Kateheza o Marijini molitvi: Molitev pomiri nemir in odpira srce za Boga

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančiške je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, govoril o Mariji kot ženi molitve. Ni boljšega načina molitve, kot je postaviti se v držo odprtosti kakor Marija, srce odpreti za Boga in reči: »Gospod, to, kar Ti želiš, kadar Ti želiš in kakor Ti želiš.« Po papeževih besedah gre za ponižno in preprosto molitev, ki naše življenje položi v Gospodove roke, tako da nas on vodi. Gre za molitev, ki zna pomiriti naše nemire in strahove. Če v molitvi razumemo, da je vsak dan, ki je podarjen od Boga, klic, potem razširimo srce in sprejmemo vse. Pomembno je prositi Gospoda za njegovo navzočnost na vsakem koraku naše poti.

Svetopisemski odlomek: Lk 2,39-40.51

»Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. […] In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.«

Kateheza: Devica Marija, molitvena žena

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti katehez o molitvi, danes srečamo Devico Marijo kot molitveno ženo. Marija je molila. Ko svet ne ve še zanjo, je navadno dekle, obljubljeno za nevesto možu iz Davidove hiše, Marija moli. Lahko si predstavljamo mladenko iz Nazareta, zbrano v tišini, v stalnem pogovoru z Bogom, ki ji bo kmalu zaupal njeno poslanstvo. Ona je že polna milosti in brezmadežna od spočetja, a še ničesar ne ve o svoji presenetljivi in izjemni poklicanosti in o viharnem morju, ki ga bo morala prepluti. Eno je gotovo: Marija pripada dolgi vrsti tistih srčnih ljudi, ki jih uradni zgodovinarji ne vključijo v svoje knjige, a s katerimi je Bog pripravil prihod svojega Sina.

Marija ne usmerja svojega življenja neodvisno: čaka, da Bog vzame v roke vajeti njene poti in jo vodi, kamor On hoče. Poslušna je in s to svojo razpoložljivostjo v naprej pripravi velike dogodke, ki Boga vpletejo v svet. Katekizem nas spominja na njeno stalno in skrbno navzočnost v dobrohotnem Očetovem načrtu in skozi življenje (prim. KKC, 2617-2618).

Marija je sredi molitve, ko nadangel Gabriel pride in ji v Nazaret prinese oznanilo. Njen »Tukaj sem«, majhen in neizmeren, zaradi katerega v tistem trenutku poskoči v veselju vse stvarstvo, so v zgodovini zveličanja predhajali mnogi drugi »tukaj sem«, mnoge zaupne poslušnosti, mnoge razpoložljivosti za Božjo voljo. Ni boljšega načina molitve, kot je postaviti se v držo odprtosti kot Marija; srce, odprto za Boga: »Gospod, to, kar Ti želiš, kadar Ti želiš in kakor Ti želiš.« To pomeni srce, ki je odprto za Božjo voljo. Bog vedno odgovori. Koliko vernikov živi tako svojo molitev! Tisti najbolj ponižni v srcu molijo na ta način: z bistveno ponižnostjo, s preprosto ponižnostjo: »Gospod, to, kar Ti želiš, kadar Ti želiš in kakor Ti želiš.« Molijo na ta način, ne da bi se jezili, ker so dnevi polni problemov, gredo naproti stvarnosti in vedo, da v ponižni ljubezni, ponujeni v vsaki situaciji, mi postajamo orodja Božje milosti. »Gospod, to, kar Ti želiš, kadar Ti želiš in kakor Ti želiš.« Preprosta molitev, ki pa naše življenje položi v Gospodove roke, tako da nas on vodi. Vsi lahko molimo na ta način,

 skorajda brez besed. Preprosto: »Gospod, to, kar Ti želiš, kadar Ti želiš in kakor Ti želiš.«

Molitev zna pomiriti nemir. Mi smo vedno nemirni, vedno hočemo prositi za stvari in jih želimo takoj, takoj … A življenje ni takšno. Ta nemir nam škoduje. Molitev pa zna pomiriti nemir, zna ga spremeniti v razpoložljivost. Nemiren sem, molim in molitev mi odpre srce in me naredi razpoložljivega za Božjo voljo. Devica Marija je v tistih nekaj trenutkih med oznanjenjem znala zavrniti strah, čeprav je slutila, da ji bo njen »da« prinesel zelo težke preizkušnje. Če v molitvi razumemo, da je vsak dan, podarjen od Boga, klic, potem razširimo srce in sprejmemo vse. Naučimo se reči: »Kar Ti želiš, Gospod. Obljubi mi samo, da boš navzoč na vsakem koraku moje poti.« To je pomembno: prositi Gospoda za njegovo navzočnost na vsakem koraku naše poti. Naj nas ne pusti samih, naj nas ne zapusti v skušnjavi, naj nas ne zapusti v težkih trenutkih. Konec Očenaša je to: milost, za katero nas je naučil prositi Gospoda sam Jezus.

