Kateheza: Ozdravitev sveta. Prednostna odločitev za uboge

Svetopisemski odlomek: 2 Kor 8,1-2.9

»Naj vas spomnimo, bratje, na Božjo milost, ki je bila dana v Cerkvah v Makedoniji, da sta v hudi izkušnji stiske preobilje njihovega veselja in njihovo skrajno uboštvo prerastli v bogastvo njihove radodarnosti; […] Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli.«

Kateheza papeža Frančiška: Prednostna odločitev za uboge

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pandemija je razkrila težko situacijo revnih in veliko neenakost, ki vlada v svetu. In virus, ki ne dela izjeme med osebami, je na svoji uničujoči poti odkril velike neenakosti in diskriminacije. Ter jih še povečal!

Odgovor na pandemijo je torej dvojen. Po eni strani je nujno najti zdravilo za ta majhen, a strašen virus, ki spravlja na kolena ves svet. Po drugi strani pa moramo poskrbeti za veliki virus, kar so družbena nepravičnost, neenake priložnosti, izključevanje in pomanjkanje zaščite najšibkejših. Pri tem dvojnem odgovoru ozdravitve imamo izbiro, ki po evangeliju ne more manjkati: to je prednostna odločitev za uboge (prim. Evangelii gaudium [EG], 195). In to ni politična izbira, niti ideološka izbira, ne izbira strank, ne. Prednostna odločitev za uboge je v središču evangelija. Prvi jo je sprejel Jezus, kot smo slišali v odlomku iz pisma Korinčanom, ki se ga je bralo na začetku. On, ki je bil bogat, je postal ubog, da bi mi obogateli. Postal je eden izmed nas in zato je v središču evangelija ta odločitev, v središču Jezusovega oznanila.

Sam Kristus, ki je Bog, je samega sebe izpraznil, s tem pa postal podoben ljudem; in ni izbral privilegiranega življenja, ampak je izbral stanje služabnika (prim. Flp 2,6-7). Sam sebe je izpraznil tako, da je postal služabnik. Rodil se je v ponižni družini in je delal kot rokodelec. Na začetku svojega pridiganja je oznanjal, da so ubogi v Božjem kraljestvu blaženi (prim. Mt 5,3; Lk 6,20; EG, 197). Bil je sredi bolnih, revnih in izključenih ter jim je pokazal usmiljeno ljubezen Boga (KKC, 2444). Velikokrat se ga je obsojalo kot nečistega moža, ker je hodil k bolnim, gobavcem. Ti pa so ljudi naredili nečiste, kot je trdila miselnost postave tiste dobe. On pa je tvegal, da bi bil blizu ubogim.

Zato se tisti, ki hodijo za Jezusom, prepoznavajo po svoji bližini ubogim, malim, bolnim in jetnikom, izključenim in pozabljenim, po bližini tistemu, ki je prikrajšan za hrano in obleko (glej Mt 25,31-36; KKC, 2443). Lahko preberemo tisti znani način, po katerem bomo vsi sojeni. Gre za 25. poglavje Matejevega evangelija. To je kriterij-ključ krščanske pristnosti (prim. Gal 2,10; EG, 195). Nekateri zmotno mislijo, da je ta prednostna ljubezen do ubogih naloga samo nekaterih, a v resnici je poslanstvo vse Cerkve, je rekel sv. Janez Pavel II. (prim. sv. Janez Pavel II., Sollicitudo rei socialis, 42). »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana biti Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih« (EG, 187).

Vera, upanje in ljubezen nas nujno usmerjajo proti tej prednostni odločitvi za potrebne, ki gre onkraj zgolj nujne pomoči (prim. EG, 198). Vsebuje namreč skupno hojo, pustiti se evangelizirati njim, ki dobro poznajo trpečega Kristusa, pustiti se »okužiti« z njihovo izkušnjo rešenja, z njihovo modrostjo in njihovo ustvarjalnostjo (prim. EG, 198). In če so družbene strukture bolne in jim preprečujejo, da bi sanjali za prihodnost, moramo skupaj delati, da bi jih ozdravili, jih spremenili (prim. EG, 195). K temu vodi ljubezen Kristusa, ki nas je ljubil vse do skrajnosti (prim. Jn 13,1), in prihaja vse do mejnikov, do obrobij, do bivanjskih meja. Obrobja prinesti v središče pomeni osrediščiti svoje življenje v Kristusu, ki je »postal ubog« za nas, da bi obogateli »po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9), kot smo slišali.

