Kateheza med splošno avdienco: Abrahamova molitev
Andreja Červek - Vatikan
Izhodišče kateheze je bil odlomek iz Prve Mojzesove knjige, v katerem Gospod obljubi Abrahamu veliko potomstvo:
Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« […] In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. (1 Mz 15,1.3-6)
Abraham zaupa obljubi
Papež Frančišek je na začetku kateheze izpostavil, da v Abrahamovem življenju nenadoma odjekne glas. Glas, ki ga vabi, naj se poda na pot, ki se zdi nesmiselna: glas, ki ga bodri, naj se izruva iz svoje domovine, iz korenin svoje družine, ter se odpravi proti novi in drugačni prihodnosti. In vse to na osnovi obljube, kateri je treba samo zaupati. Zaupati v neko obljubo pa ni lahko, potreben je pogum. In Abraham je zaupal.
Sveto pismo molči o preteklosti prvega očaka. Po papeževih besedah lahko glede na »logiko stvari« predvidevamo, da je Abraham častil druga božanstva, da je morda bil moder mož, morda je bil navajen opazovati nebo in zvezde. Gospod mu namreč obljubi, da bo njegovo potomstvo tako številčno, kakor so zvezde na nebu.
Abraham se odpravi. Posluša glas Boga in se zanese na njegovo besedo. In s tem njegovim odhodom se rodi nov način razumevanja odnosa z Bogom; in to je razlog, zakaj je v velikih duhovnih tradicijah, judovski, krščanski in islamski, Abraham navzoč kot popoln Božji človek, sposoben podrediti se Bogu tudi takrat, ko se njegova volja pokaže kot težka, če ne celo nedoumljiva.
Človek Besede
Abraham je torej človek Besede. Ko Bog govori, človek postane prejemnik tiste Besede in njegovo življenje postane kraj, kjer se hoče utelesiti, kot je poudaril sveti oče. To je velika novost na verski poti človeka: življenje vernika se začne razumeti kot poklicanost, torej klic, kot kraj, kjer se uresničuje obljuba; in v svetu se ne premika kot pod težo neke uganke, ampak z močjo tiste obljube, ki se bo nekega dne uresničila. Abraham je verjel Božji obljubi. Verjel je in je šel, ne da bi vedel, kam gre, kakor pravi Pismo Hebrejcem (prim. Heb 11,8).
Ko beremo Prvo Mojzesovo knjigo, odkrijemo, kako je Abraham živel molitev v stalni zvestobi tej Besedi, ki se redno ponavlja na njegovi poti. Skratka, lahko rečemo, da v Abrahamovem življenju vera postane zgodovina. Še več, je pripomnil papež, Abraham nas s svojim življenjem, s svojim zgledom, uči te hoje, te poti, na kateri vera postane zgodovina. Boga se ne vidi več samo v kozmičnih pojavih, kot oddaljenega Boga, ki lahko vliva grozo. Abrahamov Bog postane »moj Bog«, Bog moje osebne zgodovine, ki vodi moje korake, ki me ne zapušča; Bog mojih dni, tovariš v mojih prigodah; Bog Previdnost. Sveti oče je povabil k razmisleku o vprašanju, ali mi imamo takšno izkušnjo Boga, »mojega Boga«, Boga, ki me spremlja, Boga moje osebne zgodovine, Boga, ki vodi moje korake, ki me ne zapušča, Boga vseh mojih dni.
Blaise Pascal in njegov Memorial
Ta Abrahamova izkušnja je izpričana tudi v enem od najbolj izvirnih besedil v zgodovini duhovnosti, pri čemer je papež spomnil na Memorial Blaisa Pascala. Začne se tako: »Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba, ne filozofov in učenjakov. Gotovost, gotovost. Čutenje. Veselje. Mir. Bog Jezusa Kristusa.« Ta memorial, ki je bil zapisan na kos pergamenta in najden po njegovi smrti kot všit v notranjost filozofovega oblačila, ne izraža intelektualnega razmišljanja, ki ga lahko ima o Bogu nek učen človek, kot je on, temveč živi, doživet občutek njegove navzočnosti. Pascal celo zabeleži točen trenutek, ko je začutil tisto stvarnost in jo tako končno srečal: zvečer, 23. septembra 1654. Kot je pripomnil Frančišek, ne gre za abstraktnega ali kozmičnega Boga. Gre za Boga osebe, poklicanosti, Boga Abrahama, Izaka, Jakoba. To je Bog, ki je gotovost, čutenje in veselje.
Abrahamova molitev se izraža z dejanji
V katekizmu katoliške Cerkve beremo: »Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu« (KKC, 2570). Abraham ne zgradi templja, ampak po poti raztrosi kamne, ki spominjajo na mimohod Boga. Presunljivega Boga, kakor takrat, ko ga obišče v podobi treh gostov in ga s Saro skrbno sprejmeta ter mu sporočita rojstvo sina Izaka (glej 1 Mz 18,1-15). Abraham je takrat imel sto let, Sara pa okoli devetdeset. Verovala sta in zaupala Bogu. In tako je Sara spočela v tisti starosti. To je Bog Abrahama, naš Bog, ki nas spremlja.
Tako Abraham postane domač z Bogom, sposoben z Njim tudi razpravljati, a vedno zvest. Z Bogom govori in razpravlja. Vse do največje preizkušnje, ko Bog od njega zahteva žrtvovanje lastnega sina Izaka, ki ga je dobil v starosti, edinega dediča. Tukaj Abraham živi vero kakor dramo, kakor slepo hojo skozi noč, pod nebom, ki je tokrat brez zvezd. Velikokrat se zgodi tudi nam, da hodimo v temi, a z vero. Bog sam bo ustavil Abramovo roko, že pripravljeno, da udari, kajti videl je njegovo zares popolno razpoložljivost (glej 1 Mz 22,1-19).
Papež je katehezo sklenil s povabilom, naj se pri Abrahamu učimo moliti z vero: poslušati Gospoda, z njim hoditi, se pogovarjati vse do razpravljanja. Ne bojmo se razpravljati z Bogom, je spodbudil in dejal, da mu ljudje pogosto pravijo, da so se razjezili na Boga. A po papeževih besedah je to oblika molitve, kajti samo otrok se je sposoben razjeziti na Očeta in se zatem ponovno z njim srečati. Pri Abrahamu se učimo moliti z vero, se pogovarjati in razpravljati, a vedno pripravljeni sprejeti Božjo besedo in jo postaviti v prakso. Z Bogom se učimo pogovarjati kot otrok s svojim očkom, ga poslušati, odgovarjati, razpravljati. A pristno, kakor otrok z očkom. Tako nas Abraham uči moliti.
