Papež Frančišek v novi knjigi o komunikaciji in človeških odnosih

Andreja Červek – Vatikan

Besedilo papeža Frančiška, ki je objavljeno prvič, ima naslov Z Jezusovim pogledom. Sveti oče opredeljuje Jezusov pogled ljubezni kot bistven za človeško komunikacijo ter izpostavlja, da je pripravljenost za poslušanje drugega osnova vsake oblike komunikacije in človeškega odnosa. Papež začne z evangeljskim odlomkom o bogatem mladeniču, ki se na Jezusa obrne z vprašanjem, kaj naj stori, da bi bil deležen večnega življenja.

Papež Frančišek: Z Jezusovim pogledom

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga sámega. Zapovedi poznaš: ‚Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne utrgavaj, spoštuj očeta in mater.‘« Ta mu je odgovoril: »Učenik, vse to sem spolnjeval od mladosti.« Jezus ga je pogledal in vzljubil ter mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ta pa se je ob tej besedi užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje. In Jezus je pogledal naokoli ter svojim učencem rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v božje kraljestvo!« Ob teh njegovih besedah so učenci ostrmeli. Jezus pa zopet spregovori in jim reče: »Otroci, kako težko je priti v božje kraljestvo! Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« Ti so se silno čudili in so med seboj govorili: »Kdo se more tedaj rešiti?« Jezus se ozre vanje in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče.« (Mr 10,17-27)

Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo o prizoru »bogatega mladeniča«, tistega človeka (v resnici iz branja besedil ni mogoče ugotoviti točne starosti), ki vpraša Jezusa, kaj mora storiti, da bi bil deležen večnega življenja. V tem kratkem pogovoru je neka podrobnost, ki jo omenja samo Markov evangelij. Sredi pogovora, med enim vprašanjem in odgovorom, evangelist zapiše: »Jezus ga je pogledal in vzljubil« (Mr 10,21). Ta podrobnost se mi zdi odločilna. Posebnost, ki veliko pove o Jezusovem slogu, o tistem slogu, ki je bistvo, jedro in ki nam kaže pot, da bi v svetu živeli kot resnični ljudje. Biti ljudje pomeni komunicirati, vstopiti v stik s svetom in z drugimi in oblikovati odnose.

Medtem ko govorita, Jezus ne misli samo na tisto, kar hoče povedati svojemu sogovorniku, ampak misli nanj, ki ga ima pred sabo, še več, še preden misli, ga pogleda, zazre se vanj, z ljubeznijo. Tega sloga Jezus ni pokazal samo pri bogatem mladeniču, ampak pri vseh osebah, ki jih je srečal. Navsezadnje je evangelij (tudi) pripoved o mnogih Jezusovih srečanjih med njegovo hojo po poteh Palestine. V nekaterih primerih si z lahkoto predstavljamo, da se je tisti »ga je pogledal in vzljubil«, čeprav to izrecno ni povedano, zgodil tudi med ostalimi srečanji z Jezusom. Pomislimo na klic Mateja (vanj se je ozrl s pogledom izbranosti in skupaj z usmiljenjem), na nočni pogovor z Nikodemom ali na tisto srečanje ob Jakobovem vodnjaku s Samarijanko. In morda tudi med tistimi kratkimi srečanji s kanaansko ženo in z Zahejem. Zagotovo je pogled isti, s katerim Jezus ponudi drugo lice Judu, ki ga imenuje »prijatelj«, isti pogled, s katerim se obrne k Petru, medtem ko poje petelin, in, čeprav nam je težko razumeti, je isti pogled, s katerim tiho opazuje nesrečno predstavo kralja Heroda, ki od njega pričakuje čudežno dejanje, preden ga razočaran pošlje k Pilatu. Tudi med pogovorom z rimskim upraviteljem, ga je Jezus pogledal z ljubeznijo.

Krščanska vera sloni na tej preprosti trditvi: Jezus je božje narave in Bog je ljubezen. Ta temelj določa vrsto posledic in spremeni celoten način kristjanovega biti na svetu. Brez tega pogleda ljubezni lahko človeška komunikacija, dialog med osebami, z lahkoto postane zgolj dialektičen dvoboj. Ta pogled pa razodeva, da je v igri še eno, vrtoglavo vprašanje, ki v svojem središču nima zasluge razprave, ampak mnogo več, sam smisel življenja, mojega in mojega sogovornika.

