Kateheza o prosilni molitvi: Ne sramujmo se prositi, Bog bo odgovoril

Andreja Červek – Vatikan

Papeževa kateheza med današnjo dopoldansko splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, je bila namenjena prosilni molitvi. Kot je zatrdil sveti oče, je prositi nekaj zelo človeškega. V samem Očenašu prosimo za najbolj vzvišene stvari, a tudi za najpreprostejše in vsakdanje. Papež je spodbudil, naj se ne sramujemo prositi, kajti Bog vedno odgovarja na naše prošnje.

Svetopisemski odlomek: Ps 28,1-2.6-7

K tebi, Gospod, kličem,
moja skala, ne molči pred mano.
Če boš pred menoj molčal,
bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo.
Usliši glas moje prošnje,
ko kličem k tebi,
ko dvigam svoje roke
k tvojemu svetemu templju.
Naj bo slavljen Gospod,
ker je uslišal glas moje prošnje.
Gospod je moja moč in moj ščit,
vanj moje srce zaupa;
prejel sem pomoč in srce mi vriska,
s svojo pesmijo se mu zahvaljujem.

Kateheza: Prosilna molitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujmo z našimi razmišljanji o molitvi. Krščanska molitev je popolnoma človeška – mi molimo kot človeške osebe, takšni kakršni smo –: obsega hvalnice in prošnjo. Ko je namreč Jezus učil svoje učence moliti, je to storil z Očenašem, da bi z Očetom vstopili v odnos otroškega zaupanja in mu namenili vse svoje prošnje. Boga prosimo za najvišje darove: posvečenje njegovega imena med ljudmi, prihod njegovega gospostva, uresničitev njegove dobre volje v odnosu do sveta. Katekizem nas spominja: »V prošnjah obstaja vrednostna lestvica: najprej Božje kraljestvo, nato tisto, kar je potrebno za njegovo sprejetje in za sodelovanje pri njegovem prihodu« (KKC, 2632). A v Očenašu prosimo tudi za najpreprostejše darove, za najbolj vsakdanje darove, kot je »vsakdanji kruh« – kar pomeni tudi zdravje, dom, delo, vsakodnevne stvari; in tudi za evharistijo, ki je potrebna za življenje v Kristusu; kakor tudi prosimo za odpuščanje grehov – kar je vsakdanja stvar, vedno potrebujemo odpuščanje – in torej za mir v naših odnosih; ter navsezadnje, naj nam pomaga v skušnjavah in nas reši hudega.

Prositi, moledovati. To je zelo človeško. Še enkrat prisluhnimo Katekizmu: »S prosilno molitvijo izražamo zavest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temveč grešniki, kakršni smo, kot kristjani vemo, da se odvračamo od Očeta« (KKC, 2629). Če se nekdo počuti slabo, ker je naredil slabe stvari, je torej grešnik, ko moli Očenaš, se že približuje h Gospodu.

Včasih lahko mislimo, da ničesar ne potrebujemo, da zadostujemo sami sebi in da živimo v popolni samozadostnosti. Včasih se to zgodi. A slej ali prej ta iluzija izgine. Človeško bitje je prošnja, ki včasih postane krik, pogosto zadrževan. Duša je podobna suhi, žejni zemlji, kot pravi psalm (prim. Ps 63,2). V tem ali onem trenutku svojega življenja vsi izkusimo čas potrtosti, osamljenosti. Sveto pismo se ne sramuje pokazati na človeško stanje, ki je zaznamovano z boleznijo, nepravičnostmi, izdajstvom prijateljev ali grožnjo nasprotnikov. Včasih se zdi, da se vse ruši, da je do sedaj živeto življenje bilo zaman. V teh situacijah, ko se zdi, da se vse podira in na videz ni izhoda, obstaja ena sama pot: krik, molitev »Gospod, pomagaj mi!« Molitev odpre razpoke za luč v najtemnejšem mraku. »Gospod, pomagaj mi!« To odpre pot, odpre stezo.

