Izšlo apostolsko pismo: Razločno znamenje pristnosti karizme je njena cerkvenost
VATIKAN
APOSTOLSKO PISMO V OBLIKI ‘MOTU PROPRIO’
Authenticum charismatis, s katerim se spreminja kan. 579 Zakonika cerkvenega prava
»Razločno znamenje za pri-stnost karizme je njena cerkvenost, njena sposobnost, da se harmonično vključi v življenje svetega Božjega ljudstva v blagor vseh« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 130). Verniki imajo pravico, da jih pastirji opozorijo na verodostojnost karizem in na zanesljivost tistih, ki se predstavljajo kot ustanovitelji.
Razločevanje o cerkvenosti in zanesljivosti karizem je cerkvena odgovornost pastirjev krajevnih Cerkva. Izraža se v pozorni skrbi za vse oblike posvečenega življenja, zlasti pa v odločilni nalogi presoje o primernosti vzpostavitve novih ustanov posvečenega življenja in novih družb apostolskega življenja. Dolžni smo odgovoriti na darove, ki jih Duh prebuja v krajevni Cerkvi, jih s hvaležnostjo velikodušno sprejeti; istočasno se je treba ogibati temu, da bi »neprevidno nastajale nekoristne ustanove in take, ki nimajo dovolj življenjske moči« (2. Vatikanski koncil, Odlok Perfectae caritatis, 19).
V pristojnosti Apostolskega sedeža je spremljanje pastirjev v procesu razločevanja, ki vodi k cerkvenemu priznanju nove ustanove ali nove družbe škofijskega prava. Apostolska spodbuda Vita consecrata trdi, da mora življenjsko moč novih ustanov in družb »ovrednotiti avtoriteta Cerkve, v katere pristojnosti je primeren preizkus tako za preverjanje verodostojnosti navdihujočih namenov kakor tudi, da bi se izognili pretiranemu množenju med seboj podobnih ustanov in posledično nevarnosti škodljivemu drobljenju v premajhne skupine« (št. 12). Nove ustanove posvečenega življenja in nove družbe apostolskega življenja mora zato uradno priznati Apostolski sedež, ki je edini pristojen za dokončno sodbo.
Dejanje kanonične vzpostavitve s strani škofa presega zgolj škofijski okvir in mu daje pomembnost na širšem obzorju vesoljne Cerkve. Vsaka ustanova posvečenega življenja in družba apostolskega življenja namreč, natura sua, čeprav je nastala v kontekstu neke krajevne Cerkve, »kot dar Cerkvi ni osamljena ali obrobna resničnost, ampak ji tesno pripada, je v samem srcu Cerkve kot odločilna prvina njenega poslanstva« (Pismo posvečenim, III, 5).
V tem smislu odrejam spremembo kan. 579, ki ga nadomešča sledeče besedilo:
Episcopi dioecesani, in suo quisque territorio, instituta vitae consecratae formali decreto valide erigere possunt, praevia licentia Sedis Apostolicae scripto data.
Ukazujem, da ima to, kar določa to Apostolsko pismo v obliki Motu propria, trdno in trajno veljavo, ne glede na vse nasprotno, čeprav bi bilo vredno posebne omembe, in naj bo razglašeno z objavo v Osservatore Romano, z začetkom veljavnosti 10. novembra 2020 ter nato objavljeno v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.
V Lateranu, 1. novembra leta 2020, na praznik vseh svetih, v osmem letu mojega papeževanja
FRANČIŠEK
