Papež Frančišek v govoru rimski kuriji o pomenu pandemične krize

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor papeža Frančiška rimski kuriji

Dragi bratje in sestre.
1. Rojstvo Jezusa iz Nazareta je skrivnost rojstva, ki nas spominja, da »ljudje, četudi morajo umreti, niso rojeni za umiranje, temveč za ponoven začetek«,[1] kakor je to presunljivo in kleno pripomnila Hannah Arendt, judovska filozofinja, ki je na glavo obrnila misel svojega učitelja Heideggerja, po kateri se človek rodi zato, da bi bil vržen v smrt. Na ruševinah totalitarizmov dvajsetega stoletja je Arendt prepoznala to razsvetljujočo resnico: »Čudež, ki ohranja svet, sfero človeškega bivanja pred njegovim »naravnim« propadom, je prav gotovo dejstvo rojevanja. In ta vera in upanje na svetu morda najde najslavnejši in najbolj učinkovit izraz v tistih nekaj besedah, s katerimi je evangelij oznanil veselo novico adventa: ''Dete se je rodilo med nami''«.[2]

2. Pred skrivnostjo učlovečenja ob detetu položenem v jasli (prim. Lk 2,16), kakor tudi pred velikonočno skrivnostjo ob obličju križanega človeka, bomo imeli pravi prostor le, če bomo bili razoroženi, ponižni, samo z bistvenim in le potem, ko smo v okolju, v katerem živimo – vključno z rimsko kurijo – živimo program življenja, ki ga je predlagal sv. Pavel: »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,31-32). To pa: samo, če »oblečeni v ponižnost« (prim. 1Pt 5,5) posnemamo Jezusa »krotkega in iz srca ponižnega« (Mt 11,29); samo, če smo bili postavljeni »na zadnje mesto« (Lk 14,10) in smo postali »služabniki vsem« (prim. Mr 10,44). Glede tega je sv. Ignacij v svojih Duhovnih vajah prišel celo do take točke, da prosi, naj si predstavljam v prizoru jaslic, da se »naredim za ubožnega in nevrednega hlapčiča, jih gledam in zrem in jim strežem v njihovih potrebah« (DV 114,2).

Zahvaljujem se kardinalu dekanu za njegove besede sprejema za ta Božič, s katerimi je izrazil čutenje vseh. Hvala, kardinal Re, hvala.

3. Letošnji Božič je Božič pandemije, zdravstvene, ekonomske in družbene krize, celo cerkvene krize, ki je brez izjeme prizadela celoten svet. Kriza ni nič več samo skupna točka v govorih intelektualcev, ampak je postala resničnost vseh. Ta bič je postal neravno nevtralen preizkusni kamen, a isto časno velika priložnost za spreobrnjenje in za ponovno pridobitev pristnosti.

Ko sem 27. marca letos na prostoru pred baziliko sv. Petra, pred praznim, a  s skupno pripadnostjo napolnjenim trgom, ki nas povezuje v vsakem kotičku zemlje, ko sem tam hotel moliti za vse in z vsemi, sem imel priložnost na glas izreči možen pomen »nevihte« (prim. Mr 4,35-41), ki se je zgrnila na svet: »Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z navidez »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam. Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost« (Meditacija, 27. marec 2020).

4. Božja previdnost je hotela, da sem lahko v tem tako težkem času napisal Fratelli tutti, okrožnico, ki je posvečena temi družbenega bratstva in prijateljstva. Velika lekcija nam prihaja iz evangelijev otroštva, ki pripovedujejo o Jezusovem rojstvu in o tisti novi vpletenosti in povezanosti, ki se je vzpostavila med tistimi, ki so protagonisti: med Marijo, Jožefom, pastirji, modrimi in vsemi tistimi, ki so jim na takšen ali drugačen način ponudili svoje bratstvo, svoje prijateljstvo, da je bila lahko v temini zgodovine sprejeta Beseda, ki je postala meso (prim. Jen 1,14).

