Papež: Sredi pandemije mnogi junaki – vidno znamenje človečnosti

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek je danes dopoldne v Vatikanu sprejel predstavnike italijanske dežele Lombardije, ki jo je epidemija covida-19 najbolj prizadela. Navzoči so bili predsednik Lombardije, milanski nadškof, škofje v Bergamu, Brescii, Cremoni, Cremi in Lodiju; predvsem pa zdravniki, medicinske sestre, bolničarji in zdravstveni delavci, predstavniki civilne zaščite in alpinov ter tudi duhovniki in posvečene osebe. Avdience so se prav tako udeležili predstavniki dežel Piemont, Emilija-Romanja in Benečija; kraj Vo' Euganeo je zastopal padovski škof. Navzoči pa so bili še predstavniki rimske bolnišnice Spallanzani.

Zdravstveni delavci – vidno znamenje človečnosti

»V teh zadnjih mučnih mesecih so se različne italijanske družbene stvarnosti  trudile obvladovati zdravstveno izredno stanje z velikodušnostjo in zavzetostjo,« je dejal papež in izpostavil državne in deželne institucije, spomnil pa tudi na občine, škofije, župnijske in redovne skupnosti ter na mnoga prostovoljna združenja. »Bolj kot kadarkoli smo čutili živo hvaležnost do zdravnikov, bolničarjev in vseh zdravstvenih delavcev, ki so bili v prvi vrsti pri opravljanju težkega in na trenutke junaškega dela. Bili so vidno znamenje človečnosti, ki ogreje srce. Mnogi med njimi so padli na bojišču, pri opravljanju poklica. Spominjamo se jih v molitvi in z veliko hvaležnostjo.«

Oblikovalci kulture bližnjosti in nežnosti

V vrtincu epidemije, s pretresljivimi in nepričakovanimi posledicami, je zanesljiva in velikodušna navzočnost osebnega zdravnika in zdravstvenega delavca pomenila varno referenčno točko, predvsem za bolnike, na poseben način pa tudi za družinske člane, ki v tem primeru niso imeli možnosti, da bi obiskali svoje drage, je dejal papež. »In tako so v vas, zdravstvenih delavcih, našli skoraj nove družinske člane, ki so zmožni združiti poklicne kompetence s pozornostmi, ki so konkretni izrazi ljubezni. Pacienti so pogosto čutili, da imajo ob sebi ''angele'', ki so jim pomagali nazaj dobiti zdravje in so jih istočasno tolažili, podpirali ter tudi spremljali do praga končnega srečanja z Gospodom. Ti zdravstveni delavci, ki jih je podpirala skrb bolnišničnih kaplanov, so trpeči osebi pričevali o bližini Boga. Bili so tihi oblikovalci kulture bližnjosti in nežnosti,« pri čemer je papež spomnil na majhne geste, nežnosti, telefonske pogovore, ki so omogočili, da so se svojci lahko poslovili od umirajočega. To so bile male geste ustvarjalne ljubezni. In to pričevanje o bližini in nežnosti je bilo dobro za vse nas.

»Dragi zdravniki, medicinske sestre in bolničarji,« se je obrnil na zbrane, »svet je lahko videl, koliko dobrega ste naredili v tej situaciji velike preizkušnje. Četudi izčrpani, ste nadaljevali svoje delo s profesionalnostjo in odpovedjo.« Mnogi zdravniki in zdravstveni delavci namreč niso mogli hoditi domov in so spali v bolnišnici, kar po papeževih besedah daje upanje. »In to poraja upanje. Bili ste eden od nosilnih stebrov celotne države. Vam, tu navzočim, in vašim kolegom po vsej Italiji sta namenjena moje spoštovanje in moja iskrena zahvala, in dobro vem, da izražam naklonjenost vseh.«