Zanimiv je izraz, ki ga uporablja evangelist: »pogledati«, glagol, ki predpostavlja kontemplativno držo, ki zahteva časovno razširitev, zaustavitev trenutka, da bi se okušalo vsak hip posebej. Predvsem v zahodnih družbah se zdi, da glagol »pogledati«, kontemplativna drža, nima več svojega posebnega mesta, da je izginil iz vsakdanjega okolja v življenju dni. Nihče več ne pogleda drugega, nasprotno, če pa se zgodi, se avtomatično sproži občutek neprijetnosti in odziv, kakor da bi bili v nevarnosti. Na ta način se je nekaj izgubilo. Nihče več ne gleda drugega v oči, ni več »biti« pred drugim, za trenutek zaustaviti frenetično hitenje časa, ki smo mu podvrženi. Ko sem razmišljal o tem stanju, sem med vračanjem s potovanja v Azijo novembra lani, zaželel, da bi Zahod sprejel od Vzhoda čut za »poezijo«, misleč pri tej lepi besedi ravno na čut za kontemplacijo, zaustaviti se in si nameniti trenutek odprtosti do sebe in drugih, v znamenju zastonjskosti, čiste nesebičnosti. Brez tistega »več« pri poeziji, brez tistega daru, brez zastonjskosti, se ne more roditi resnično srečanje in ne zares človeška komunikacija. Ljudje ne komunicirajo samo zato, da bi si izmenjali informacije, ampak ker poskušajo zgraditi občestvo. Besede morajo torej biti kakor mostovi, zgrajeni, da bi približali različna stališča, da bi oblikovali skupen teren, kraj srečanja, soočanja in rasti.

Kot začetni pogoj tega zbližanja je pripravljenost potrpežljivo poslušati stališča drugega, kajti pogledati, gledati, predpostavlja sprejeti, da si pogledan, gledan: v komunikaciji se eden daje drugemu.

O tej temi se lahko še veliko naučimo iz učenja Johna Henryja Newmana. Njegovo premišljevanje se je še posebej osredotočilo na razsežnost predstavljanja in »razpoloženosti« srca, ki opravlja pomembnejšo vlogo od razuma, da bi se človeka lahko zares dotaknila izkušnja vere. Newman se je zavedal, da so osebe pogosto razpravljale in končale v prepiranju, ne zaradi vprašanj, ki zadevajo samo razpravo, ampak zaradi vnaprejšnje, večje ali manjše, odprtosti v odnosu do sogovornika. Njegovo razmišljanje ni bilo abstraktno, temveč je izhajalo iz izkušnje stalnega dialoga z mlajšim bratom Charlesom, ki je postal ateist. »Nisi v stanju nekoga, ki bi bil pripravljen poslušati argumente, takšne kot so,« piše bratu, ki bo po njegovem mnenju končal v nejevernosti zaradi »neprimernosti srca, ne razuma«, kajti ko gre za verske teme, ljudje raje vse vidijo »skozi leči predhodnih navad«. Kar je takrat veljalo za brata Charlesa, danes velja za sodobno družbo, v kateri je težko najti ateizem, ki je sad stanja odkritega sovraštva do evangelija, a je mnogo lažje naleteti na brezbrižnost, ki nastane iz vrste predsodkov in iz predstave, ki ostaja na ravni površinskosti in se ne pusti odrgniti rušilni moči simbolov in sporočil krščanstva. Če je osebno razpoloženje temeljno, potem je trud, ki je potreben ob vsaki priložnosti komunikacije, v tem, da se je ne živi kot površinske, ampak kot resnično srečanje, ki odpira za rodoviten in ploden dialog, ki sproža dinamizem, sposoben zmesti in preoblikovati vnaprejšnja stališča, z drugimi besedami, ki odpira za spreobrnjenje.

Potreben je pogum. Kot sem dejal 4. februarja 2019 med medverskim srečanjem v Abu Dabiju, učinkovit dialog »predpostavlja lastno identiteto, ki se ji ni treba odpovedati, da bi bili všeč drugemu. A istočasno zahteva pogum drugosti, ki vsebuje polno priznane drugega in njegove svobode [...]. Brez svobode nismo več otroci človeške družine, ampak sužnji [...]. Pogum drugosti je duša dialoga, ki temelji na iskrenosti namenov [...]. V vsem tem je molitev nujna: medtem ko uteleša pogum drugosti v zvezi z Bogom, v iskrenosti namenov očiščuje srce od upogibanja vase.«

