Papež Frančišek: Odpreti srce. Ozdraviti svet, ki zapira vrata

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med srečanjem s skupnostjo Latinskoameriškega kolegija zbrane duhovnike povabil, naj odprejo vrata svojega srca in tudi srca, naj podajo roko in povabijo druge, da storijo isto za ozdravitev našega sveta od velikega zla, ki ga je pandemija jasno pokazala. A najprej je spregovoril o začetkih evangelizacije v Latinski Ameriki in bogati mestiški kulturi, ki ostaja pomembna tudi v današnjem času.

Različnost je del Cerkve

»Čeprav je zgodovina ločila naše narode, pa v njih ni mogla uničiti korenin, ki jih povezujejo. Na tej osnovi je nastal Latinskoameriški kolegij, da bi namreč povezal vse krajevne Cerkve in jih istočasno odprl za univerzalno Cerkev v Rimu.« Ta izkušnja občestva in odprtosti je po papeževih besedah klic, kajti zgled mesticev, ki je Ameriko naredil veliko in ki ga živi tudi skupnost kolegija, lahko prispeva k ozdravitvi sveta. »Evangelij in njegovo sporočilo sta prispela na naše ozemlje preko človeških sredstev, ne brez greha, a vsi vemo, da je milost premagala našo slabotnost, njegova Beseda pa se je razširila v vsak kotiček celine. Ljudstva in kulture so ga sprejele v bogato različnost oblik, ki jih še danes lahko kontempliramo in ki nas uči, naj se ne bojimo različnosti, temveč razumemo, da ne moremo biti Cerkev brez različnosti ljudstev.« Do tega čudeža je prišlo, ker so tako tisti, ki so prihajali, kot tisti, ki so jih sprejemali, bili zmožni odpreti srce in se niso zaprli za to, kar je drugi ponujal na človeški, kulturni in verski ravni.

Zavrniti avtoreferenčnost

Papež je izpostavil, da mestiške korenine izvirajo iz »srca, zmožnega ljubiti drugega z ljubeznijo, ki je rodovitna oziroma pripravljena ustvariti nekaj novega, kar jo presega«. To pa predpostavlja, da se »zavrne lastno avtoreferenčnost«. Danes avtoreferencialni nacionalizmi, zaprti vase, po vsem svetu preprečujejo bratsko srečanje narodov. »Od nas pa se zahteva,« je dodal Frančišek, »da avtoreferenčnost zavrnemo in izhajamo iz svoje identitete ter tako širimo prejeti dar. To seme kraljestva, nikar v to ne dvomite, bo raslo in bo dalo za enega sto semen, ki ne bodo enaka, ampak bodo nepričakovano različna in bogata.«

Bogata mestiška kultura danes

Danes se Latinoameričani nahajajo po vsem svetu in so prispevali k mnogim krščanskim skupnostim. Cerkve Severne in Srednje Evrope ter celo na Vzhodu so v njih našle novo vitalnost. Mnoga mesta, od Madrida do Koba, goreče praznujejo Kristusa Čudežev in isto lahko rečemo za Našo Gospo iz Guadalupa. »Bogata mestiška kultura, ki je omogočila evangelizacijo, se danes ponovno kaže. Latinski narodi se med seboj in z drugimi narodi srečujejo zahvaljujoč družbeni mobilnosti in ostalim sredstvom komunikacije in iz tega srečanja tudi oni pridejo obogateni.«

Velikodušno sejati Besedo in odpreti srce

Papež se je obrnil na gojence kolegija in pokazal na njihovo vlogo: »V tem času, na tem polju, ste poklicani sejati Besedo na velikodušen način, brez predsodkov, kakor seje Bog, ki ne gleda na trdoto zemlje, ne na kamne ali brazde, ki ne puli ljuljke, da ne bi z njo izpulil tudi dobrega semena kraljestva. In na tem morata sloneti vaša formacija in vaša služba, da odprete vrata svojega srca in srca tistih, ki vas poslušajo, da date roko in povabite druge, da z vami storijo isto za dobro vseh, da ozdravite ta svet od velikega zla, ki ga muči in ki ga je pandemija zelo kruto pokazala.« Frančišek je zatem pojasnil tri konkretne točke delovanja, ki imajo dva elementa, osebnega in skupnostnega, ki se med seboj neogibno dopolnjujeta.

