Sveti oče: Prosimo za pogled, ki zna videti milost, iskati bližnjega ter upati

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan         

Simeon je videl milost, ki je boljša kakor življenje

»Moje oči so videle tvoje zveličanje« (Lk 2,30). To so besede Simeona, ki ga evangelij predstavi kot preprostega moža: »pravičen in bogaboječ« mož, pravi besedilo (v. 25). Med vsemi ljudmi, ki so bili tisti dan v templju, je samo on v Jezusu videl Zveličarja. Kaj je videl? Otroka: majhnega, šibkega in preprostega otroka. Ampak tam je videl zveličanje, saj mu je Sveti Duh v tistem nežnem novorojenčku dal prepoznati »Gospodovega Maziljenca« (v. 26). Ko ga je vzel v naročje, je zaznal, v veri, da bo v Njem Bog dopolnil svoje obljube. In tako je lahko on, Simeon, odšel v miru: videl je milost, ki je boljša kakor življenje (prim. Ps 63,4) in ni pričakoval drugega.

Redovnega življenja si nismo prislužili, je dar

Tudi vi, dragi posvečeni bratje in sestre, ste preprosti moški in ženske, ki ste videli zaklad, ki je vreden več kot vse imetje sveta. Zato ste zapustili dragocene stvari, kot so lastnina, kot je ustvarjanje lastne družine. Zakaj ste to storili? Ker ste se zaljubili v Jezusa, v Njem ste videli vse in ste, ker vas je prevzel njegov pogled, pustili ostalo. Posvečeno življenje je ta pogled. Je videti to, kar v življenju šteje. Je sprejeti Gospodov dar z odprtimi rokami, kot je storil Simeon. Oči posvečenih vidijo tole: Božjo milost, ki se izliva v njihove roke. Posvečeni je tisti, ki se vsak dan pogleda in reče: »Vse je dar, vse je milost.« Dragi bratje in sestre, redovnega življenja si nismo prislužili, je dar ljubezni, ki smo ga prejeli.

Usmerjam svoj pogled na Boga ali nase?

Moje oči so videle tvoje zveličanje. To so besede, ki jih vsak večer ponavljamo pri sklepni molitveni uri. Z njimi zaključujemo dan rekoč: »Gospod, moje zveličanje prihaja od Tebe, moje roke niso prazne, ampak polne tvoje milosti.« Znati videti milost je izhodiščna točka. Gledati nazaj, ponovno brati lastno zgodovino in v njej videti zvest dar Boga: ne le v pomembnih trenutkih življenja, ampak tudi v krhkostih, v šibkostih, v bedi. Skušnjavec, hudič, vztraja prav pri naši bedi, pri naših praznih rokah: »V tolikih letih se nisi poboljšal, nisi uresničil tega, kar bi lahko, niso ti dovolili, da bi delal to, za kar si nadarjen, nisi bil vedno zvest, nisi sposoben …« Mi vidimo, da je to delno res in sledimo mislim in čustvom, ki nas zmedejo. In tvegamo, da bi izgubili kompas, ki je zastonjskost Boga. Bog nas namreč vedno ljubi in se nam podarja, tudi v naši bedi. Mislim, da je bil Hieronim, ki je veliko dal Gospodu in Gospod je zahteval še več. In mu je rekel: »Toda Gospod, vse sem ti dal, vse, kaj še manjka?« »Tvoji grehi, tvojo bedo, daj mi svojo bedo«. Kadar je naš pogled uprt Vanj, se odpremo odpuščanju, ki nas prenavlja in potrjuje nas njegova zvestoba. Danes se lahko vprašamo: »Na koga jaz usmerjam svoj pogled: na Gospoda ali nase?« Kdor zna videti predvsem Božjo milost, odkrije protistrup za nezaupanje in posveten pogled.

Skušnjava, ki preti redovništvu: posveten pogled

Redovnemu življenju namreč preti ta skušnjava: imeti posveten pogled. Gre za pogled, ki ne vidi več Božje milosti kot protagonistke življenja in išče nekakšen nadomestek: malo uspeha, čustveno tolažbo, delati končno to, kar hočem. Vendar pa se posvečeno življenje, kadar se ne vrti več okoli Božje milosti, vrti okoli lastnega jaza. Izgubi zagon, se udobno namesti, stagnira. In vemo, kaj se zgodi: zahteva se lasten prostor in pravice, prepusti se opravljanju in zlobnosti, se jezi zaradi vsake še tako majhne stvari, ki ne gre in se začne peti litanije pritoževanja: nad brati, sestrami, nad skupnostjo, nad Cerkvijo, družbo. Ne vidi se več Gospoda v vsaki stvari, ampak samo svet z njegovimi dinamikami in srce otrpne. Tako se postane sužnji navad in pragmatični, medtem ko znotraj naraščata žalost in nezaupanje, ki se sprevržeta v sprijaznjenost. To je tisto, k čemur vodi posveten pogled. Terezija velika je govorila svojim sestram: »Gorje sestri, ki ponavlja 'krivico so mi storili, gorje!«