Identiteta in drugost obstajata skupaj in lahko sobivata samo v kontekstu poguma, svobode in molitve. Drugost je vitalna za identiteto. Nikoli brez drugega, kar je naslov dobre razprave Michaela De Certeauja, je lepo »geslo«, ki lahko zaznamuje človeško eksistenco, ki v odnosih najde svojo polnost in svoj zadnji smisel. Srce, ki je upognjeno vase, zboli in se obda s skorjo, ki ji onemogoča zdravo in poživljajoče utripanje. Odnos ima svoje »dihanje«, ki potrebuje ritem in čisti zrak, pogoja, ki ju zagotavlja samo navzočnost drugega. Moja identiteta je izhodišče, a brez drugosti pade v prazno, usiha in je v nevarnosti, da umre. Brez priznanja drugosti ne umre samo drugi, ampak jaz sam. Pomemben vidik pa je, da se to priznanje, da bi bilo polno, mora odpreti za priznanje svobode drugega. To je ključna točka. Tukaj smo ponovno pri središču krščanstva. Ponovno nam priskoči na pomoč evangeljsko besedilo, pri katerem smo začeli, tokrat z drugo besedo, vključeno v tiste besede: »ga je pogledal in vzljubil«. Jezus drugega ne gleda kot nek »spektakel«, ampak kot osebo, kot dar, kot bitje, ki ga je Bog hotel ustvariti svobodno (za ljubezen) in ga postaviti na njegovo pot. V njegov pogled ljubezni je že vtkana razsežnost svobode. Ljubi se samo v svobodi in samo resnična ljubezen daje in pušča svobodo drugim. Razsvetljujoč je s tega vidika način, s katerim se konča prizor, o katerem pripoveduje Marko. Lahko bi rekli, da je konec grenak, da se »slabo konča«. Jezusov sogovornik ostane razočaran, osupel in užaloščen odide. Evangelist pojasni tudi razlog te drže (»imel je namreč veliko premoženje«), ki bi ga lahko prevedli tudi takole: »Ker ni bil svobodna oseba.« Kakor da bi premoženje preprečevalo dobroto: politeistično življenje duši možnost polnega življenja, »večnega«, kakor prosi mladenič, ki ne našteje slučajno vseh zapovedi postave, ki jih izpolnjuje, brez da bi mu to prineslo srečo, po kateri žeja njegovo srce. Svoboda je vozel tega eksistencialnega doživljanja. Tisto premoženje ne dovoljuje dostopa do resnične svobode. Ravno svoboda je bistvena »začimba«, ki naredi obstoj oseb na zemlji v polnosti človeški in torej tudi vsako komunikativno dejanje. Brez svobode ni resnice. Vsak odnos postane hlimba, hinavščina, drsi v površinskost ali, še slabše, v instrumentalizacijo. K drugemu se približam, da bi ga »uporabil« in mu tako jemljem svobodo. A ravno odnos, ki sloni na ljubezni, zagotavlja lastno svobodo in svobodo drugih, četudi to pomeni izpostaviti se tveganju. Ljubiti pomeni biti odprti za tveganje. V trenutku, ko Jezus pogleda mladeniča pred sabo, ga ne »premeri«, da bi našel njegove šibke točke, ampak ga motri, kakor da bi pravkar prišel iz ustvarjalnih rok Boga Očeta, in je srečen zaradi njegovega obstoja, vzljubi ga in ga pokliče, naj premaga vse ječe in rane preteklosti za izpolnjeno prihodnost, s čimer mu odgovori na njegovo vprašanje o možnosti večnega življenja. S tem dejanjem se Jezus izpostavi tveganju, stavi na drugega, na človeka, in s tem je možnost neuspeha realna. In zdi se, da se konec odvije ravno na poguben način. Jezusova beseda, Božja beseda, ni dosegla nobenega učinka, komunikacija med njima, če jo vidimo kot dialektični spopad, ni dala nobenega rezultata, oba sta »izgubila«; gre za »dramo svobode«, če rečemo z Dostojevskim. A ne gre za konec, kar slutimo ob naslednjih Jezusovih besedah: nad to dramo lahko pride dejanje molitve, odprtosti za drugost Boga, ki mu »ni nič nemogoče«. In zanimivo je, da Jezus izreče to slavno trditev, medtem ko še enkrat »pogleda na druge«.

Da bi lahko Božji pogled bil vedno uprt v naša življenja in v nas. In ko bomo mi na vrsti, da bomo pri vstopanju v odnos in komuniciranju z drugimi ljudmi imeli isti pogled Jezusa, ki nas gleda z očmi zastonjske in velikodušne ljubezni, vse do popolnega darovanja sebe.