Papež: Če nočemo bedno živeti, prosimo za milost, da bi videli Jezusa v revežih in mu v njih služili

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Začetek. Vse se začne z velikim dobrim. Gospodar ne zadržuje zase svoje bogastvo, ampak ga da služabnikom, nekomu pet, nekomu dva in nekomu en talent glede na »sposobnost vsakega« (Mt 25,15). Preračunano je bilo, da je en talent nekako plača za trideset let dela, torej je bil obilna dobrina, ki je takrat zadoščala za vse življenje. Poglejte začetek. Vse se je tudi za nas začelo z milostjo Boga. Vse se vedno začenja z milostjo ne z našimi prizadevanji. Z milostjo Boga, ki je Oče in je dal v naše roke toliko dobrin ter zaupal vsakemu različne talente. Smo namreč nosilci velikega bogastva, ki ni odvisno od tega, koliko stvari imamo, ampak od tega, kar smo: od življenja, ki smo ga prejeli, od dobrega, ki je v nas, od nepotlačljive lepote, s katero nas je Bog obdaril, saj smo po njegovi podobi. Vsakdo je dragocen v njegovih očeh, vsakdo med nami edinstven in nezamenljiv v zgodovini. Tako nas vidi Bog, nas čuti Bog.

Kako pomembno je zapomniti si to, saj prepogosto, ko gledamo svoje življenje, vidimo le to, kar nam manjka in se pritožujemo nad tem, kar nam manjka. Tako zapademo v skušnjavo »če bi!«: če bi imel tisto delo, če bi imela tisto hišo, če bi imel denar in uspeh, če ne bi imel tega problema, če bi bile boljše osebe okoli mene!... Toda slepilo »če bi« nam onemogoča videti dobro in zaradi tega pozabimo na talente, ki jih imamo. Da, ti nimaš tega, ampak imaš to in »če bi« stori, da pozabimo na to. Toda Bog nam jih je zaupal, saj pozna vsakega od nas in ve česar smo zmožni, saj nam zaupa ne glede na našo krhkost. Zaupa tudi tistemu služabniku, ki bo skril talent. Bog upa namreč, da bo tudi on kljub svojim strahovom dobro uporabil to, kar je prejel. Skratka, Gospod želi, da si prizadevamo v sedanjosti brez nostalgije po preteklosti, a v dejavnem pričakovanju njegove vrnitve. Ta slaba nostalgija, je kot rumen humor, kot črn humor, ki zastruplja dušo in jo sili, da pogleduje nazaj, vedno druge, nikoli pa svojih rok, na možnosti dela, ki nam ga je Gospod dal, na svoje sposobnosti… tudi na svojo revščino…

Prišli smo tako do osrednjega dela prilike. To je delo služabnikov, torej služenje. Služenje je naš prispevek, tisto, kar pomnožuje talente in daje smisel življenja. Ni namreč namenjeno za življenje tistega, ki ne živi za služenje. To moramo ponoviti, večkrat ponoviti. To moramo premišljevati: ni namenjeno za življenje tistega, ki ne živi za služenje.

 Kakšen pa je stil služenja? V evangeliju so dobri služabniki tisti, ki tvegajo. Niso previdni in oprezni, ne shranijo to, kar so prejeli, ampak ga vložijo. Kajti dobro, če se ga ne vlaga, se ga izgubi. Veličina našega življenja ni odvisna od tega, kar smo prihranili, ampak kakšne sadove prinašamo. Veliko ljudi preživi življenje samo v kopičenju z mislijo na to, da jim je dobro in ne na to, da bi delali dobro. Toda kako prazno je življenje tistega, ki teče za potrebami, ne da bi videl, kdor kaj potrebuje. Če imamo darove, je zato, da smo mi dar za druge. Tukaj bratje in sestre, si zastavimo vprašanje: »Sledim samo potrebam, ali pa sem sposoben videti tistega, ki je v stiski. Moja roka je tako (papež z rokami napravi gesto) ali tako?

Prav je poudariti, da sta služabnika, ki vlagata, ki tvegata štirikrat imenovana »zvesta« (vv. 21.23). Za evangelij ni zvestobe brez tveganja. »Toda oče, biti kristjan pomeni tvegati?« »Da, dragi moj, draga moja, tvegati. Če ne boš tvegal, boš končal, kakor je tretji s pokopom svojih sposobnosti, svojega duhovnega, materialnega bogastva, z vsem«. Tvegati. Ni zvestobe brez tveganja. Za Boga biti zvest pomeni použiti življenje in pustiti si preobrniti načrte zaradi služenja. »Toda jaz imam ta načrt, če pa bom služil… Pusti da propade načrt, ti služi… Žalostno je, kadar je nek kristjan v obrambni drži navezan samo na izpolnjevanje pravil in spoštovanje zapovedi. Ti »umerjeni« kristjani, ki nikoli ne naredijo koraka onkraj pravil, nikoli, ker se bojijo tvegati. In tile, dovolite mi to podobo, tile, ki toliko skrbijo zase, da nikoli ne tvegajo, ti začenjajo v življenju proces mumificiranja duše in postanejo mumije.