Sadovi za sedanjost in prihodnost

Frančišek je obrnil pogled v prihodnost ter nadaljeval, da pa je sedaj prišel čas, da se naredi zaklad iz vse te pozitivne energije, ki je bila vložena. »Tega ne pozabiti,« je poudaril. »Je bogastvo, ki je delno zagotovo bilo tudi ''izgubljeno'' v drami izrednega stanja, a velik del lahko in mora prinesti sadove za sedanjost in prihodnost lombardske in italijanske družbe. Pandemija je do globine zaznamovala življenje oseb in zgodovino skupnosti. Da bi počastili trpljenje bolnikov in mnogih mrtvih, predvsem ostarelih, katerih življenjskih izkušenj se ne sme pozabiti, je treba zgraditi prihodnost: to pa zahteva prizadevnost, moč in predanost vseh. Pomeni ponovno začeti pri številnih pričevanjih velikodušne in zastonjske ljubezni, ki so pustila neizbrisen odtis v vesti in družbenem tkivu, pri tem pa nas naučila, kako zelo so za ohranjanje bratstva in civilnega sobivanja potrebni bližina, oskrba in žrtvovanje.«

Kriza je pokazala na iluzijo individualizma  

Po papeževih besedah je to način, da iz te krize pridemo duhovno in moralno močnejši, kar je odvisno od zavedanja in odgovornosti vsakega med nami. »A ne sami, ampak skupaj in z Božjo milostjo,« je poudaril. »Kot vernike nas čaka pričevanje, da nas Bog ne zapušča, ampak v Kristusu daje smisel tudi tej stvarnosti in naši omejenosti; da se z njegovo pomočjo lahko spoprimemo z najtežjimi preizkušnjami. Bog nas je ustvaril za občestvo, za bratstvo, in sedaj se je bolj kod kadarkoli prej pokazala iluzorna zahteva, da vedno stavimo samo nase – to je iluzorno, da iz individualizma naredimo glavno načelo družbe. A bodimo pazljivi, kajti ob pravkar minulem izrednem stanju z lahkoto zdrsne, z lahkoto se ponovno podleže tej iluziji. Enostavno je hitro pozabiti, da potrebujemo druge, da nekdo za nas skrbi, da nas opogumlja. Pozabiti, da vsi potrebujemo Očeta, ki nas drži za roko. Prositi ga, klicati ga, ni slepilo; slepilo je misliti, da smo lahko brez tega! Molitev je duša upanja.«

 Duhovniki, ki so ostali blizu svojemu ljudstvu

Sveti oče je spomnil tudi na požrtvovalnost duhovnikov. »V teh mesecih se osebe niso mogle osebno udeležiti bogoslužnih obhajanj, a se niso nehale čutiti kot skupnost. Molile so posamezno ali v družini, tudi preko sredstev družbenega obveščanja, duhovno povezni in zaznavajoč, da gre Gospodov objem onkraj prostorskih mej. Pastoralna gorečnost in ustvarjalna skrb duhovnikov sta ljudem pomagali, da so nadaljevali pot vere in niso ostali sami pred bolečino in strahom. Občudoval sem apostolskega duha mnogih duhovnikov,« je dejal sveti oče in spomnil, da so mnogi hodili od vrat do vrat in ljudi spraševali, če kaj potrebujejo. »Bližina, ustvarjalnost, brez sramu. Ti duhovniki, ki so ostali ob svojem ljudstvu v prizadevni in vsakodnevni delitvi: bili so znamenje tolažeče Božje navzočnosti. Žal jih je nemalo umrlo, kakor tudi zdravnikov in zdravstvenega osebja. In tudi med vami je nekaj duhovnikov, ki so bili bolni in so, hvala Bogu, ozdraveli. Po vas se zahvaljujem vsemu italijanskemu kleru, ki je dokazal pogum in ljubezen do ljudi.«

»Dragi bratje in sestre, vsakemu med vami in vsem, ki jih zastopate, ponovno izražam svojo živo hvaležnost za vse, kar ste storili v teh napornih in kompleksnih razmerah. Devica Marija, v vaših krajih čaščena v mnogih svetiščih in cerkvah, naj vas vedno spremlja in vas podpira s svojo materinsko zaščito,« je dejal in spodbudil, naj ne pozabijo, da so s svojim delom začeli čudež, ter zaželel, naj se ta čudež dobro konča. »Z moje strani, še naprej molim za vas in za vaše skupnosti ter vam z naklonjenostjo podeljujem poseben apostolski blagoslov,« je sklenil papež Frančišek ter zaprosil, naj tudi oni molijo zanj.