Marija spremlja z molitvijo vse Jezusovo življenje, vse do smrti in vstajenja; in na koncu še naprej spremlja prve korake nastajajoče Cerkve (prim. Apd 1,14). Marija moli za učence, ki so šli skozi pohujšanje križa. Moli s Petrom, ki je padel v strah in jokal zaradi očitka vesti. Marija je tam, z učenci, sredi mož in žena, ki jih je njen Sin poklical, da oblikujejo njegovo skupnost. Marija ni nek duhovnik med njimi, ne. Je Jezusova Mati, ki z njimi moli, v skupnosti, kot ena iz skupnosti. Moli z njimi in moli za njih. In ponovno njena molitev predhaja prihodnost, ki se bo izpolnila: po delovanju Svetega Duha je postala Božja Mati in po delovanju Svetega Duha postane Mati Cerkve. Torej s tem, ko moli z nastajajočo Cerkvijo, postane Mati Cerkve, spremlja učence pri prvih korakih Cerkve. V molitvi, ko čaka Svetega Duha in zatem pri prvih korakih. V tišini, vedno v tišini. Marijina molitev je tiha. Evangelij nam pripoveduje o samo eni Marijini molitvi – v Kani, ko svojega Sina prosi za tiste uboge ljudi, ki bi se skoraj osmešili na gostiji. Predstavljajmo si, da imamo gostijo, ki se konča z mlekom, ker ni več vina. Ona pa moli in prosi ter pusti Sinu, da reši problem. Njena navzočnost je vedno molitev. Njena navzočnost med učenci pri zadnji večerji, ko čakajo Svetega Duha, je molitev. Tako Marija rodi Cerkev, je Mati Cerkve. Katekizem pojasni: »V veri svoje ponižne služabnice najde Bog – torej Sveti Duh – za svoj dar sprejetost, na katero je čakal od začetka časov« (KKC, 2617).

V Devici Mariji je naravna ženska intuicija povzdignjena do izjemnega združenja z Bogom v molitvi. Zato, ko beremo evangelij, opazimo, da se zdi, da včasih izgine, zatem pa se ponovno pojavi v ključnih trenutkih: Marija je odprta za Božji glas, ki vodi njeno srce, ki vodi njene korake tja, kjer je potrebna njena navzočnost. Tiha navzočnost Matere in učenke. Marija je navzoča, ker je Mati, a navzoča tudi zato, ker je prva učenka, ki se je najbolje naučila od Jezusa. Marija nikoli ne reče: »Pridite, jaz bom rešila stvari.« Ne. Pravi: »Storite, kar vam bo On rekel.« S prstom vedno kaže na Jezusa. Tako počne učenec. In ona je prva učenka. Moli kot Mati in moli kot učenka.

»Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako evangelist Luka upodobi Gospodovo Mater v evangeliju o otroštvu. Vse, kar se zgodi okoli nje, konča v premišljevanju v globini njenega srca: tako dnevi, polni veselja, kot najtemnejši trenutki, ko je tudi njej težko razumeti, po katerih poteh mora iti odrešenje. Vse konča v njenem srcu, da bi šlo skozi rešeto molitve in bilo z njo preobraženo. Naj gre za darove modrih ali za beg v Egipt, vse do tistega strašnega petka trpljenja: Mati vse varuje in prinaša v svoj pogovor z Bogom. Nekdo je Marijino srce primerjal z biserom neprimerljivega sijaja, ki je bil oblikovan in zglajen s potrpežljivim sprejemanjem Božje volje preko Jezusovih skrivnosti, ki se jih je premišljevalo v molitvi. Kako lepo, če smo tudi mi lahko vsaj malo podobni naši Materi! S srcem, odprtim za Božjo besedo, s tihim srcem, s poslušnim srcem, s srcem, ki zna sprejeti Božjo besedo in ji pusti, da raste kakor dobro seme Cerkve. Hvala.