Takole sem napisal na začetku okrožnice: »Tako zelo si želim, da v tem času, ki nam je dan, da v njem živimo, s tem ko priznamo dostojanstvo vsake človeške osebe, storimo, da se med vsemi ponovno rodi svetovna težnja po bratstvu med vsemi. Svetovna težnja po bratstvu! »Poglejte to zelo lepo skrivnost za sanjanje in ustvarjanje svojega življenja kot lepe avanture. Nihče se ne more sam soočiti z življenjem… Potrebna je skupnost, ki te podpira, ki nam pomaga in v kateri si pomagamo med seboj, da lahko zremo naprej. Kako pomembno je sanjati skupaj! Sami lahko tvegamo, da imamo privide, zaradi katerih vidimo to, česar ni. Sanje se gradijo skupaj«.[3] Sanjamo kot eno človeštvo, kot popotniki, narejeni iz istega človeškega mesa, kot otroci te iste zemlje, ki vsem nam daje gostoljubnost, vsakega v bogastvu njegove vere ali njegovih prepričanj, vsakega z njegovim glasom, vse pa kot brate!« (Fratelli tutti, 8).

5. Pandemična kriza je pa tudi ugodna priložnost za kratko razmišljanje o pomenu krize, ki bo lahko vsakemu v pomoč.

Kriza je pojav, ki zajame vse. Navzoča je povsod in v vsakem obdobju zgodovine. Zajeme ideologije, politiko, ekonomijo, tehniko, ekologijo in verstva. Gre torej za neizogibno etapo zgodovine osebe in družbe. Razodeva se kot izjemen dogodek, ki vedno povzroča občutek trepeta, stiske, neuravnovešenosti in negotovosti pri izbirah, ki jih je potrebno storiti. Kakor spominja etimološki koren glagola krino, je kriza tisto sito, ki očisti zrnje po žetvi.

V Svetem pismu je polno oseb, ki so šle skozi to rešeto, osebnosti kriznih časov, ki pa so ravno preko nje izpolnile zgodovino zveličanja.

Kriza Abrahama, ki je zapustil svojo deželo (prim. 1Mz 12, 1-2) in je moral preživeti veliko preizkušnjo, ko je moral darovati Bogu svojega sina edinca (prim 1Mz 22,1-19), je s teološkega vidika rešena z rojstvom novega ljudstva. To rojstvo pa Abrahama ni obvarovalo pred dramo, med katero ga ravno zaradi trdnosti njegove vere nista premagala zmedenost in izgubljenost.

Mojzesova kriza se kaže v nezaupanju v samega sebe: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« (2Mz 3,11); »nikoli nisem bil spreten v besedah…, kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren« (2Mz 4,10); »imam neobrezane ustnice« (2Mz 6,12.30). Zato se je poskušal izogniti od Boga zaupanemu poslanstvu: »Gospod, pošlji druge« (prim. 2Mz 4,13). Toda preko te krize je Bog kalil Mojzesa svojega služabnika, ki je ljudstvo izpeljal iz Egipta.

Elija, ki je bil tako mogočen prerok, da ga primerjajo z ognjem (prim. Sir 48,1), si je v določenem trenutku velike osebne krize zaželel celo smrt, a je zatem izkusil Božjo navzočnost, vendar ne v potresu, ne v ognju, ampak v rahlem šepetu (prim. 1Kr 19, 11-12). Božji glas ni nikoli tisti hrupni glas krize, ampak je tihi glas, ki govori znotraj krize same.

Janeza Krstnika je mučil dvom o Jezusovi mesijanski identiteti (prim. Mt 11,2-6), saj se ni pojavil kot sodnik, kakor ga je on morda pričakoval (prim. Mt 3,11-12). Vendar pa je ravno po dogodku, ko so Janeza zaprli, Jezus začel pridigati Božji evangelij (prim. Mr 1,14).

In na koncu še teološko verska kriza Pavla iz Tarza. Pretresen zaradi silovitega srečanja s Kristusom na poti v Damask (prim. Apd 9,1-19; Gal 1,15-16), je bil potisnjen k temu, da je zapustil svoje gotovosti in šel za Jezusom (prim. Flp 3,4-10). Sv. Pavel je bil dejansko človek, ki je dopustil, da ga je kriza preoblikovala in zato je bil tudi začetnik tiste krize, ki je potisnila Cerkev v to, da je šla ven iz ograje Izraela in prišla vse do skrajnih meja zemlje. Lahko bi še podaljšali seznam svetopisemskih osebnosti in v njih bi lahko vsak od nas našel svoje lastno mesto. Številni so.

