Skupaj moliti za mir je dar

Andreja Červek - Vatikan

Duh Assisija, s čimer danes razumemo srečanje vseh verstev, ki skupaj molijo za vsesplošen mir, je dobil svoj pečat s strani Janeza Pavla II., ki je ob koncu hladne vojne na grob sv. Frančiška povabil predstavnike vseh svetovnih verstev, od različnih krščanskih skupnosti do velikih monoteističnih verstev, od več tisočletnih vzhodnih veroizpovedi do malih skupnosti, ki štejejo bolj malo vernikov.

Medversko srečanje za mir v Assisiju, 27. oktobra 1986

Janez Pavel II.: Še neka druga razsežnost miru

Janez Pavel II. je oktobra 1986 takole dejal: »Srečati se skupaj z mnogimi verskimi voditelji, da bi molili, je samo po sebi vabilo današnjemu svetu, naj se začne zavedati, da obstaja še neka druga razsežnost miru in drugačen način njegovega pospeševanja, ki ni rezultat pogajanj, političnih kompromisov ali ekonomskega barantanja. Je rezultat molitve, ki kljub raznovrstnosti verstev, izraža odnos z višjo oblastjo, ki presega zgolj naše človeške zmožnosti. Prihajamo od daleč ne samo zaradi geografske oddaljenosti, ampak predvsem zaradi naših zgodovinskih in duhovnih izvorov.«

Gre za neko drugo razsežnost miru, ki se ne zadovolji z dogovori in pogajanji, ampak nagovarja globino vsakega človeka. Pa vendar so v nemirnih osemdesetih letih bili izredno pomembni tudi podpisi in sporazumi o razoroževanju. V nauku Cerkve pa je zahteva po miru bila od vedno postavljena na drugačne temelje. Težka izkušnja druge svetovne vojne je še jasneje pokazala, kako nujno je najti trden temelj za vzpostavljanje miru.

Pij XII.: Nagovarjati vest ljudi

Papež Pij XII. je leta 1956 v božičnem radijskem sporočilu izpostavil, kako pomembno je, da državni predstavniki nagovarjajo vest ljudi: »Prepričani smo, da tudi danes pred odločnim sovražnikom, ki hoče tako ali drugače vsem ljudstvom vsiliti neko posebno in nevzdržno obliko življenja, samo enoglasna in močna drža vseh ljubiteljev resnice in dobrega lahko reši mir in ga bo tudi rešila. V življenju narodov torej obstajajo primeri in trenutki, ko samo vrnitev k visokim načelom lahko jasno določi meje med pravilnim in napačnim, med legitimnim in nemoralnim, ter pomiri vesti pred težkimi rešitvami. Tolažilno je torej, da se v mnogih državah, v današnjih razpravah ljudje govorijo o vesti in njenih zahtevah. Tako kažejo, da niso pozabili, da se bo družbeno življenje izvilo iz kaosa, če ga bodo podpirale absolutne norme in absolutni cilj.«

Janez XXIII.: Resnični mir prihaja od Boga

Prav tako je pomembno prisluhniti vsem ostalim pozivom k miru, ne glede na to, od kod prihajajo. Papež Janez XXIII., ki je miru posvetil svojo zadnjo okrožnico, je bil še posebej občutljiv na univerzalno potrebo celotnega človeštva po miru, ne glede na versko razlikovanje. »Koliko poti miru je v današnjem svetu predloženih in naloženih: in koliko se jih predlaga tudi nam, ki kakor Marija in Jožef uživamo gotovost poznavanja svoje poti in se ne bojimo, da bi zablodili. Po drugi svetovni vojni, koliko različnih izrazov in koliko zlorabe te svete besede – mir, mir … Spoštujemo dobro voljo mnogih raziskovalcev in oznanjevalcev miru v svetu: državnikov, diplomatov z izkušnjami, veščih pisateljev. A resnični mir prihaja od Boga.«