Nam, človeškim bitjem je ta prošnja za pomoč skupna s celotnim stvarstvom. Nismo sami v »prošnji« v tem uničenem vesolju: vsak drobec stvarstva ima vpisano željo po Bogu. Sveti Pavel je to izrazil na ta način: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa« (Rim 8,22-24). V nas odmeva raznovrstno ječanje stvaritev: dreves, kamnov, živali … Vsaka stvar hrepeni po izpolnitvi. Tertulijan je zapisal: »Moli vsako ustvarjeno bitje, molijo živali in zveri in pripogibajo kolena; ko pridejo iz hleva ali jam, dvignejo glavo k nebu in ne ostanejo zaprtih gobcev, ampak njihov glas odmeva v skladu z njihovimi navadami. In tudi ptice, komaj vzletijo, se dvignejo proti nebu in razširijo svoja krila, kakor da bi bile roke v obliki križa, zažvrgolijo nekaj, kar se zdi kot molitev« (De oratione, XXIX). To je poetičen izraz kot komentar k tistemu, kar pravi sveti Pavel, da vse stvarstvo vzdihuje, moli. Mi pa smo edini, ki molimo zavestno, vemo, da se obračamo na Očeta in vstopamo v odnos z Očetom.

Ne smemo torej biti ogorčeni, če čutimo potrebo po molitvi, ne se sramovati. Predvsem ko smo v potrebi, prosimo. Jezus je govoril o nepoštenem človeku, ki je moral pred svojim gospodarjem položiti račune in je rekel: »Sram me je prositi.« Mnogi imamo ta občutek: sram nas je prositi, prositi pomoč, prositi za nekaj nekoga, naj nam pomaga priti do cilja, sram nas je prositi Boga. Ne sramujmo se prositi: »Gospod, to potrebujem. Gospod, imam to težavo. Pomagaj mi.« Krik, krik srca k Bogu, ki je Oče. In tako početi tudi v srečnih trenutkih, ne samo v slabih, ampak tudi v srečnih. Zahvaljevati se Bogu za vsako dano stvar in ne imeti ničesar kot samoumevno ali obvezno: vse je milost. To se moramo naučiti. Gospod nam vedno daje, vedno; vse je milost, vse. Božja milost. 

Vendar pa ne zadušimo prošnje, ki iz nas spontano prihaja. Prosilna molitev gre vzporedno s sprejemanjem naših omejitev in naše ustvarjenosti. Lahko se tudi ne veruje v Boga, a težko je ne verjeti v molitev: ta preprosto obstaja; kaže se nam kot krik; in vsi mi imamo opravka s tem notranjim glasom, ki sicer lahko dolgo časa molči, a nekega dne se prebudi in zavpije.

Bratje in sestre, vemo, da bo Bog odgovoril. Ni molivca v Knjigi psalmov, ki bi dvignil svojo tožbo in ne bi bil slišan. Bog odgovori vedno: danes, jutri … a vedno odgovori, na tak ali drugačen način. Vedno odgovori. Sveto pismo večkrat ponovi: Bog posluša krik tistega, ki ga kliče. Tudi naše jecljajoče prošnje, tudi tiste, ki so ostale na dnu srca, ki se jih sramujemo izraziti, Oče jih posluša in nam hoče podariti Svetega Duha, ki oživlja vsako našo molitev in spreminja vsako stvar. Bratje in sestre, pri molitvi gre vedno za vprašanje potrpežljivosti, za vzdržljivost pričakovanja. Sedaj smo v adventnem času, v času, za katerega je značilno pričakovanje, pričakovanje božiča. Smo v pričakovanju. To dobro vidimo. A tudi vse naše življenje je v pričakovanju. In molitev je vedno pričakovanje, kajti vemo, da bo Gospod odgovoril. Celo smrt trepeta, ko kristjan moli, kajti ve, da vsak molivec ima zaveznika, ki je močnejši od nje: Gospoda Vstalega. Smrt je Kristus že premagal in prišel bo dan, ko bo vse dokončno in se smrt ne bo več posmehovala našemu življenju in naši srečnosti.

Naučimo se biti v pričakovanju, pričakovanju Gospoda. Gospod nas prihaja obiskat, ne samo med temi prazniki, ob božiču in veliki noči, ampak nas obiskuje vsak dan v globini našega srca, če smo v pričakovanju. Velikokrat se ne zavedamo, da je Gospod blizu, da trka na naša vrata, in mi ga pustimo iti mimo. »Bojim se, da bi Bog šel mimo in jaz tega ne bi opazil,« je dejal sveti Avguštin. Gospod gre mimo, Gospod prihaja, Gospod trka. A če imaš ušesa polna raznega hrupa, ne boš slišal Gospodovega klica. Bratje in sestre, biti v pričakovanju: to je molitev. Hvala.