Najbolj zgovorna pa je Jezusova kriza. Sinoptični evangeliji poudarjajo, da je On začel svoje javno življenje po izkušnji krize, ki jo je doživel med skušnjavami. Čeprav se morda zdi, da je protagonist te situacije hudič s svojimi predlogi, je v resnici pravi protagonist Sveti Duh, saj je bil on, ki je vodil Jezusa v ta odločilni čas njegovega življenja. »Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal« (Mt 4,1).

Evangelisti poudarjajo, da je teh štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi zaznamovala izkušnja lakote in izčrpanosti (prim. 4,2; Lk 4,2). In ravno na dnu te lakote in izčrpanosti Zlobnež skuša zaigrati s svojo zmagovito karto, zanašajoč se na Jezusovo utrujeno človeškost. Toda v tem človeku, ki ga je preizkusil post, Skušnjavec doživi navzočnost Božjega Sina, ki s pomočjo Božje besede premaga skušnjavo in ne s pomočjo svoje. Jezus se nikoli ne pogovarja z hudičem, nikoli in mi se moramo od tega naučiti isto. Z hudičem se nikoli ne pogovarja. Jezus ga, ali odžene ali pa ga prisili, da razodene svoje ime, toda z hudičem se nikoli ne pogovarja.

Nadalje je Jezus doživel nepopisljivo krizo v Getsemaniju: osamljenost, strah, stisko, Judovo izdajo in zapustitev apostolov (prim. Mt 26,36-50). In končno pride skrajna kriza na križu zaradi solidarnosti z grešniki do te mere, da se je čutil zapuščenega od Očeta (prim. Mt 27,46). Kljub temu je v popolnem zaupanju »izročil svojega duha v Očetove roke« (prim. Lk 23,46). In ta popolna in zaupljiva izročitev je odprla pot vstajenja (prim. Heb 5,7).

6. Dragi bratje in sestre, to razmišljanje o krizi nas obvaruje prehitre sodbe Cerkve zardi krize, ki so jo povzročili včerajšnji in današnji škandali, kakor je to storil prerok Elija, ki je zaupajoč se Gospodu, predstavil svoje videnje resničnosti brez upanja: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju« (1Kr 19,14). Kolikokrat se tudi naše cerkvene analize zdijo kot pripovedi brez upanja. Branja resničnosti brez upanja ne moremo imeti za realističnega. Upanje da našim analizam to, kar niso naši kratkovidni pogledi sposobni zaznati. Bog je odgovoril Eliju, da resničnost ni takšna, kakor jo on zaznava: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti puščavi Damaska… Pustil pa bom v Izraelu sedem tisoč kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala« (1Kr 19,15.18). Ni res, da je bil sam, bil je v krizi.

Bog še naprej daje rast semenom Božjega kraljestva med nami. Tukaj v kuriji so številni, ki pričujejo s svojim ponižnim in nevsiljivim delom, brez čenč, v tišini, z lojalnostjo, profesionalnostjo, poštenostjo. Veliko med vami je takšnih in hvala za to. Ima pa tudi naš čas svoje probleme, ima pa tudi živo pričevanje glede dejstva, da Bog ni zapustil svojega ljudstva, vendar z eno samo razliko, da se problemi takoj pojavijo v časopisih, dejansko vsak dan, medtem ko se znamenja upanja kot novica pojavijo s precejšnjo zamudo in še to ne vedno.

Kdor ne gleda krize z lučjo evangelija, se omeji na obdukcijo trupla, saj gleda krizo, a brez upanja evangelija, brez luči evangelija. Kriza nas je prestrašila, vendar ne samo zaradi tega, ker smo pozabili vrednotiti jo, kakor nas evangelij vabi, da naj storimo, ampak tudi zaradi tega, ker smo pozabili, da nas je evangelij prvi postavil v krizo.[4] Evangelij je tisti, ki nas postavi v krizo. Toda če najdemo nov pogum in ponižnost ter rečemo na glas, da je čas krize čas Svetega Duha, tedaj se tudi med izkušnjo temine, slabosti, krhkosti, nasprotovanj, zmedenosti ne bomo čutili potisnjene ob tla, ampak bomo nenehno ohranjali tisto notranje zaupanje, da stvari začenjajo dobivati novo obliko, ki izhaja izključno iz izkušnje Milosti, ki je bila skrita v temi. »Zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči bolečine« (Sir 2,5).