To ne zadostuje, ne zadostuje spolnjevanje pravil. Zvestoba Jezusu ni samo ne pogrešiti. To je negativno. Tako je namreč razmišljal leni služabnik iz prilike, ki je bil brez pobud in ustvarjalnosti in se je skril za nepotrebnim strahom ter zakopal prejeti talent. Gospodar ga je označil celo za »hudobnega« (v. 26), pa čeprav ni storil nič hudega, kar je res, ni pa tudi storil nič dobrega. Raje je grešil z opustitvijo, kot pa da bi tvegal, da pogreši. Ni bil zvest Bogu, ki ima rad, da se použijemo. Najhuje ga je užalil s tem, da mu je vrnil prejeti dar. Ti si mi dal to, jaz ti dam to, nič več. Gospod nas nasprotno vabi, da se velikodušno podamo na delo, da s pogumom ljubezni premagamo strah, da prerastemo pasivnost, ki je postala vpletenost. Danes v teh časih negotovosti in krhkosti ne zapravimo življenja tako, da mislimo samo na sebe, z držo ravnodušnosti. Ne varajmo se rekoč: »Mir in varnost!« (1Tes 5,3). Sveti Pavel nas vabi, da se soočimo z realnostjo ter se ne pustimo okužiti ravnodušnosti.

Kako torej služiti po željah Boga? Gospodar je to razložil nezvestemu služabniku: »Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel z obrestmi, kar je mojega« (v. 27). Kdo so za nas ti »menjalci«, ki so sposobni preskrbeti dolžne obresti? To so reveži, ne pozabite na njih. Ne pozabite, da so reveži v središču evangelija. Evangelij se ne razume brez revežev. Reveži so v sami Jezusovi osebnosti, ki je bogat, kot je bil, izničil sam sebe in postal revež, postal greh, kar je najhujša revščina. Reveži nam zagotavljajo večno rento in že sedaj omogočajo bogatenje z ljubeznijo. Kajti največja revščina s katero se je potrebno spopasti, je naša revščina ljubezni. Največja revščina s katero se moramo spopasti, je naša revščina ljubezni. Knjiga pregovorov hvali ljubečo marljivo ženo, katere vrednost je nad biseri. Knjiga pravi, da je to ženo potrebno posnemati, kakor pravi besedilo: »Svoje roke podaja revežu« (Preg 31,20). To je veliko bogastvo te žene Raje podaj roko tistemu, ki jo potrebuje, kot pa da bi zahteval to, kar ti manjka. Tako boš množil talente, ki si jih prejel. Približuje se božični čas, čas praznikov. Tokratno vprašanje, ki si ga toliko ljudi zastavlja je: »Kaj lahko kupim? Kaj imam lahko več?« Iti moram v trgovine…, da kupim. Recimo raje drugače: »Kaj lahko dam drugim, da bom kot Jezus, ki je dal samega sebe in se je rodil ravno v tistih jaslih?«

Tako smo prispeli h koncu prilike. Bo namreč tisti, ki bo imel v obilju in bo tisti, ki je zapravil življenje in bo ostal revež (prim. v. 29). Na koncu življenja bo vsekakor razkrita resničnost. Minila bo varljivost sveta, kateremu so uspeh, moč in denar dajali smisel bivanja. Ostala pa bo ljubezen. Torej tisto, kar smo podarili, bo prišlo na dan kot pravo bogastvo. Ono bo propadlo, vstala pa bo ljubezen. Velik cerkveni učitelj je zapisal: »Tako se zgodi v življenju. Potem ko nas dohiti smrt in je konec spektakla, si vsi snamejo masko bogastva in revščine ter odidejo s tega sveta. Sojeni pa so samo na osnovi svojih del, nekateri resnično bogati, drugi pa revni« (Sv. Janez Krizostom,  Govori o ubogem Lazarju II., 3). Če nočemo bedno živeti, prosimo za milost, da bi videli Jezusa v revežih in služili Jezusu v revežih.

Hočem se zahvaliti tolikim zvestim Božjim služabnikom, ki ne dajo govoriti o sebi, ampak tako živijo v služenju. Pri tem na primer mislim na don Roberta Malgesinija. Ta duhovnik ni teoretiziral, ampak je preprosto videl Jezusa v revežu ter smisel življenja v služenju. S krotkostjo je brisal solze v imenu Boga, ki tolaži. Začetek njegovega dneva je bila molitev, da bi sprejel dar Boga. Osrednji del dneva je bila dejavna ljubezen, da bi prejeta ljubezen obrodila sadove. In na koncu je bilo jasno pričevanje evangelija. Ta človek je razumel, da mora podati svojo roko številnim revežem, ki jih je vsak dan srečeval, saj je v vsakem od njih videl Jezusa. Bratje in sestre, prosimo milost, da ne bomo kristjani le  z besedami, ampak z dejanji, da bi obrodili sad, kakor je želel Jezus. Tako naj bo.