Odpreti vrata srca in src

Na prvem mestu je pomembno odpreti srce – svoje in drugih. »Zagotovo odpreti srce Gospodu, ki ne neha trkati na naša vrata, da bi bival v nas. A odpreti ga tudi bratu, da ne bi pozabili, da svoj odnos z Bogom lahko z lahkoto ocenimo po tem, kako smo usmerjeni k bližnjemu. Ko odprete srce vsem, brez razlikovanja, zaradi Božje ljubezni, ustvarite prostor, kjer se Bog in bližnji lahko srečata. Nikoli ne nehajte kazati to razpoložljivost, to odprtost: nikoli ne zaprite vrat nekomu, ki iz globine svojega srca želi, da bi lahko vstopil in se čutil sprejetega. Pomislite, da je Gospod, ki vas kliče pod oblačilom tistega reveža, da bi sedeli vsi skupaj na njegovi gostiji,« je dejal sveti oče in zbranim zastavil vprašanji: »Kje se nahaja revež v mojem življenju? Sem pozabil, od kod prihajam?«

Podati roko

Drugi poudarek, ki ga je naredil papež, je bil: podati roko in povabiti druge, da storijo isto. »Gospod nas kliče v duhovniško poklicanost, poslal vas je v to mesto Rim, da bi končali formacijo, kajti On vedno kaže ta načrt ljubezni in služenja za vsakega med vami. Pastirji, ki so v skladu z Božjim srcem; pastirji, ki se posvečajo skrbi za vernike, ki pasejo; pastirji, ki se ne bojijo črede, ki vodijo, ki oskrbujejo, ki vedno hočejo napredovati s svojim ljudstvom; pastirji, ki imajo pogum biti spredaj, na sredi in za čredo. Spredaj, da bi vodili v primernem trenutku, sredi, da bi čutili vonj ovac, in zadaj, da bi poskrbeli za tiste, ki ostajajo zadaj, in tudi zato, da v določenih trenutkih pustijo čredo, naj hodi sama, kajti čreda voha, kje je mogoče najti dobro pašo, voditi tudi od zadaj.«

Frančišek je nadaljeval, da vsak med zbranimi na avdienci zagotovo pozna veliko iniciativ in bi nedvomno z zavzetim delom lahko naredil veliko dobrega in pomagal mnogim osebam. »Vendar pa vaše poslanstvo ne bi bilo popolno, če bi se omejili samo na to,« je pripomnil in nadaljeval: »Naš trud mora biti tudi klic, mora zbrati čredo, da se bo čutila kot ljudstvo, ki je tudi poklicano podati se na pot in si prizadevati za vnaprejšnje kraljestvo, že tukaj na zemlji. To pa pomeni, da se čutijo združene, odgovorne, potrebne, da obstaja prostor, kjer lahko sodelujejo. Boriti se proti kulturi odmetavanja – in lepo prostim, ne povzročajte klerikalizma, ki dela veliko škodo in ki je bolezen – boriti se proti socialnemu izločanju, boriti se proti nezaupanju in predsodkom iz rasnih, kulturnih ali verskih motivov, da bo tako občutenje bratstva prevladalo nad vsako različnostjo.«

Ozdraviti svet

Na tretjem mestu je papež Frančišek spregovoril še o zdravitvi sveta od velikega zla, ki ga trpinči. »Pandemija nas je postavila pred veliko zlo, ki trpinči našo družbo. Razgalila ga je, lahko se ga dotaknemo z roko. Globalizacija je presegla meje, a ne misli in ne src. Virus se širi brez zavor, nismo zmožni dati skupnega odgovora. Svet še naprej zapira vrata, s tem pa zavrača dialog, zavrača sodelovanje, odklanja iskreno odprtost za skupno prizadevanje za dobro, ki bi doseglo vse brez razlik – to je duh sveta, tako se premika, tako deluje. Zdravilo za to zlo mora priti od spodaj, iz src in iz duš, ki vam bodo nekega dne zaupane, in mora priti s konkretnimi predlogi na področju vzgoje, kateheze, socialnega dela, s predlogi, ki bodo zmožni spremeniti miselnost in odpreti prostore, da bi pozdravili to zlo in dali Bogu združeno ljudstvo.« Pri tem je papež izpostavil, da »globalizacija 'da'«, vendar kot polieder, »kjer vsako ljudstvo, vsak, ohrani svojo posebnost«.

Ob koncu govora se je sveti oče obrnil še k Devici Mariji iz Guadalupa, zavetnici Latinske Amerike, naj jih podpira v njihovem upanju na tej poti, ki se odpira sredi človeških negotovosti, da bodo lahko sledili Božjemu klicu tja, kamor jih bo Gospod poslal, in da bodo lahko pričevalci človeškega bratstva, ki izvira iz enega vira, da so Božji otroci.