Papež: Vzpostaviti novi edukativni pakt, ki združuje družino, družbo in institucije

Andreja Červek – Vatikan

Celostna in kvalitetna edukacija ter raven poučevanja sta še vedno svetovni izziv. Kljub ciljem, ki so jih zastavile OZN in druge organizacije, in kljub pomembnemu prizadevanju nekaterih držav, je edukacija še vedno neenaka med svetovnim prebivalstvom, je izpostavil papež. »Revščina, diskriminacija, podnebne spremembe, globalizacija brezbrižnosti, popredmetenje človeka povzročajo usihanje razcveta na milijone ljudi. Za mnoge namreč predstavljajo skoraj nepremagljiv zid, ki preprečuje dosego ciljev trajnostnega in zagotovljenega razvoja, ki so si jih zastavili narodi.«

Osnovna edukacija je danes normativni ideal po vsem svetu. Empirični podatki kažejo, da je bil narejen napredek v zvezi z dostopom otrok do izobraževanja. Vpisovanje otrok v osnovno šolo je danes skoraj vsesplošno in ugotavlja se, da se je odstopanje te vrste zmanjšalo. »Vsaka generacija pa bi morala vendarle premisliti, kako posredovati svoje znanje in vrednote naslednji generaciji, kajti preko edukacije človek doseže svoj največji potencial in postane zavesten, svoboden in odgovoren. Misliti na edukacijo pomeni misliti na prihodnje generacije in na prihodnost človeštva; je torej nekaj globoko zakoreninjenega v upanju in zahteva velikodušnost in pogum,« je zatrdil papež.

Izpostavil je, da edukacija ni samo posredovanje pojmov, ampak je naloga, ki zahteva, da vsi, ki so zanjo odgovorni – družina, šola ter socialne, kulturne, verske ustanove – sodelujejo na solidaren način. »Pri edukaciji si je treba prizadevati za združitev jezika glave z jezikom srca in jezikom rok. Da bo učenec mislil to, kar čuti in dela, čutil to, kar misli in dela, ter delal to, kar čuti in misli. S pospeševanjem učenja glave, srca in rok, intelektualne in socialno-čustvene edukacije, posredovanja individualnih in družbenih vrednot in kreposti, učenja o državljanstvu, ki je dejavno in povezano s pravičnostjo, ter s podeljevanjem spodobnosti in znanj, ki formirajo mlade za svet dela in za družbo, družine, šole in institucije postanejo glavni členi za okrepitev prihodnje generacije.«

Po Frančiškovih besedah je t. i. »edukativni pakt« (vzgojno-izobraževalni sporazum), ki je vzpostavljen med družino, šolo in domovino ter svetom, kulturo in kulturami, danes prelomljen. Ni ga mogoče zlepiti ali znova sestaviti drugače kot s ponovnim velikodušnim trudom in univerzalnim dogovorom. »Prelomljen edukativni pakt pomeni, da tako družba kot družina in različne institucije, ki so poklicane k edukaciji, za odločilno vzgojno-izobraževalno nalogo pooblaščajo druge, in tako so se različne osnovne institucije in same države odpovedale edukativnemu paktu ter se izognile odgovornosti.«

»Danes smo na nek način poklicani, da obnovimo in ponovno združimo prizadevanje vseh – oseb in institucij – za edukacijo ter tako naredimo novi edukativni pakt, kajti samo tako se bo edukacija lahko spremenila,« je poudaril papež. Za to pa je treba združiti znanja, kulturo, šport, znanost, zabavo in razvedrilo; za to je treba zgraditi mostove povezanosti, preseči 'pičlosti', ki  nas zapirajo v naš mali svet, ter se odpraviti na odprto morje, spoštujoč vse tradicije. Nove generacije morajo jasno razumeti svoji tradicijo in kulturo, v odnosu do drugih, na način, da bodo razvile lastno samo-razumevanje, s tem pa pristopile in sprejele raznolikosti in kulturne spremembe. »Tako se bo lahko pospeševalo kulturo dialoga, srečanja in vzajemnega razumevanja, na specifičen, spoštljiv in strpen način. Edukacija, ki nas naredi zmožne opredeliti in podpirati različne človeške vrednote iz medkulturne in medverske perspektive.«

Za družino je pomembno, da je v novem edukativnem paktu ovrednotena, kajti njena odgovornost se začne že v materinem telesu, v trenutku rojstva. A očetje, matere, stari starši in družina kot celota v svoji primarni edukativni vlogi potrebujejo pomoč, da bi v novem globalnem kontekstu razumeli pomembnost tega začetnega življenjskega stadija ter bili zatem pripravljeni delovati. Eden od temeljnih načinov za izboljšanje kvalitete edukacije na šolski ravni je doseči večje sodelovanje družin in lokalnih skupnosti pri edukativnih projektih. Te so namreč sestavni del celostne, natančne in univerzalne edukacije.

Papež Frančišek je izrazil spoštovanje vsem učiteljem, ki pred edukativnim izzivom pogumno in prizadevno hodijo naprej. »So 'obrtniki' prihodnjih generacij. S svojimi znanjem, potrpežljivostjo in predanostjo posredujejo način, kako biti, ki se spremeni v bogastvo, ne materialno, ampak nematerialno, ustvarjajo moškega in žensko jutrišnjega dne. Če je naš cilj vsakemu posamezniku in vsaki družbi ponuditi raven znanja, ki je potrebna za lastno avtonomijo in zmožnost sodelovanja z drugimi, se je pomembno usmeriti na formacijo učiteljev z najvišjimi kakovostnimi standardi, na vseh akademskih ravneh. Za podporo in pospeševanje tega procesa je treba imeti na razpolago ustrezne narodne, mednarodne in privatne vire, tako da bodo lahko po vsem svetu opravljali svojo nalogo na najučinkovitejši način.«

Ob koncu govora je papež še spomnil, da so akademiki z različnih svetovno priznanih univerz med seminarjem o edukaciji in svetovnem paktu opredelili nove vzvode za bolj človeško in pravičnejšo edukacijo, ki bo tudi izčrpnejša in pomembnejša za različne potrebe ekonomij in družb 21. stoletja. Posvetili so se tudi novim znanostim o razumu, možganih in edukaciji, razpravljali o obljubi tehnologije, da bo dosegla otroke, ki trenutno nimajo možnosti za učenje, ter tudi o zelo pomembni temi edukacije mladih beguncem in imigrantov po vsem svetu. Pristopili so tudi k vprašanju posledic naraščajoče neenakosti in podnebnih sprememb na edukacijo ter tudi k vprašanju okrepite osnove za družbo, ki je bolj človeška, bolj zdrava, pravičnejša in srečnejša. Zbrane je spodbudil k nadaljnjemu prizadevanju za to tako pomembno nalogo: »Sodelovati pri edukaciji prihodnih generacij. Ni neka stvar jutrišnjega dne, ampak današnjega.«