7. Končno bi vas rad spodbudil, da krize ne zamenjate s konfliktom: to sta dve različni stvari. Na splošno ima kriza pozitiven izid, medtem ko konflikt vedno ustvari nasprotje, tekmovanje, na videz nerešljivo nasprotovanje med subjekti, ki so razdeljeni na prijatelje, ki jih je treba ljubiti, in sovražnike, s katerimi se je treba boriti, posledično pa zmaga ena od obeh strani.

Logika konflikta vedno išče »krivce«, ki jih treba ožigosati in prezirati, ter »pravične«, ki jih je treba opravičevati, da pripelje do zavedanja, – velikokrat magičnega – da nam ta ali ona situacija ne pripada. Ta izguba čuta skupne pripadnosti pospešuje rast ali uveljavljane določenih elitističnih drž in »zaprtih skupin«, ki spodbujajo omejevalne in delne logike, ki siromašijo univerzalnost našega poslanstva. »Če vztrajamo v valovanju sporov, izgubimo smisel za globoko edinost resničnosti« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 226).

Cerkev, gledana v kategorijah konflikta – levica in desnica, progresisti in tradicionalisti – drobi, polarizira, sprevrača in izda svojo resnično naravo: Cerkev je Telo, ki je trajno v krizi ravno zaradi tega, ker je živo, nikoli pa ne sme postati telo v konfliktu, z zmagovalci in premaganci. Pravzaprav bi na ta način širila strah, postala bi bolj toga, manj sinodalna, in bi vsiljevala enotno in izenačujočo logiko, ki bi bila daleč od bogastva in pluralnosti, ki jo je Duh podaril svoji Cerkvi.

Novost, ki jo prinese kriza, ki jo je hotel Duh, ni nikoli novost, ki bi bila v nasprotju s starim, ampak je novost, ki poganja iz starega in ga vedno napravlja rodovitnega. Jezus uporabi izraz, ki ga ta odlomek izrazi na preprost in jasen način: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Dejanje umiranja semena ima vedno dve plati, ker istočasno označuje konec nečesa in začetek nečesa drugega. Isti trenutek imenujemo smrt-trohneti in rojstvo-brsteti, ker sta ista stvar: pred svojimi očmi vidimo konec in istočasno se v tem koncu kaže nov začetek.

V tem smislu nas vsi odpori, s katerimi se trudimo, da ne bi vstopili v krizo – in bi se pustili voditi Duhu v času preizkušnje - obsodijo na to, da ostanemo sami in nerodovitni, kvečjemu v konfliktu. Ko se otepamo krize, oviramo delo Božje milosti, ki se hoče pokazati v nas in preko nas. Zato se, čeprav nam določen realizem našo nedavno zgodovino kaže samo kot vsoto poskusov, ki niso bili vedno uspešni, padcev, grehov, protislovij, kratkih stikov med pričevanji, se ne smemo prestrašiti, niti ne smemo zanikati očitnosti vsega tega, kar je v nas in v naših skupnostih načela smrt in potrebuje spreobrnjenje. Vse, kar se odkrito kaže kot zlo, protislovno, slabotno in krhko, nas še močneje spominja na potrebo po tem, da umremo načinu bivanja, razmišljanja in delovanja, ki ne odraža evangelija. Samo če bomo umrli določeni miselnosti, nam bo uspelo narediti prostor za novost, ki jo Duh nenehno vzbuja v srcu Cerkve.  Cerkveni očetje so se tega zavedali in so to imenovali »metanoia«.

8. V vsaki krizi je vedno potreba po posodobitvi, ki je korak naprej. Toda če v resnici hočemo posodobitev, moramo imeti pogum za popolno razpoložljivost. Na prenovo Cerkve moramo nehati misliti kot na krpanje stare obleke ali pa preprosto na pripravo nove Apostolske konstitucije. Reforma Cerkve je nekaj drugega.

