Papež Frančišek povabil, da preidemo od »če-ja« k »da-ju«, od pritoževanja k veselju služenja
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
To je pripoved, ki se začne in konča na poti. Gre namreč za pot tja (v Emavs) dveh učencev, ki žalostna zaradi epiloga vsega tega okrog Jezusa zapustita Jeruzalem in se vračata domov v Emavs, kar je za okoli enajst kilometrov hoje. Ta pot se zgodi čez dan in dobršen del poti je navzdol. Je pa tudi pot nazaj, kar je še naslednjih enajst kilometrov in sicer ko se je že znočilo, z delom poti, ki je navkreber in to ves dan po utrujajoči poti tja (do Emavsa). Dve poti: udobna pot podnevi in druga utrujajoča ponoči. Pa vendar je prva potekala v žalosti, druga pa v veselju. Na prvi je Gospod, ki hodi ob njiju, a ga ne spoznata, na drugi pa ga več ne vidita, a ga čutita ob sebi. Na prvi (poti) sta potrta in brez upanja, na drugi pa tečeta, da poneseta drugim lepo novico o srečanju z Vstalim Jezusom.
Dve različni poti teh dveh prvih učencev nam, Jezusovim učencem danes, govorita, da imamo v življenju dve nasprotni si smeri. Je pot tistega, ki kakor ta dva, ko sta hodila tja (v Emavs), se pusti ohromiti razočaranjem življenja in žalosten potuje naprej. Je pa tudi pot tistega, ki ne postavlja na prvo mesto sebe in svojih problemov, ampak Jezusa, ki nas je obiskal in brate, ki pričakujejo njegov obisk, torej brate, ki pričakujejo, da poskrbimo za njih. Poglejte ta obrat. Prenehati je potrebno z vrtenjem okoli lastnega jaza, razočaranj iz preteklosti, neuresničenih idealov, okoli vseh teh grdih stvari, ki so je zgodile v lastnem življenju. Večkrat nas zagrabi, da se vrtimo, vrtimo. Potrebno je pustiti to in iti naprej, gledajoč večjo in pravo resničnost življenja: Jezus je živ, Jezus me ima rad. To je največja resničnost in jaz lahko storim nekaj za druge. To je lepa, pozitivna, svetla, res lepa resničnost.
Sprememba poti pa je takšna, ko preidemo iz misli o svojem jazu na resničnosti mojega Boga. Preiti, če se poigramo z besedami od »če« k »da«. Kaj to pomeni? Če bi me On osvobodil, če bi me Bog poslušal, če bi se življenje odvijalo kot sem hotel, če bi imel to in to..., s tonom pritoževanja. Ta »če« ne pomaga ne nam, ne drugim. Poglejte naše če-je, ki so podobni tistim dveh učencev, ki pa preideta k »da«, Gospod je živ, hodi z nama. Da, sedaj, ne jutri, se podajva na pot, da bi ga oznanila. Da, jaz lahko storim to, da bodo ljudje bolj srečni, da bodo boljši za pomoč številnim drugim. Da, lahko. Od »če-ja« k »da«, od pritoževanja do veselja in miru. Kajti, ko se pritožujemo, nismo v veselju; smo v sivini, v sivini, v tistem vzdušju žalostne sivine. To nam ne pomaga niti pri rasti. Od »če-ja« k »da-ju«, od pritoževanja k veselju služenja.
Ta sprememba koraka od jaza k Bogu, od če-jev k »da«, kako se je zgodila pri učencema? S srečanjem z Jezusom. Emavška dva mu najprej odpreta svoje srce, zatem prisluhneta, ko razlaga Pisma in na koncu ga povabita v hišo. To so trije prehodi, ki jih lahko storimo tudi mi v naših domovih. Prvi je, da odpremo Jezusu srce, mu zaupamo težave, napore, razočaranja življenja, da izročamo »če-je«. In potem drugi korak je, da prisluhnemo Jezusu tako, da vzamemo v roko evangelij in danes preberemo ta isti odlomek iz 24. poglavja Lukovega evangelija. In tretji, da prosimo Jezusa z istimi besedami teh dveh učencev: »Gospod, ostani z nama« (v. 29), Gospod ostani z menoj, z vsemi nami, ker potrebujemo tebe, da bi našli pot. Brez tebe je noč.
Dragi bratje in sestre, v življenju smo vedno na poti. In postajamo to, proti čemur gremo. Izberimo pot Boga in ne tiste lastnega jaza, pot »da-ja« in ne tiste »če-ja«. Odkrili bomo, da ni nepredvidljivosti, da ni vzpona, ne noči, ki se je ne bi mogli soočiti, če smo z Jezusom. Marija, Mati poti, ki je s tem, ko je sprejela Besedo, napravila svoje življenje en sam »da« Bogu, naj nam pokaže pot.
