Papež: Častiti Gospoda pomeni povzdigniti oči, podati se na pot in videti
Andreja Červek – Vatikan
Sveti oče je na današnji praznik Gospodovega razglašenja, ko se spominjamo treh modrih, v baziliki sv. Petra daroval slovesno sveto mašo. Pri homiliji je govoril o čaščenju Boga ter v ospredje postavil tri elemente, ki nam pomagajo razumeti, kaj pomeni biti častilci Gospoda: »povzdigniti oči«, »podati se na pot« in »videti«.
Da bi častili Gospoda, je po papeževih besedah treba na življenjske probleme in bridkosti pogledati na nov način, pri tem pa se zavedati, da Gospod pozna naše težke situacije, pozorno posluša naše prošnje in ni brezbrižen pred solzami, ki jih točimo. To je pogled, ki kljub življenjskim pripetljajem zaupa v Gospoda in ustvarja hvaležnost, s tem pa srce odpre za čaščenje. Častilci Gospoda postanemo preko postopne poti. Moramo se podati na pot notranjega zorenja. In navsezadnje, da bi častili Gospoda, je treba »videti« onkraj tančice videnega, ki se pogosto pokaže kot varljivo. Gospod se izmika razkazovanju in je pogosto skrit v preprostih situacijah, v ponižnih in obrobnih osebah.
Homilija papeža Frančiška na praznik Gospodovega razglašenja
Evangelist Matej izpostavi, da so modri, ko so prispeli v Betlehem, »zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (Mt 2,11). Častiti Gospoda ni lahko, ni neko takojšnje dejanje: zahteva določeno duhovno zrelost, kar je cilj notranje poti, pogosto dolge. Drža čaščenja Boga v nas ni nekaj spontanega. Res je, človeško bitje ima potrebo po čaščenju, a je v nevarnosti, da se zmoti pri cilju; če namreč ne časti Boga, bo častil malike. Ni srednje poti – ali Bog ali maliki; ali če uporabimo besede nekega francoskega pisatelja: kdor ne časti boga, časti hudiča. In namesto vernik bo postal malikovalec.
V naši dobi je še posebej pomembno, da tako posamezno kot skupnostno namenimo več časa čaščenju ter se učimo vedno bolje kontemplirati Gospoda. Nekoliko se je izgubil čut za molitev čaščenja. Moramo jo nazaj osvojiti, tako skupnostno kot v svojem duhovnem življenju. Zatorej, vstopimo danes v šolo modrih in osvojimo nekaj koristnih podukov: kakor oni želimo pasti pred Gospoda in ga počastiti.
Iz današnjega besednega bogoslužja potegnimo tri izraze, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti, kaj pomeni biti častilci Gospoda. Ti izrazi so: »povzdigniti oči«, »podati se na pot« in »videti«. Ti trije izrazi nam bodo pomagali razumeti, kaj pomeni biti častilci Gospoda. Zares ga častiti, ne kakor je rekel Herod: 'Pojdite … kje je ta kraj … šel bom in ga počastil …' Ne, to ni čaščenje.
Prvi izraz, povzdigniti oči, nam ponudi prerok Izaija. Jeruzalemski skupnosti, ki se je pred kratkim vrnila iz izgnanstva in je zaradi mnogih težav onemogla od obupanosti, prerok nameni tole močno povabilo: »Povzdigni oči naokrog in poglej« (Iz 60,4). To je povabilo, da pustimo ob strani utrujenost in pritoževanja, izstopimo iz ozkosti nekega omejenega pogleda, se osvobodimo diktature lastnega jaza, ki je vedno nagnjen k upogibanju vase in v svoje zaskrbljenosti. Da bi častili Gospoda, je treba predvsem »povzdigniti oči«: ne dopustiti, da bi nas vklenile notranje fantazme, ki ugašajo upanje, in iz problemov in težav ne narediti središča svojega življenja. To ne pomeni zanikati realnosti in se pretvarjati ali se slepiti, da je vse dobro. Ne. Gre za to, da na probleme in bridkosti gledamo na nov način, pri tem pa vemo, da Gospod pozna naše težke situacije, pozorno posluša naše prošnje in ni brezbrižen pred solzami, ki jih točimo.