V božičnem radijskem sporočilu leta 1959 je papež Janez XXIII. izpostavil, da mir ni zgolj človeška stvar, odvisna od dobre volje vseh. V kolikor je v moči ljudi, mora biti globoko ukoreninjena v njihovih srcih, tam, kjer se obračajo vsak k svojemu Bogu. »Da bi se resničen mir, ki je neviden v svojih različnih vidikih, lahko umestil na družbeni in mednarodni ravni, mora biti notranje dejstvo. Zato so najprej potrebni ljudje dobre volje – tisti, ki so jim angeli v Betlehemu naznanili mir: Pax hominibus bonae voluntatis. Kristusov mir ljudem dobre volje. Samo ti lahko uresničijo pogoje, ki jih vsebuje opredelitev miru pri sv. Tomažu: urejena sloga državljanov. A kako bo lahko vzklil ta dvojni cvet reda in sloge, če se osebe, ki imajo javne odgovornosti, preden rešujejo koristi in nevarnosti, osebno ne prepoznavajo kot subjekti večnih moralnih zakonov?«

Moralni zakoni in čut za Boga – gre za priznanje višjega reda, ki združuje vse človeštvo in je temeljna sestavina za vzpostavljanje sloge na svetu. Janez XXIII. je to izpostavil tudi v svoji zadnji okrožnici Pacem in terris¸ ki ni namenjana samo kristjanom, kar želi papež še posebej poudariti: »V ospredju okrožnice utripa luč božjega razodetja, ki daje misli živo bistvo. A doktrinalne smernice prav tako izvirajo iz notranjih zahtev človeške narave ter še toliko bolj vstopajo na območje naravnega prava. To pojasnjuje novost tega dokumenta, ki je namenjen ne samo škofovstvu vesoljne Cerkve, kleru in vernikom po vsem svetu, ampak tudi vsem ljudem dobre volje. Univerzalni mir je dobrina, ki se tiče vseh, brez izjeme.«

Srečanje za mir v Assisiju s papežem Janezom Pavlom II., 27. oktobra 1986

Pavel VI.: Srečanje in dialog

Ravno v letih Janeza XXIII., torej v letih drugega vatikanskega koncila, se je Cerkev začela obračati k ostalim verstvom. Leta 1964 je bilo ustanovljeno tajništvo za nekristjane, o katerem je deset let zatem, leta 1974, papež Pavel VI. dejal: »[Tajništvo] ustreza naši goreči želji, ki sem jo nekaj mesecev zatem izrazil v prvi okrožnici Ecclesiam suam: srečanje, dialog z neizmernim področjem vernikov v Boga, zunaj enega krščanskega verstva. Kot sem takrat zapisal, ne želimo zavrniti svoje spoštljivo priznanje duhovnih in moralnih vrednot različnih nekrščanskih veroizpovedi. V njih so koncilski očetje videli zelo pomemben izraz, četudi nepopoln, verskega genija človeštva, pričevanje skrivnega delovanja, ki ga je milost Svetega Duha opravila skozi stoletja.«

Pavel VI. je na praznik Gospodovega razglašenja leta 1967 nadaljeval sporočilo dokumenta Nostra Aetate: »Katoliška Cerkev ne zanika ničesar, kar je resnično in sveto v teh verstvih. Z iskrenim spoštovanjem upošteva njihove načine delovanja in življenja, njihove zapovedi in nauke, ki – čeprav se v mnogih točkah razlikujejo od njenega verovanja in predlogov – vendarle neredko odsevajo žarek tiste resnice, ki razsvetljuje vse ljudi.«

Resnica razsvetljuje vse

Resnica razsvetljuje vse. Vendar pa je treba biti previden pred sinkretizmom in enostavnimi soglasji. Lahko molimo skupaj, vendar pa tako, da ostanemo zvesti sami sebi. To je jasno poudaril tudi Janez Pavel II. oktobra 1986 v Assisiju: »Dejstvo, da smo prišli sem, ne pomeni nobenega namena, da bi našli neko versko soglasje med nami ali da bi se pogajali o naših verskih prepričanjih. Ne pomeni, da se verstva lahko spravijo na ravni skupnega prizadevanja za zemeljski načrt, ki bi jih vse presegel. Prav tako ni pristanek na relativizem v verovanjih, kajti vsak človek mora iskreno slediti svoji čisti vesti pri namenu, da išče resnico in ji je pokoren. Naše srečanje samo potrjuje – in to je, kar dejansko pomeni za osebe našega časa –, da pri pomembnem prizadevanju za mir, človeštvo v svoji raznolikosti mora zajemati iz svojih najglobljih in najbolj živih virov, kjer se oblikuje lastna vest in na katerih temelji dejanje vsakega ljudstva.«

Srečanje za mir v Rimu s papežem Frančiškom, 20. oktobra 2020