Kateheza. Papež spominja na rane pandemije. Upreti pogled v Jezusa
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Evangeljski odlomek: Mc 2,1-5.10-11
»Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še pred vrati ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Otrok, odpuščeni so ti grehi! […] Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe," je rekel hromemu, "ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!"«
Pandemija še naprej povzroča globoke rane
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pandemija še naprej povzroča globoke rane in razodeva našo ranljivost. Veliko ljudi je umrlo, zelo veliko je bolnih, na vseh celinah. Mnoge osebe in mnoge družine živijo v času negotovosti zaradi socialno-ekonomskih problemov, ki prizadenejo posebej najrevnejše.
Svoj pogled odločno upreti v Jezusa
Zato moramo sredi pandemije svoj pogled odločno upreti v Jezusa (prim. Heb 12,2); v tej veri moramo objeti upanje Božjega kraljestva, ki ga prinaša sam Jezus (prim. Mr 1,5; Mt 4,17; KKC 2816). Kraljestvo ozdravljanja in zveličanja, ki je že prisotno med nami (prim. Lk 10,11). Kraljestvo pravičnosti in miru, ki se kaže preko del dejavne ljubezni, ki množijo upanje in utrjujejo vero (prim. 1Kor 13,13). V krščanski tradiciji so vera, upanje in dejavna ljubezen mnogo več kot občutja ali drže. So kreposti, ki so v nas izlite po milosti Svetega Duha (prim. KCC 1812-1813): darovi, ki nas ozdravljajo in zaradi katerih postajamo zdravilci, darovi, ki nas odpirajo novim obzorjem, tudi medtem ko plujemo v težkih vodah našega časa.
Novo srečanje z evangelijem vere, upanja in ljubezni
Novo srečanje z evangelijem vere, upanja in ljubezni nas vabi, da bi prevzeli duha, ki je ustvarjalen in prenovljen. Na ta način bomo mogli preoblikovati korenine naših fizičnih, duhovnih in družbenih bolezni. Lahko bomo v globini ozdravili krivične strukture in uničujoče prakse, ki nas ločujejo drug od drugega, ogrožajo človeško družino in naš planet.
Jezus ne ozdravi le fizične bolezni, ampak celotno osebo
Jezusovo javno delovanje ponuja mnoge primere ozdravljenja. Ko ozdravi tiste, ki so bolni, ker imajo vročino (prim. Mr 1,29-34), so gobavi (prim. Mr 1,40-45) ali hromi (Mr 2,1-12), ko povrne vid (prim. Mr 8,22-26; Jn 9,1-7), govor ali sluh (prim. Mr 7,31-37) v resnici ne ozdravi le fizične bolezni, ampak celotno osebo. Na ta način jo, s tem, ko je ozdravljena, ponovno vrne tudi skupnosti; osvobodi jo njene izolacije, ker jo je ozdravil.
Ozdravljenje hromega v Kafarnaumu
Pomislimo na čudovito pripoved o ozdravljenju hromega v Kafarnaumu, ki smo jo slišali na začetku avdience (prim. Mr 2,1-12). Medtem ko Jezus uči pri vhodu v hišo, štirje možje k njemu prinesejo svojega hromega prijatelja; in ker zaradi velike množice niso mogli vstopiti, so na strehi naredili luknjo in spustili nosila predenj. Jezus, ki pridiga, vidi, kako se nosila spuščajo pred njim. »Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Otrok, odpuščeni so ti grehi!"« (v. 5). In nato, kot vidno znamenje, je dodal: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« (v. 11)
Fizično in duhovno ozdravljenje
Kako čudovit primer ozdravljenja! Kristusovo dejanje je neposreden odgovor na vero tistih oseb, na upanje, ki ga polagajo Vanj, na ljubezen, ki jo pokažejo drug do drugega. In Jezus torej ozdravi, vendar pa ne ozdravi le ohromelosti. Jezus ozdravi vse, odpušča grehe, prenavlja življenje hromega in njegovih prijateljev. Lahko bi rekli, da ga prerodi. Gre za fizično in duhovno ozdravljenje, oboje skupaj, ki je sad osebnega in družbenega srečanja. Predstavljajmo si, kako sta se to prijateljstvo in vera vseh prisotnih v tisti hiši povečala zahvaljujoč Jezusovemu dejanju. Ozdravljajoče srečanje z Jezusom!
Kako lahko pomagamo pri ozdravljanju našega sveta?
Vprašajmo se torej: na kakšen način lahko danes pomagamo pri ozdravljanju našega sveta? Kot učenci Jezusa Kristusa, ki je zdravnik duš in teles, smo poklicani nadaljevati njegovo delo, »delo ozdravljanja in zveličanja« (KKC 1421) v fizičnem, družbenem in duhovnem smislu.
Temeljna načela družbenega nauka Cerkve
Cerkev, kljub temu, da podeljuje ozdravljajočo Kristusovo milost preko zakramentov in kljub temu, da zagotavlja zdravstvene storitve v najbolj oddaljenih kotičkih planeta, ni strokovnjakinja pri preprečevanju ali zdravljenju pandemije. Pomaga bolnikom, vendar pa ni izvedenka. Prav tako ne daje specifičnih družbeno-političnih navodil (prim. Sv. Pavel VI., Apostolsko pismo Octogesima adveniens, 14. maj 1971, 4). To je naloga političnih in družbenih voditeljev. Kljub temu je Cerkev preko stoletij in v luči evangelija razvila nekatera temeljna socialna načela (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve, 160-208); načela, ki nam lahko pomagajo iti naprej, da bi pripravili prihodnost, ki jo potrebujemo. Navajam poglavitna, ki so med seboj tesno povezana: načelo spoštovanja dostojanstva osebe, načelo skupnega dobrega, načelo prednostne izbire za reveže, načelo splošnega namena dobrin, načelo solidarnosti, subsidiarnosti, načelo skrbi za naš skupni dom. Ta načela pomagajo voditeljem, odgovornim v družbi pospeševati rast in, kot v tem primeru pandemije, zdravljenje osebnega in družbenega tkiva. Vsa ta načela na različne načine izražajo kreposti vere, upanja in dejavne ljubezni.
V prihodnjih tednih skupno razmišljanje
Vabim vas, da v prihodnjih tednih skupaj soočimo nujna vprašanja, na katera je opozorila pandemija, posebej družbene bolezni. To bomo storili v luči evangelija, teologalnih kreposti ter načel družbenega nauka Cerkve. Skupaj bomo raziskovali, kako lahko izročilo našega katoliškega družbenega nauka pomaga človeški družini ozdraviti ta svet, ki trpi za hudimi boleznimi. Moja želja je, da bi razmišljali in delali vsi skupaj, kot tisti, ki hodimo za Jezusom, ki ozdravlja, da bi izgradili boljši svet, poln upanja za prihodnje rodove (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gauidum, 24. november 2013, 183)«.