Vsi smo zaskrbljeni zaradi družbenih posledic pandemije. Vsi. Mnogi se želijo vrniti v normalnost in nadaljevati ekonomske dejavnosti. Seveda, a ta »normalnost« ne bi smela vsebovati družbene nepravičnosti in propadanja okolja. Pandemija je kriza in iz krize ne pridemo enaki: ali pridemo boljši ali pa slabši. Mi moramo priti ven boljši, da bi izboljšali družbene nepravičnosti in propadanje okolja. Danes imamo priložnost, da zgradimo nekaj novega. Na primer, lahko spodbudimo rast ekonomije celostnega razvoja ubogih in ne socialne pomoči. S tem ne želim obsoditi socialne pomoči; dela pomoči so pomembna. Pomislimo na prostovoljstvo, ki je ena od najlepših struktur italijanske Cerkve. Socialna pomoč – ja, vendar moramo stopiti onkraj, da bi rešili probleme, ki nas silijo k nudenju socialne pomoči. [Spodbudimo lahko rast] ekonomije, ki ne posega po zdravilih, ki v resnici zastrupljajo družbo, kot je večanje dobička neodvisno od ustvarjanja dostojnih delovnih mest (glej EG, 204). Ta vrsta profitov je ločena od realne ekonomije, ki bi morala biti v korist običajnim ljudem (prim. Laudato si’ [LS], 109), in se poleg tega včasih kaže brezbrižna do škode, povzročene skupnemu domu. Prednostna odločitev za uboge, ta etično-družbena zahteva, ki prihaja iz Božje ljubezni (prim. LS, 158), nas spodbuja, da razmislimo in zasnujemo ekonomijo, kjer bodo osebe, in predvsem najbolj ubogi, v središču. Opogumlja nas tudi pri načrtovanju zdravljenja okužb z virusi, pri čemer se daje prednost tistemu, ki to najbolj potrebuje. Žalostno bi bilo, če bi se pri cepljenju proti covidu-19 dajalo prednost najbogatejšim! Žalostno bi bilo, če bi to cepivo postala lastnina neke države in ne bi bilo splošno in za vse. In kakšen škandal bi bil, če bi se vsa ekonomska pomoč, ki jo sedaj gledamo – večji del javnega denarja – skoncentrirala na reševanje industrij, ki ne prispevajo k vključevanju izključenih, podpori zadnjih, skupnemu dobremu ali skrbi za stvarstvo (ibid.). Imamo kriterije, po katerih se izbere industrijo, ki se ji naj pomaga: to so tiste, ki prispevajo k vključevanju izključenih, podpori zadnjih, skupnemu dobremu in skrbi za stvarstvo. So štirje kriteriji.

Če se bo virus moral ponovno okrepiti v svetu, ki je nepravičen do ubogih in najranljivejših, moramo spremeniti ta svet. Z zgledom Jezusa, zdravnika celostne božje ljubezni, torej fizične, družbene in duhovne ozdravitve (prim. Jn 5,6-9) – kakor je ozdravljal Jezus – moramo delovati zdaj, da bi ozdraveli od epidemij, ki jih povzročajo mali nevidni virusi, in bi ozdraveli od tistih, ki jih povzročajo velike in nevidne družbene nepravičnosti. Predlagam, da se to stori tako, da se začne pri Božji ljubezni ter se obrobja postavi v središče in zadnje na prvo mesto. Ne pozabimo tistega načina, po katerem bomo sojeni, Matej, 25. poglavje. Postavimo ga v prakso pri tem okrevanju od epidemije. In začenši s to konkretno ljubeznijo, kot pravi evangelij, ukoreninjeno v upanju in utemeljeno v veri, bo bolj zdrav svet možen. Nasprotno pa bomo prišli ven iz krize slabši. Naj nam Gospod pomaga, nam dá moč da bomo boljši, s tem ko bomo odgovorili na potrebe današnjega sveta. Hvala.