Trije papeževi 'covidi': bolezen, Nemčija, Cordoba

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek: Trije 'covidi' mojega življenja

V svojem življenju sem imel tri situacije 'covid': bolezen, Nemčija in Cordoba. Ko me je pri enaindvajsetih letih doletela težka bolezen, sem prvič doživel svojo skrajno mejo, bolečino in osamljenost. Spremenila mi je koordinate. Več mesecev  nisem vedel, kdo sem, če sem mrtev ali živ. Niti zdravniki niso vedeli, ali bom preživel. Spomnim se, da sem nekega dne vprašal mojo mamo, medtem ko sem jo objemal, naj mi pove, ali bom umrl. Obiskoval sem drugo leto škofijskega semenišča v Buenos Airesu.

Spomnim se datuma: bil je 13. avgust 1957. V bolnišnico me je odpeljal prefekt, ko je predvidel, da nimam neke gripe, ki se zdravi z aspirinom. Kot prvo so mi iz ene polovice pljuč izvlekli liter in pol vode, zatem pa sem se začel boriti med življenjem in smrtjo. Novembra so me operirali in mi odstranili zgornji reženj desne polovice pljuč. Iz izkušnje vem, kako se počutijo oboleli za koronavirusom, ki se borijo z dihanjem, priklopljeni na ventilator.

Iz tistih dni se posebej spomnim dveh medicinskih sester. Ena je bila vodja oddelka, dominikanska sestra, ki je pred prihodom v Buenos Aires bila docentka v Atenah. Pozneje sem izvedel, da potem ko je po prvem pregledu zdravnik odšel, je bolniškim sestram rekla, naj podvojijo dozo zdravila, ki mi ga je predpisal, kajti po njenih izkušnjah, je rekla, sem umiral. S. Cornelia Caraglio mi je rešila življenje. Zahvaljujoč njenemu običajnemu stiku s bolniki je vedela bolje od zdravnika, kaj potrebuje pacient, in imela je pogum, da je uporabila svojo izkušnjo.

Še ena bolniška sestra, Micaela, je naredila isto stvar, ko sem trpel zaradi bolečine. Na skrivaj mi je dajala dodatna pomirjevala, izven predvidenih ur. Cornelia in Micaela sta že v nebesih, a vedno bom njun dolžnik. Zame sta se borili vse do konca, dokler nisem ozdravel. Naučili sta me, kaj pomeni uporabljati znanost in znati iti čez, da bi tako odgovorili na posebne potrebe.

Iz tiste izkušnje sem se naučil še neko drugo stvar: kako zelo pomembno je izogibati se tolažbi dobrega trga. Osebe so me prišle obiskovat in so mi govorile, da bom kmalu dobro, da ne bom več čutil tiste bolečine: neumnosti, prazne besede, izrečene z dobrimi nameni, a ki mi niso nikoli prišle do srca. Oseba, ki se me je v globini najbolj dotaknila, je bila ženska, ki mi je zaznamovala življenje: s. María Dolores Tortolo, moja učiteljica od malega, ki me je pripravljala na prvo obhajilo. Prišla me je pogledat, prijela me je za roko, me poljubila in kar nekaj trenutkov bila tiho. Zatem mi je rekla: »Posnemaš Jezusa.« Ni bilo treba dodati ničesar drugega. Njena navzočnost, njena tišina sta mi podarili globoko tolažbo.

Po tisti izkušnji sem sklenil, da bom govoril čim manj, ko bom obiskoval bolnike. Omejil se bom na to, da jih primem za roko.

[…]

Lahko bi rekel, da je nemški čas, leta 1986, bil 'covid izgnanstva'. Bilo je prostovoljno izgnanstvo, saj sem se šel učit jezika in poiskat gradivo za zaključek mojega doktorata, a počutil sem se kot riba na suhem. Hodil sem na sprehode proti frankfurtskemu pokopališču, od koder se je videlo vzletanje in pristajanje avionov. Imel sem nostalgijo po domovini, po vrnitvi. Spomnim se dneva, ko je Argentina zmagala na svetovnem prvenstvu. Nisem hotel gledati tekme in, da so zmagali, sem izvedel šele naslednji dan iz časopisov. V mojem razredu iz nemščine nihče ničesar ni omenil. In ko je nek japonski fant napisal na tablo 'Viva Argentina', so se ostali začeli smejati. Vstopila je učiteljica, rekla, naj zbriše, in stvar se je zaključila.