Ne gre za »krpanje obleke«, ker Cerkev ni preprosta Kristusova »obleka«, ampak je njegovo telo, ki zajema celotno zgodovino (prim. 1 Kor 12,27). Mi nismo poklicani, da bi spreminjali ali reformirali Kristusovo telo – »Jezus Kristus je isti včeraj, danes in na veke« (Heb 13,8) – ampak smo poklicani, da to isto telo oblečemo v novo obleko, da se bo jasno videlo, da presežna milost ne prihaja od nas, ampak od Boga: namreč »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Cerkev je vedno lončena posoda, dragocena zaradi tega, kar vsebuje in ne zaradi tega, kar včasih kaže o sebi. Na koncu vam bom z veseljem podaril knjigo: dar patra Ardura, kjer je prikazano življenje glinene vaze, v kateri pa se blesti Božja veličina in reforme Cerkve. To je čas, v katerem se zdi očitno, da je glina, iz katere smo zgneteni, razdrobljena, počena in razbita. Prizadevati si moramo, da naša krhkost ne postane ovira za oznanjevanje evangelija, ampak prostor, kjer se razodeva velika ljubezen, s katero nas je Bog, ki je bogat v usmiljenju, ljubil in nas ljubi (prim. Ef 2,4). Če bi Boga, ki je poln usmiljenja, odrezali od našega življenja, bi bilo naše življenje laž, zlaganost.

V času krize nas Jezus opozarja pred nekaterimi poskusi, da bi izšli iz nje, ki so že vnaprej obsojeni na propad, kakor tisti, ki »odtrga krpo od nove obleke in jo našije na staro«; rezultat je predvidljiv: novo bo raztrgano, ker se »s staro obleko krpa z nove ne bo ujemala.« Podobno »tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni;  pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove« (Lk 5,36-38).

Pravilno pa postopa »pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva«, ki je »podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13,52). Zaklad je izročilo, ki je, kakor je spominjal Benedikt XVI., »živa reka, ki nas povezuje z izviri, živa reka, v kateri so izviri vedno navzoči. Velika reka, ki nas vodi v pristanišče večnosti« (Kateheza, 26. april 2006). Na misel mi prihaja stavek velikega nemškega glasbenika: »Izročilo je varstvo prihodnosti, ne pa muzej, se pravi čuvaj pepela.« Velika reka, ki nas vodi v pristanišče resnice in milosti, ki ju že posedujemo. »Starodavne stvari« sestavljajo resnica in milost, ki jo že imamo. Nove stvari pa so različni vidiki resnice, ki jo postopoma razumemo. Tisti stavek iz IX. stol: »ut annis scilicet consolidetur dilatetur tempore sublimetur aetate« (San Vincenzo di Lérins): to je izročilo ki tekom časa tako raste. Noben zgodovinski način življenja po evangeliju ne izčrpa njegovega razumevanja. Če se pustimo voditi Svetemu Duhu, se bomo vsak dan bolj približali »vsej resnici« (Jn 16,13). Nasprotno pa brez milosti Svetega Duha lahko celo začnemo razmišljati o Cerkvi v sinodalni obliki, ki pa se bo, namesto da bi postajala občestvo s prisotnostjo Duha, na koncu zamišljala kot kateri koli demokratični zbor, sestavljen iz večine in manjšine. Kot na primer nek parlament: to pa ni sinodalnost. Razlika je samo v prisotnosti Svetega Duha.

9. Kaj storiti med krizo? Najprej jo moramo sprejeti kot čas milosti, ki nam je bil dan, da bi razumeli Božjo voljo za vsakega izmed nas in za celotno Cerkev. Potrebno je vstopiti v logiko, ki je na videz protislovna, »kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10). Spomniti se moramo zagotovila, ki ga je sv. Pavel dal Korinčanom: »Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13).

Bistveno je, da ne prekinemo pogovora z Bogom, čeprav je naporen. Moliti ni lahko. Ne smemo se naveličati vedno moliti (prim. Lk 21,36; 1 Tes 5,17). Ne poznamo nobene druge rešitve za probleme, ki jih doživljamo, kot da več molimo in istočasno z večjim zaupanjem naredimo vse, kar moremo. Molitev nam bo omogočila, da bomo »upali proti upanju« (prim. Rim 4,18).

