko se nekdo zapre in ne prosi odpuščanja. On [Bog] pa je tam, da bi nam odpustil.«
Če vedno upoštevamo, da Bog »z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah« (Ps 103,10), živimo v usmiljenju in sočutju, in v nas se pojavi ljubezen, je dejal papež Frančišek in sklenil katehezo: »Naj nam Gospod podeli, da bi obilno ljubili, da bi ljubili z nasmehom, bližino, služenjem in tudi z jokom.«