Prosimo, da bi znali videti Božjo milost za nas …

Da bi imeli pravilen pogled na življenje, prosimo, da bi znali videti Božjo milost za nas, kakor Simeon. Evangelij trikrat ponovi, da je bil domačen s Svetim Duhom, ki je bil nad njim, navdihoval ga je in premikal (prim. v. 25-27). Domačen je bil s Svetim Duhom, z Božjo ljubeznijo. Če posvečeno življenje ostane trdno v Gospodovi ljubezni, vidi lepoto. Vidi, da uboštvo ni nadčloveški napor, ampak odličnejša svoboda, ki nam jo podarja Bog in drugi kot resnično bogastvo. Vidi, da čistost ni stroga sterilnost, ampak pot, da bi ljubili ne da bi posedovali. Vidi, da pokorščina ni disciplina, ampak zmaga nad našo anarhijo v Jezusovem slogu. Na enem od potresnih področij, ko govorimo o uboštvu in posvečenem življenju je bil benediktinski samostan in drugi samostan je povabil, da se sestre preselijo k njim, da bodo tako v samostanu. Samo malo časa so ostale, a niso bile srečne, saj so mislile na kraj, ki so ga zapustile, na tamkajšnje ljudi. Končno so se odločile, da se vrnejo in napravijo samostan v dveh počitniških prikolicah. Namesto, da bi bile v velikem samostanu udobno nameščene, so bile tukaj kot bolhe vse skupaj, a srečne v svojem uboštvu. To se je zgodilo preteklo leto. Torej nekaj zelo lepega!

… da bi znali iskati Jezusa v bratih in sestrah, ki smo jih prejeli

Moje oči so videle tvoje zveličanje. Simeon vidi majhnega, ponižnega Jezusa, ki je prišel, da bi služil in ne da bi mu služili, ter sam sebe opredeli kot služabnika. Reče namreč: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika po svoji besedi v miru (v. 29)«. Kdor ima pogled uprt v Jezusa, se nauči živeti, da bi služil. Ne čaka, da bi začeli drugi, ampak gre iskat bližnjega, kakor Simeon, ki je iskal Jezusa v templju. Kje se najde bližnjega v posvečenem življenju? Predvsem v lastni skupnosti. Potrebno je prositi za milost, da bi znali iskati Jezusa v bratih in sestrah, ki smo jih prejeli. Tam se začne udejanjati dejavna ljubezen: na kraju, kjer živiš, sprejemajoč brate in sestre z njihovim siromaštvom, kakor je Simeon sprejel preprostega in ubogega Jezusa. Danes mnogi v drugih vidijo le ovire in težave. Potrebni so pogledi, ki iščejo bližnjega, ki se približajo tistemu, ki je oddaljen. Redovniki in redovnice, moški in ženske, ki živijo, da bi posnemali Jezusa, so poklicani vnašati v svet njegov pogled, pogled sočutja, pogled, ki išče oddaljene; ki ne obsoja, ampak spodbuja, osvobaja, tolaži, pogled sočutja. Tisti evangeljski refren, ko se tolikokrat govori o Jezusu: »imel je sočutje«. To Jezusovo sklanjanje do vsakega od nas.

Ne oddaljujmo se od Gospoda

Moje oči so videle tvoje zveličanje. Simeonove oči so videle zveličanje, ker so ga pričakovale (prim. v. 25). Iskale so luč in videle so luč poganov (prim. v. 32). Bile so ostarele oči, vendar je v njih gorelo upanje. Pogled posvečenih ne more biti drugačen kot pogled upanja. Znati upati. Ko gledamo okrog, je lahko izgubiti upanje: stvari, ki ne gredo, upad poklicev … Še vedno preti skušnjava posvetnega pogleda, ki izničuje upanje. Vendar pa poglejmo evangelij, kjer vidimo Simeona in Ano: bila sta ostarela, sama, pa vendar nista izgubila upanja, ker sta bila v stiku z Gospodom. Ana »templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu« (v. 37). To je skrivnost: ne se oddaljevati od Gospoda, vira upanja. Če vsak dan ne gledamo Gospoda, če ga ne častimo, postanemo slepi. Častiti Gospoda.

Prosimo za nov pogled

Dragi bratje in sestre, zahvalimo se Bogu za dar posvečenega življenja in prosimo za nov pogled, ki zna videti milost, ki zna iskati bližnjega, ki zna upati. Tedaj bodo tudi naše oči videle zveličanje.