Ta pogled, ki kljub življenjskim pripetljajem zaupa v Gospoda, povzroča hvaležnost otrok. Ko se to zgodi, se srce odpre za čaščenje. Nasprotno pa, ko pozornost usmerimo izključno na probleme ter s tem zavrnemo, da bi oči povzdignili k Bogu, strah preplavi srce in ga dezorientira ter prostor nameni jezi, izgubljenosti, tesnobi, depresiji. V tem stanju je težko častiti Gospoda. Če to ugotovimo, je treba imeti pogum in razbiti krog svojih enostavnih zaključkov ter vedeti, da je stvarnost večja od naših misli. Povzdigni oči naokrog in poglej: Gospod nas na prvem mestu vabi, naj imamo zaupanje Vanj, kajti On dejansko skrbi za vse. Če torej Bog tako lepo oblači travo na polju, ki danes je, jutri pa se jo vrže v peč, koliko več bo storil za nas (prim. Lk 12,28). Če dvignemo pogled h Gospodu in v njegovi luči presojamo stvarnost, odkrijemo, da nas On nikoli ne zapusti: Beseda je meso postala (prim. Jn 1,14) in z nami ostaja vedno, vse dni (prim. Mt 28,20). Vedno.
Ko povzdignemo pogled k Bogu, življenjski problemi ne izginejo, temveč čutimo, da nam Gospod daje potrebno moč, da se z njimi soočimo. »Povzdigniti oči« je torej prvi korak, ki nas pripravi za čaščenje. Gre za čaščenje učenca, ki je v Bogu odkril novo veselje, drugačno veselje. Veselje sveta je postavljeno na posedovanje dobrin, na uspeh in na druge podobne stvari. Vedno je v središču 'jaz'. Veselje Kristusovega učenca pa ima svoj temelj v zvestobi Boga, katerega obljube nikoli niso neizpolnjene, navkljub kriznim situacijam, v katerih se lahko znajdemo. In tako torej sinovska hvaležnost in veselje povzročita hrepenenje po čaščenju Gospoda, ki je zvest in nas nikoli ne pušča samih.
Drugi izraz, ki nam lahko pomaga je podati se na pot. Preden lahko počastijo Otroka, rojenega v Betlehemu, se morajo modri lotiti dolgega potovanja. Matej zapiše: »Prišli so modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,1-2). Potovanje vedno namiguje na preobrazbo, na spremembo. Po potovanju nismo več kakor prej. Nekaj novega je v tistem, ki je opravil določeno pot: njegovo znanje se je razširilo, videl je nove osebe in stvari, izkusil je okrepljeno vero pred težavami in nevarnostmi poti. Do čaščenja Gospoda ne pridemo, ne da bi prej šli skozi notranje zorenje, ki nam ga daje potovanje.
Častilci Gospoda postanemo preko postopne poti. Izkušnja nas uči, na primer, da neka oseba pri petdesetih letih živi čaščenje z drugačnim duhom kot pa ko je imela trideset let. Kdor se pusti oblikovati milosti, se s časom običajno izboljša: zunanji človek se postara, pravi sv. Pavel, medtem ko se notranji človek obnavlja dan za dnem (prim. 2 Kor 4,16) ter postaja vedno boljši v čaščenju Gospoda. S tega zornega kota lahko neuspehi, krize, napake postanejo poučne izkušnje: neredko nam pomagajo, da se zavemo, kako je samo Gospod vreden, da se ga časti, kajti samo On uresniči željo po življenju in večnosti, ki je navzoča v globini vsake osebe. Poleg tega, skozi čas preizkušnje in napori življenja – živeti z vero – prispevajo k očiščenju srca ter ga naredijo ponižnejšega in torej bolj razpoložljivega, da se odpre Bogu. Tudi grehi, tudi zavedanje, da smo grešniki, da najdemo zelo slabe stvari. 'Naredil sem to … storil sem …' Če to sprejmeš z vero in s kesanjem, s skrušenostjo, ti bo pomagalo rasti. Vse, vse pomaga, pravi Pavel, k duhovni rasti, k srečanju z Jezusom, tudi grehi, tudi grehi. In sv. Tomaž dodaja: 'etiam mortali' – tudi strašni grehi, najslabši. A če to sprejmeš s kesanjem, ti bo pomagalo na tej poti proti srečanju z Gospodom in k boljšemu čaščenju.
