Papeževo video sporočilo za seminar »Latinska Amerika: Cerkev, papež Frančišek in scenariji...

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pozdravljam udeležence tega virtualnega seminarja, ki nosi naslov: »Latinska Amerika, papež Frančišek in scenariji pandemije«. Njegov cilj je razmišljati in analizirati stanje pandemije covid-19 v Latinski Ameriki, njene posledice, predvsem pa možne smeri delovanja in solidarne pomoči, ki jih morajo razviti vsi tisti, ki so del lepote te celine in tkejo njeno upanje. Organizatorjem se zahvaljujem za to pobudo in želim, da bi lahko navdihnila poti, prebudila procese, ustvarila zavezništva in spodbudila vse potrebne mehanizme za zagotavljanje dostojnega življenja našim ljudstvom, zlasti najbolj izključenim, in sicer preko doživljanja bratstva ter graditve družbenega prijateljstva. Ko rečem najbolj izključenim, ne mislim v smislu dajanja miloščine najbolj izključenim, ali kot neko gesto dobrotljivosti, ne, to govorim v hermenevtičnem ključu. Od tam moramo začeti, od vsakega človeškega obrobja, od vsakega. Če ne bomo začeli od tam, se bomo zmotili. To je morda prvo čiščenje misli, ki ga moramo opraviti.

Pandemija covid je okrepila in še bolj izpostavila družbeno-ekonomske krivice, ki so že tako močno prizadele celotno Latinsko Ameriko, s še večjo ostrostjo pa reveže.

Neenakostim in diskriminaciji, ki večajo socialno razliko, so se pridružile težke razmere, v katerih so se znašli bolniki in številne družine, ki doživljajo čase negotovosti ter trpijo zaradi socialnih krivic. To postane očitno, ko ugotovimo, da ne razpolagajo vsi s potrebnimi viri za sprejemanje osnovnih zaščitnih ukrepov proti covid-19: varna streha, kjer lahko uvedejo socialno razdaljo, voda in sanitarni pripomočki, da bi lahko skrbeli za higieno in razkuževali okolje, zagotovljeno službo, ki zagotavlja dostop do storitev, če navedemo samo najbolj nujne. Mislim, da moramo to res imeti pred očmi, kajne? In biti moramo konkretni. Ne samo kot preventivni ukrep, kot sem rekel malo prej, ampak kot dejstva, ki nas morajo skrbeti. Imajo vsi varno streho? Imajo vsi dostop do vode? Imajo pripomočke za higieno in razkuževanje okolja? Imajo vsi zagotovljeno delo? Pandemija je naše že prej obstoječe ranljivosti naredila še bolj vidne.

V tem trenutku mislim tudi na  brate in sestre, ki poleg tega, da trpijo zaradi pandemije, z žalostjo gledajo, da je ekosistem okoli njih v hudi nevarnosti zaradi gozdnih požarov, ki uničujejo širna področja kot sta Pantanal in Amazonija, ki sta pljuča Latinske Amerike in sveta.

Zavedamo se, da bomo uničujoče učinke pandemije še dolgo doživljali, predvsem v naših gospodarstvih, ki zahtevajo solidarno pozornost in ustvarjalne predloge za lajšanje bremena krize. V Božjem kraljestvu, ki se začenja že v tem svetu, kruh pride do vseh in ga še ostaja, družbena organiziranost temelji na prispevanju, medsebojni podelitvi in razdeljevanju, ne na posedovanju, izključevanju in kopičenju. Mislim, da bi morali ti dve trojki vsaj nekoliko dajati takt našim mislim, kajne? V Božjem kraljestvu kruh pride do vseh in ga še ostaja, družbena organiziranost temelji na prispevanju, medsebojni podelitvi in razdeljevanju, ne na posedovanju, izključevanju in kopičenju. Zato smo vi poklicani, osebno in kot skupnost, da svoje delo ali svoje poslanstvo opravljamo odgovorno, transparentno in pošteno.

Pandemija je pokazala najboljše in najslabše v naših ljudstvih, pa tudi najboljše in najslabše vsakega človeka. Sedaj je bolj kot kdaj koli potrebno pridobiti zavest o naši skupni pripadnosti. Virus nas opominja, da je najboljši način, kako poskrbeti zase, v tem, da se naučimo skrbeti za in zaščititi tiste, ki jih imamo ob sebi: zavest soseske, zavest ljudstva, zavest področja, zavest skupnega doma. Vemo, da poleg pandemije covid-19 obstajajo še druge družbene stiske – pomanjkanje strehe, pomanjkanje zemlje in dela, trije slavni T (techo, tierra, trabajo) – ki služijo kot pokazatelji in zahtevajo velikodušno in takojšnjo pozornost.

