Papež Frančišek: Bog se razodene takrat, ko se pojavi usmiljenje
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
S pomočjo bogoslužja smo napravili približno tridesetletni preskok. O tridesetih letih vemo eno stvar, da so bila leta skritega življenja, ki ga je Jezus preživel v družini. Nekaj jih je preživel v Egiptu kot migrant zaradi Herodovega preganjanja, druga v Nazaretu, ko se je učil obrti od Jožefa, v družini, da je ubogal starše, se učil in delal. Močan vtis pusti dejstvo, da je Gospod večino svojega časa na zemlji preživel tako, da je živel vsakodnevno življenje, ne da bi se pojavil v javnosti. Pomislimo, kot pravijo evangeliji, so bila tri leta pridiganja, čudežev in drugih stvari, tri in druga, vsa druga kot skrito življenje v družini. To je za nas zelo lepo sporočilo, saj nam razkriva veličino vsakdana, pomembnost vsake geste in trenutka življenja v Božjih očeh, tudi najpreprostejše in skrite.
Po teh tridesetih letih skritega življenja se začne Jezusovo javno življenje. In začne se ravno s krstom v reki Jordan. Toda Jezus je Bog, zakaj se je dal krstiti? Janezov krst je vključeval tudi spokorni obred, saj je bil znamenje hotenja po spreobrnitvi, biti boljši, prositi odpuščanja za lastne grehe. Jezus tega prav gotovo ni potreboval. Janez Krstnik se je skušal zoperstaviti, a Jezus je vztrajal. Zakaj? Ker je hotel biti z grešniki, se je zaradi tega postavil v vrsto z njimi in opravil njihovo isto dejanje. To je storil z držo ljudstva, z njihovo držo. Ki se je, kot pravi bogoslužna himna, približal z »razgaljeno dušo in bos«. Z razgaljeno dušo, torej, da ni nič prekrival, tako, grešen. To je gesta, ki jo je storil Jezus. Spustil se je v reko, da bi se potopil v našo pogojenost. Krst namreč pomeni potopitev. Prvi dan svojega delovanja nam Jezus s tem ponudi svoj »programski manifest«. Pove nam, da nas ne bo rešil od zgoraj s svojo vrhovno odločitvijo ali silnim dejanjem, z odlokom, temveč nas rešuje tako, da nam je prišel na proti in da je vzel nase naše grehe. Poglejte kako Bog premaga zlo na svetu, da se poniža in si ga naloži. To je tudi način, kako lahko mi dvignemo druge. Ne tako, da jih obsojamo, da jim zaukazujemo, kaj naj počnejo, ampak, da jim postanemo bližnji, z njimi trpimo ter z njimi podelimo Božjo ljubezen. Bližina je stil Boga do nas. To je rekel on sam Mojzesu: »Pomislite, katero ljudstvo ima bogove tako blizu sebi, kot vi imate mene«. Bližina je stil Boga do nas.
Po tem Jezusovem dejanju sočutja se zgodi nekaj nenavadnega. Nebesa se odprejo in končno se razkrije Sveta Trojica. Sveti Duh se spusti v obliki goloba (prim. Mr 1,10) in Oče reče Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin« (v. 11). Bog se razodene takrat, ko se pojavi usmiljenje. Ne pozabite tega: Bog se razodene takrat, ko se pojavi usmiljenje, kajti to je njegovo obličje. Jezus postane služabnik grešnikov in je zato razglašen kot Sin. Skloni se nad nas in Sveti Duh se spusti nadenj. Ljubezen privlači ljubezen. To velja tudi za nas. V vsakem dejanju služenja, v vsakem delu usmiljenja, ki ga storimo, se Bog razodene in obstane s svojim pogledom nad svetom. To velja tudi za nas.
Toda še preden storimo karkoli, je naše življenje že bilo zaznamovano z usmiljenjem, ki je obstalo nad nami. Bili smo zveličani, zastonjsko. Zveličanje je zastonjsko. To je zastonjska gesta usmiljenja Boga do nas. Zakramentalno se to zgodi na dan našega krsta, toda tudi tisti, ki niso krščeni, prejmejo Božje usmiljenje, vedno. Kajti Bog je tam, čaka. Čaka, da se odprejo vrata srca. Se približa, dovolim si reči, nas ljubkuje s svojim usmiljenjem.
Marija, ki jo bomo sedaj molili, naj nam pomaga ohraniti našo identiteto, to je identiteto, da je bilo nad nami izvršeno usmiljenje, ki je osnova naše vere in življenja.
