Mednarodni dan oseb s posebnimi potrebami. Papež: vključevanje in soudeležba
Andreja Červek – Vatikan
»Vsi smo v istem čolnu sredi razburkanega morja, ki nam lahko povzroča strah; a v tem čolnu je nekaterim težje, in med temi so osebe z težkimi posebnimi potrebami,« zapiše papež Frančišek v poslanici ob današnjem mednarodnem dnevu oseb s posebnimi potrebami, na začetku katere izrazi bližino vsem, ki v tem času pandemije živijo posebne težke situacije.
Letošnja tema je povezana z aktualnimi razmerami po svetu: Graditi bolje: svet po koncu covida-19, ki vključuje invalidnost, je dostopen in trajnosten. Papež za izhodišče razmišljanja vzame evangeljsko priliko o hiši, ki je zgrajena na skali oziroma na pesku (prim. Mt 7,24-27; Lk 6,47-49).
Grožnja kulture odmetavanja
Dež in veter iz prilike, ki grozita hiši, lahko poistovetimo s kulturo odmetavanja, ki je razširjena v našem času. V tej kulturi so prizadete predvsem najranljivejše osebe in med temi so invalidne osebe in osebe s posebnimi potrebami. V zadnjih petdesetih letih so sicer bili narejeni pomembni koraki naprej. Povečalo se je zavedanje o dostojanstvu vsake osebe, kar je pripomoglo k pogumnim odločitvam za vključevanje oseb, ki živijo določene fizične in/ali psihične omejitve. Pa vendar na kulturni ravni še vedno ostaja preveč izrazov, ki temu nasprotujejo. »Naletimo na odklonilne drže, ki tudi zaradi narcisitične in ulititaristične miselnosti končajo z izključevanjem, ne da bi upoštevale, da slabotnost neizogibno pripada vsem. […] V resnici imamo osebe s težkimi invalidnostmi, ki so s trudom našle pot dobrega in s smislom bogatega življenja, kakor so tudi mnogi drugi 'normalni', ki pa so vendarle nezadovoljni ali celo obupani.« Po papeževih besedah je zato pomembno »pospeševati kulturo življenja, ki bo neprestano potrjevala dostojanstvo vsake osebe, predvsem pa nezaščitenih moških in žensk s posebnimi potrebami, vseh starosti in vseh družbenih položajev«.
Skala vključenosti
Prva »skala«, na kateri je torej treba graditi našo hišo, je vključevanje, pri čemer papež spomni na evangeljsko priliko o dobrem samarijanu. Na poti življenja namreč pogosto naletimo na ranjeno osebo, ki ima včasih ravno poteze invalidnosti in slabotnosti. »Vključevanje bi moralo biti 'skala', na kateri se naj gradijo programi in iniciative civilnih institucij, da ne bi nihče, še posebej kdor je v težavah, ostal izključen. Moč verige je odvisna od skrbi, ki je namenjena najšibkejšim členom.«
Kar se tiče cerkvenih institucij, papež poudari potrebo po primernih in dostopnih sredstvih za posredovanje vere, tudi preko novih tehnologij, ki so se v času pandemije pokazale zelo pomembne. Duhovnike, semeniščnike, posvečene osebe, katehiste in pastoralne delavce pa spodbuja k redni formaciji na področju invalidnosti in posebnih potreb.
Skala aktivne soudeležbe
Naslednji poudarek papeževe poslanice govori o aktivni soudeležbi. Da bi »bolje zgradili« našo družbo, je pomembno, da vključevanje najslabotnejših subjektov obsega tudi pospeševanje njihove aktivne soudeležbe,« zapiše Frančišek. Odločno poudari »pravico oseb s posebnimi potrebami, da prejemajo zakramente kot vsi ostali člani Cerkve«.
Izpostavi, da je po krstu vsak član Božjega ljudstva postal učenec misijonar in je torej vsak krščeni »aktivni subjekt evangelizacije«. Torej tudi osebe s posebnimi potrebami, tako v družbi kot v Cerkvi, morajo postati aktivni subjekti pastorale in ne samo njeni naslovniki. »Aktivno sodelovanje pri katehezi s strani oseb s posebnimi potrebami predstavlja veliko bogastvo za življenje vse župnije. Njihova navzočnost med katehisti, v skladu z njihovimi sposobnostmi, predstavlja vir za skupnost,« izpostavi in spodbudi k njihovi formaciji. »Želim si, da bi v župnijskih skupnostih osebe s posebnimi potrebami vedno bolj postajale katehisti ter posredovale vero na učinkovit način, tudi s svojim pričevanjem,« zapiše papež Frančišek.