Ob tej mračni panorami nas latinskoameriška ljudstva učijo, da so ljudstva z dušo, ki so se znala pogumno spoprijeti s krizami in so se znala oglašati z glasovi, ki so s klicanjem v puščavi pripravila Gospodove poti (prim. Mr 1,3). Prosim vas, ne postimo si vzeti upanja! Pravičnost kot pot solidarnosti je najboljši izraz ljubezni in bližine. Iz teh kriz lahko izidemo boljši, kakor so pričali toliki naši bratje in sestre v vsakdanjem darovanju svojega življenja in v pobudah, ki jih je rodilo Božje ljudstvo.

Videli smo »delujočo moč Duha, ki se je izlila in oblikovala v pogumni in velikodušni predanosti« (Blagoslov »Urbi et Orbi«, 27. marca 2020). Tukaj se obračam tudi na tiste, ki imajo politične odgovornosti, in si dovolim še enkrat povabiti k rehabilitaciji politike, ki »je zelo visoka poklicanost, ena od najdragocenejših oblik ljubezni, ker išče skupno dobro.« Kakor sem povedal v nedavni okrožnici Fratelli tutti (Vsi bratje): »Vsakega človeka prepoznati kot brata ali sestro in iskati družbeno prijateljstvo, ki vključuje vse, ni zgolj utopija. Zahtevata odločitev in sposobnost, da najdemo učinkovite poti, da zagotavljajo njuno resnično možnost. Kakršno koli prizadevanje v tej smeri postane vzvišeno uresničevanje ljubezni. Kajti posameznik lahko pomaga potrebnemu človeku, kadar pa se pridruži drugim, da bi dal življenje družbenim procesom bratstva in [družbenim procesom] pravičnosti za vse, vstopi na 'polje širše dobrodelnosti, politične dobrodelnosti'. Gre za napredovanje proti družbenemu in političnemu redu, katerih duša bo družbena dobrodelnost« (št. 180).

To od vseh nas, ki imamo vodilno vlogo, zahteva, da se naučimo umetnosti srečanja in da ne spodbujamo, ne podpiramo ali uporabljamo mehanizmov, ki iz te hude krize delajo volilno ali socialno orodje. Globina krize zahteva sorazmerno sposobnost politično-vodstvenega razreda, ki bo sposoben dvigniti pogled ter voditi in usmerjati legitimne razlike pri iskanju izvedljivih rešitev za naša ljudstva. Edina stvar, ki jo doseže jemanje ugleda drugega, je spodkopavanje možnosti za iskanje sporazumov, ki bi pomagali v naših skupnostih, predvsem pa za najbolj izključene, ublažiti učinke pandemije. In v Latinski Ameriki, ne vem, če povsod, a v velikem delu Latinske Amerike imamo izjemno sposobnost za jemanje dobrega imena drugemu. Kdo plačuje ceno za to jemanje dobrega imena? Plačuje jo ljudstvo; napredujemo v jemanju dobrega imena v škodo najbolj revnih, v škodo ljudstva. Čas je, da se odločilna poteza tistih, ki so jih njihova ljudstva izbrala, da bi jim vladali, postavi za služenje skupnemu dobremu, ne pa da bi skupno dobro služilo njihovim interesom. Vsi poznamo dinamiko korupcije, ki gre v tej smeri. To velja tudi za može in žene Cerkve; kajti ti znotraj Cerkve so prava gobavost, zaradi katerega se zboli in ki ubije evangelij.

Končno vas spodbujam, da gnani po luči evangelija skupaj z vsemi ljudmi dobre volje še naprej hodite iskat tiste, ki prosijo za pomoč, po zgledu usmiljenega Samarijana, ko objemate najslabotnejše in gradite – to je zelo obrabljen izraz, a ga vseeno uporabljam – gradite novo civilizacijo, kajti »dobrega, kakor tudi ljubezni, pravičnosti in solidarnosti ne dosežemo enkrat za vselej; vsak dan jih je treba osvojiti« (Fratelli tutti, št. 11).

Pred temi velikimi izzivi prosimo Gvadalupsko Marijo, da se naša latinskoameriška zemlja ne »desmadre«, oziroma da ne izgubi spomina na svojo mater, da nam bo kriza, ki nas še zdaleč ni ločila, pomagala, da si opomoremo in okrepimo zavest o tej skupnosti mesticev, zaradi katere smo bratje in otroci istega Očeta.

Dobro bo, če se še enkrat spomnimo, da je edinost boljša od konflikta. Naj nas njen plašč, plašč Matere in Žene, zavaruje kot eno samo ljudstvo, ki se bori za pravičnost in lahko reče: »Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom« (Lk 1,54-55). Najlepša hvala.