10. Dragi bratje in sestre, ohranjajmo globok mir in vedrino v polnem zavedanju, da smo vsi, jaz prvi, samo »nekoristni služabniki« (Lk 17,10), ki jim je Gospod izkazal usmiljenje. Zato bi bilo lepo, če bi nehali živeti v konfliktu in bi se na mestu tega spet počutili, da smo na poti, odprti za krizo. Pot ima vedno opraviti z glagoli gibanja. Kriza je gibanje, je del poti. Konflikt pa je ponarejena pot, je potikanje – turistično: turistične duše, eh - potikanje brez cilja in smotra, pomeni ostajanje v labirintu, je zgolj zapravljanje energij in priložnost za zlo. In prvo zlo, do katerega nas pripelje konflikt in se moramo skušati držati daleč od njega, je klepetanje, toda na to bodimo pozorni! Moje govorjenje proti klepetanju ni moja manija; to je naznanilo zla, ki vstopa v kurijo: toda tukaj v palači je veliko vrat in oken, in vstopa, vstopa in mi se na to navadimo; opravljanje, ki nas zapre v najbolj žalostno in zadušljivo samozadostnost ter vsako krizo spremeni v konflikt. Evangelij pripoveduje, da so pastirji verjeli oznanilu angela in se podali na pot k Jezusu (prim. Lk 2,15-16). Herod pa se je zaprl pred pripovedjo modrih in to svojo zaprtost spremenil v laž in nasilje (prim. Mt 2,1-16).

Ne glede na to, kakšno mesto zaseda v Cerkvi, naj se vsak izmed nas vpraša, če hoče Jezusu slediti s poslušnostjo pastirjev ali s samozaščito Heroda, mu slediti v krizi ali se braniti pred njim v konfliktu.

Dovolite mi, da vsakega izmed vas, ki skupaj z mano služite evangeliju, izrecno prosim za božično darilo: za vaše velikodušno in navdušeno sodelovanje pri oznanjevanju veselega oznanila predvsem ubogim (prim. Mt 11,5). Spomnimo se, da Boga v resnici pozna samo tisti, ki sprejme ubogega, ki prihaja od spodaj s svojo bedo, in ki je bil prav pod tem videzom poslan od zgoraj. Ne moremo videti Božjega obličja, lahko pa doživimo njegovo sklanjanje k nam, ko počastimo obraz bližnjega, drugega, ki nas zadolži s svojimi potrebami, ki nas prosi, obraz ubogih. Ubogi so središče evangelija. Na misel mi prihaja, kar je dejal sveti brazilski škof: »Kadar skrbim za uboge, pravijo, da sem svetnik; ko pa se vprašam in vprašam: 'Zakaj toliko revščine?', mi pravijo 'komunist'.«

Naj ne bo nikogar, ki bi namerno oviral delo, ki ga Bog opravlja v tem trenutku in prosimo za dar ponižnosti služenja, da bo On rasel, mi pa se manjšali (prim. Jn 3,30).

Voščim vsem, vsakemu od vas, vašim družinam in vašim prijateljem. In hvala, hvala za vaše delo, najlepša hvala. In prosim vas, vedno molite zame, da bom imel pogum, da vztrajam med krizo. Hvala. Vesel božič!
[blagoslov]
Pozabil sem vam povedati, da vam bom podaril dve knjigi. Eno, življenje Karla Foucaulda, mojstra krize, ki nam je zapustil darilo, čudovito dediščino. To je dar, ki mi ga je dal pater Ardura: hvala. Druga pa se imenuje »Olotropia: glagoli krščanske domačnosti«. Namenjeni sta, da nam pomagata živeti naše življenje. Ta druga knjiga je izšla v teh dneh, delo nekega biblicista, učenca kardinala Martinija iz škofije… delal je v Milanu, a je iz škofije Albenga – Imperia.

[1] Vita activa. La condizione umana, Bompiani, Milano 1994, 182.
[2] Prav tam.
[3] Govor med ekumenskim in medverskim srečanjem z mladimi, Skopje, 7. maj 2019.
[4] »Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: ''Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?''  Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: ''To vam je v spotiko?'' (Jn 6,60-61). Toda samo izhajajoč iz te krize se lahko porodi takšna izpoved vere: »Simon Peter mu je odvrnil: ''Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš''« (Jn 6,68).