Bila je to osamljena zmaga, kajti ni bilo nikogar, s komer bi jo podelil; osamljenost, da ne pripadaš, ki te dela tujega. Vzamejo te, kjer si, in te postavijo na nek kraj, ki ga ne poznaš, in tam se naučiš, kaj zares šteje na kraju, ki si ga zapustil.

Včasih je izkoreninjenost lahko ozdravitev ali radikalna preobrazba. Takšen je bil moj tretji 'covid', ko so me poslali v Cordobo, od 1990 do 1992. Začetek tega obdobja sega nazaj do mojega načina ukazovanja, najprej kot provinciala in potem kot rektorja. Nekaj dobrega sem nedvomno storil, a včasih sem bil zelo oster. V Cordobi so mi naredili uslugo in imeli so prav.

V tisti jezuitski hiši sem preživel eno leto, deset mesecev in trinajst dni. Obhajal sem mašo, spovedoval in dajal duhovno spremljanje, a nikoli nisem hodil ven, razen ko sem moral iti na pošto. Bila je to neke vrste karantena, osamitev, kot se je to prejšnje mesece zgodilo mnogim med nami. In bilo je dobro zame. Pripeljalo me je do zrelosti idej: veliko sem pisal in molil.

Do tistega trenutka v Družbi Jezusovi sem imel urejeno življenje, ki je bilo postavljeno na mojo izkušnjo od prej kot učitelja novincev in zatem na vodstveno vlogo od leta 1973, ko sem bil imenovan za provinciala, do 1986, ko sem zaključil svoj mandat rektorja. Navadil sem se na tisti način življenja. Izkoreninjenje te vrste, s katerim te pošljejo v nek odročen kraj in te postavijo za suplenta, pretrese vse. Tvoje navade, vedenjske reflekse, oporne linije, ki so otrdele v času, vse to bo šlo v zrak in naučiti se moraš živeti od začetka, ponovno postaviti skupaj življenje.

Iz tistega obdobja me danes še posebej presunejo tri stvari. Prva, sposobnost moliti, ki mi je bila dana. Druga, skušnjave, ki sem jih doživel. In tretja – in ta je najbolj nenavadna –, da sem začel brati sedemintrideset knjig Zgodovine papežev od Ludwiga Pastorja. Lahko bi izbral kak roman, kaj bolj zanimivega. Tu, kjer sem sedaj, se sprašujem, zakaj me je Bog navdihnil za branje ravno tistega dela v tistem trenutku. S tistim zdravilom me je Gospod pripravljal. Ko enkrat poznaš to zgodovino, ni več veliko stvari, ki bi te bolj presenetile od tega, kar se zgodi v rimski kuriji in Cerkvi danes. Zelo mi je koristilo!

'Covid' Cordobe je bil pravo očiščenje. Dal mi je več strpnosti, razumevanja, sposobnosti odpuščati. Pustil mi je tudi novo empatijo do slabotnih in nezaščitenih. In potrpežljivost, veliko potrpežljivosti oziroma dar razumevanja, da je za pomembne stvari potreben čas, da je sprememba organska, da obstajajo meje in moramo delovati znotraj njih ter istočasno imeti oči uprte v obzorje, kakor je to storil Jezus. Naučil sem se pomembnosti videti veliko v malem in biti pozoren na majhno v velikih stvareh. Bilo je to obdobje rasti v mnogih smislih, kot da bi ponovno začel kliti po globokem obrezovanju.

A moram biti na preži, kajti ko padeš v določene pomanjkljivosti, v določene grehe, in se popraviš, se hudič, kot pravi Jezus, vrne, vidi hišo »pometeno in urejeno« (Lk 11, 25) in gre in pokliče sedem drugih duhov, hujših od sebe. Na koncu je s takim človekom, pravi Jezus, huje kot prej. To me mora skrbeti sedaj, pri moji zadolžitvi vodenja Cerkve: da ne bi padel v iste pomanjkljivosti, kot ko sem bil redovni superior.

[…] To so bili moji glavni osebni »covidi«. Naučil sem se, da trpiš veliko, a če pustiš, da te spremeni, prideš ven boljši. Če pa postaviš pregrade, prideš ven slabši.