Papež Frančišek: Pandemija naj v nas prebudi sočutje in skrb za tistega, ki trpi
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Pridiga papeža Frančiška, ki jo je prebral kardinal Re
To večerno slavje ima vedno dvojni vidik: z bogoslužjem vstopamo v slovesni praznik Svete Marije Božje Matere; in istočasno pa tudi zaključujemo sončno leto z veliko hvalnico.
Jutri se bomo lahko zadržali pri prvem vidiku. Nocoj pa bi se radi na kratko zahvalili za leto, ki se bliža koncu.
»Tebe, Boga, hvalimo, tebe, Gospoda, poveličujemo …« Lahko bi se zdelo prisiljeno, skoraj v neskladju zahvaljevati se Bogu ob koncu leta, kot je bilo preteklo, ki ga je zaznamovala pandemija. Mislimo na družine, ki so izgubili enega ali več članov, na tiste, ki so zboleli, na tiste, ki so trpeli zaradi osamljenosti, na tiste, ki so izgubili delo …
Včasih kdo vpraša: kakšen je smisel takšne drame? Ne sme se nam muditi, da bi odgovorili na takšno vprašanje. Tudi Bog na naše najbolj tesnobne »zakaj« ne odgovarja z navajanjem »višjih razlogov«. Božji odgovor gre po poti učlovečenja, kakor bo kmalu zapel odpev za Magnificat: »V svoji neizmerni ljubezni, s katero nas je ljubil, je Bog poslal svojega Sina v podobi grešnega človeka.«
Bog, ki bi žrtvoval ljudi za nek veliki načrt, četudi bi bil najboljši od vseh možnih, zanesljivo ni Bog, ki nam ga je razodel Jezus Kristus. Bog je oče, »večni Oče«, in če je njegov Sin postal človek, je zaradi neizmernega sočutja očetovega Srca. Bog je pastir, in kateri pastir bi se odpovedal eni sami ovci misleč, da mu jih vendar ostaja veliko drugih? Ne, takega ciničnega in neusmiljenega boga ni. To ni Bog, ki ga mi »hvalimo« in »poveličujemo« kot Gospoda.
Ko je usmiljeni Samarijan naletel na napol mrtvega ubožca ob cesti, ni imel govora, da bi mu razložil smisel tega, kar se mu je zgodilo, morda zato da bi ga prepričal, da je bilo to v bistvu v njegovo dobro. Samarijan, ganjen od sočutja, se je sklonil nad tega tujca, ravnal z njim kot z bratom in poskrbel zanj ter storil vse, kar je bilo v njegovi moči (prim. Lk 10,25-37).
Da, tukaj pa morda lahko najdemo »smisel« drame, ki je pandemija, kakor tudi za druge nesreče, ki prizadevajo človeštvo: da v nas prebudi sočutje in izzove izraze in dejanja bližine, skrbi in solidarnosti.
To se je dogajalo in se dogaja tudi Rimu v teh mesecih; in predvsem za to bi se nocoj radi zahvalili Bogu: za dobre stvari, ki so se zgodile v našem mestu med zaprtjem (lockdown) in na splošno v času pandemije, ki je žal še ni konec. Veliko je ljudi, ki so, ne da bi delali hrup, skušali težo preizkušnje narediti znosnejšo. Z njihovim vsakdanjim prizadevanjem, ki ga je spodbujala ljubezen do bližnjega, so uresničili besede Te Deuma: »Vsak dan ti hočemo prepevati hvalo in slaviti tvoje ime vekomaj.« Kajti hvala in slava, ki sta Bogu najbolj všeč, je bratska ljubezen.
Zdravstveni delavci – zdravniki, medicinske sestre, bolničarji, prostovoljci – so v prvi vrsti in so zato vedno v naših molitvah in zaslužijo našo hvaležnost; pa tudi številni duhovniki, redovnice in redovniki. Vendar bi nocoj želel, da se naša zahvala raztegne na vse tiste, ki si vsak dan prizadevajo, da bi kar najbolje vodili svojo družino in svoje služenje skupnemu dobremu. Zlasti mislim na šolske ravnatelje in učitelje, ki imajo bistveno vlogo v družbenem življenju in se morajo spoprijemati z zelo zapleteno situacijo. S hvaležnostjo mislim tudi na javne upravitelje, ki znajo izpostaviti vse dobre vire v mestu in na ozemlju, ki se odpovedo zasebnim interesom in tudi interesom svoje stranke, ki v resnici iščejo dobro vseh ljudi, začenši z najbolj prikrajšanimi.
Vse to se ne more zgoditi brez milosti, brez Božjega usmiljenja. Mi – to dobro vemo iz izkušnje – smo v težkih trenutkih nagnjeni k obrambi – to je naravno – da zavarujemo sebe in naše drage, da zaščitimo svoje interese … Kako je potem mogoče, da toliko ljudi brez vsake druge nagrade, kot je ta, da delajo dobro, najdejo moč, da skrbijo za druge? Kaj jih spodbuja, da se odpovedo nečemu svojemu, svojemu udobju, svojemu času, svojim dobrinam, da bi to dali drugim? Konec koncev, čeprav morda sami ne mislijo na to, jih žene Božja moč, ki je močnejša od naših sebičnosti. Zaradi tega hvalimo Njega, ker verujemo in vemo, da vse dobro, ki se dan za dnem uresničuje na zemlji, končno prihaja od Njega. In ko gledamo v prihodnost, ki nas čaka, spet prosimo: »Tvoje usmiljenje naj nas vedno spremlja, to vdano pričakujemo od tebe.«