Kakor trije modri tudi mi moramo pustiti, da nas poduči pot življenja, zaznamovana z neizogibnimi težavami potovanja. Ne dopustimo, da nas utrujenost, padci in neuspehi vržejo v obup. Ko jih ponižno priznamo, moramo iz njih narediti priložnosti za napredovanje proti Gospodu Jezusu. Življenje ni neko dokazovanje spretnosti, temveč je potovanje proti Njemu, ki nas ljubi. Ni nam treba pri vsakem življenjskem koraku pokazati kartico kreposti, ki jih imamo. S ponižnostjo moramo iti proti Gospodu – potovanje proti Njemu, ki nas ljubi. Če gledamo Gospoda, najdemo moč za nadaljevanje z obnovljenim veseljem.
In tako pridemo do tretjega izraz: videti. Evangelist zapiše: »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (Mt 2,10-11). Počastiti je bilo dejanje spoštovanja, namenjeno vladarjem, visokim dostojanstvenikom. Modri v resnici počastijo Njega, za katerega so vedeli, da je Judovski kralj (prim. Mt 2,2). A kaj so dejansko zagledali? Zagledali so ubogo dete z njegovo materjo. Pa vendar so ti modreci, ki so prišli iz oddaljenih dežel, znali preseči tisti prizor, tako skromen in skorajda zanikrn, ter so v tistem Detetu prepoznali navzočnost vladarja. Bili so torej sposobni »videti« onkraj zunanjosti. Padli so pred Dete, rojeno v Betlehemu, in s tem izrazili počastitev, ki je bila predvsem notranja: odpiranje skrinj, ki so jih prinesli kot dar, je bilo znamenje darovanja njihovih src.
Da bi častili Gospoda, je treba »videti« onkraj tančice videnega, ki se pogosto pokaže kot varljivo. Herod in jeruzalemski veljaki so predstavljali posvetnost, ki je stalno sužnja zunanjosti. Vidijo in ne znajo videti – ne pravim: vidijo in ne verujejo. Ne znajo videti, kajti njihova zmožnost je sužnja zunanjosti in išče mikavnosti: veljavnost daje samo senzacionalnim stvarem, stvarem, ki najbolj pritegnejo pozornost. Po drugi strani pa pri modrih vidimo drugačno držo, ki bi jo lahko opredelili kot teološki realizem: ta z objektivnostjo dojema realnost stvari, s tem da na koncu pride do spoznanja, da se Bog izogiba vsakemu razkazovanju. Gospod je v ponižnosti. Gospod je kakor tisti ponižen otrok, beži pred razkazovanjem, ki je produkt posvetnosti. Ta način »gledanja«, ki presega vidno, pomeni, da mi častimo Gospoda, ki je pogosto skrit v preprostih situacijah, v ponižnih in obrobnih osebah. Gre torej za pogled, ki se ne pusti zaslepiti z ognjemeti ekshibicionizma, temveč ob vsaki priložnosti išče to, kar ne mine. Išče Gospoda. Mi torej, kakor zapiše apostol Pavel, »se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (2 Kor 4,18).
Naj nas Gospod Jezus naredi za svoje resnične častilce, zmožne z življenjem razodeti njegov načrt ljubezni, ki objema celotno človeštvo. Prosimo za milost za vsakega od nas in za vso Cerkev, da bi se naučili častiti, da bi še naprej častili, se zelo urili v tej molitvi čaščenja, kajti samo Boga je treba častiti.
