"Kateheza mora izražati odrešilno Božjo ljubezen, ki je pred vsako moralno in versko dolžnostjo: ti si ljubljen, ti si ljubljena; to je prvo, to so vrata."

PAPEŽ

Papež Frančišek: Kateheza in kerigma, prihodnost ter skupnost

Papež Frančišek je v soboto, 30. januarja, v avdienco sprejel člane Katehetskega urada Italijanske škofovske konference. V uvodu je spomnil, da je bil Narodni katehetski urad ustanovljen pred 60. leti, še pred nastankom Italijanske škofovske konference. Po njegovih besedah je ta obletnica dragocena priložnost za obuditev spominov, zahvaljevanje za prejete darove ter obnovitev duha oznanjevanja. V svojem govoru se je sveti oče zaustavil ob treh točkah povezanih s katehezo, za katere želi, da bi bile v pomoč pri delu v prihodnjih letih: kerigma, prihodnost in skupnost.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kateheza in kerigma. Sveto pismo, bogoslužje

Prva: kateheza in kerigma (oznanilo). Kateheza je odmev Božje besede. Pri prenosu vere je Sveto pismo »najpomembnejša Knjiga; ni učbenik, tudi če bi bil prvi.« Kateheza je torej dolgi val Božje besede, da bi v življenje prenesli veselje evangelija. Zahvaljujoč pripovedi v katehezi, Sveto pismo postane »okolje«, v katerem se lahko čutimo del iste zgodovine zveličanja, ob srečanju s prvimi pričevalci vere. Kateheza pomeni prijeti za roko in spremljati v tej zgodovini. Navdihuje pot, na kateri vsak najde svoj lasten ritem, saj krščansko življenje ne tlači niti ne homologira, ampak vrednoti edinstvenost vsakega Božjega otroka. Kateheza je tudi mistagoška pot, ki gre naprej v stalnem dialogu z bogoslužjem – to je s področjem, kjer žarijo znamenja, ki nevsiljivo nagovarjajo življenje in ga zaznamujejo s pečatom milosti.

Kateheza: prostor za osebno srečanje s Kristusom

Srčika skrivnosti je kerigma in kerigma je oseba: Jezus Kristus. Kateheza je privilegiran prostor za spodbujanje osebnega srečanja z Njim. Zato mora biti prepletena z osebnimi odnosi. Ni prave kateheze brez pričevanja moških in žensk iz mesa in krvi. Kdo izmed nas se ne spominja vsaj enega izmed svojih katehetov? Prvi protagonisti kateheze so oni, glasniki evangelija, pogosto laiki, ki se velikodušno vključijo, da bi podelili veselje nad tem, da so srečali Jezusa. »Kdo je katehet? Je tisti, ki ohranja in goji spomin na Boga; ohranja ga v sebi in ga zna prebuditi v drugih. Je kristjan, ki dá ta spomin na razpolago za oznanilo; ne zato, da bi ga videli, ne zato, da bi govoril o sebi, ampak da bi govoril o Bogu, o njegovi ljubezni, o njegovi zvestobi.« (Homilija za svetovni dan katehetov v letu vere, 29. september 2013).

Bistvo oznanila: ti si ljubljen, ti si ljubljena

Da bi mogli to storiti, je prav spomniti na nekatere »značilnosti, ki so danes povsod potrebne; izražati mora odrešilno Božjo ljubezen, ki je pred vsako moralno in versko dolžnostjo: ti si ljubljen, ti si ljubljena; to je prvo, to so vrata; ne sme vsiljevati resnice in se mora sklicevati na svobodo; biti mora vesela, spodbudna in živa ter podajati skladno celoto, v kateri pridiga ni zožena na nekaj naukov včasih bolj filozofske kakor evangeljske narave. Od oznanjevalca se zato zahtevajo določene naravnanosti, ki olajšajo sprejem oznanila: bližina, pripravljenost za pogovor, potrpežljivost, prisrčno razumevanje, ki ne obsoja.« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 165). Kerigma, nezmotljivi kompas vere, pomaga raziskovati celotno geografijo človeštva.

Vera se prenaša v dialektu

Glede tega bi rad povedal nekaj, kar je potrebno reči tudi staršem in starim staršem: vera se prenaša v dialektu. Katehet mora znati razlagati v dialektu mladih, otrok – pri tem pa ne mislim na jezikovne dialekte, ampak na dialekt bližine, razumevanja, zaupnosti. Zelo me nagovarja odlomek iz knjige Makabejcev o sedmih bratih. Dvakrat ali trikrat je zapisano, da jih je mama spodbujala v dialektu. To je pomembno: vera se prenaša v dialektu. Kateheti se jo morajo naučiti predajati v dialektu, to je v jeziku, ki prihaja iz srca, ki se rodi, ki je najbolj znan, ki je najbližje vsem. Če ni dialekta, se vere ne prenese popolnoma in dobro.

Kateheza vedno v skladu z drugim vatikanskim koncilom

Druga točka: kateheza in prihodnost. Lani je minilo 50 let od objave dokumenta Prenova kateheze, s katerim je Italijanska škofovska konferenca začela uveljavljati smernice koncila. V zvezi s tem za svoje vzamem besede sv. Pavla VI., s katerimi je nagovoril prvo generalno zasedanje Italijanske škofovske konference po drugem vatikanskem koncilu: »Na koncil moramo gledati s hvaležnostjo Bogu in z zaupanjem v prihodnost Cerkve; koncil bo veliki katekizem novih časov« (23. junij 1963) Glede podobne tematike pa je na prvem mednarodnem katehetskem kongresu dejal: »Naloga kateheze, ki se neprestano ponovno rojeva in se neprenehoma obnavlja, je razumeti probleme, ki se dvigajo iz človekovega srca, da bi jih privedli do skritega izvira: daru ljubezni, ki ustvarja in rešuje.« (25. september 1971) Zato kateheza, ki jo navdihuje drugi vatikanski koncil, nenehno posluša človekovo srce, vedno z napetimi ušesi, vedno je pozorna, da se prenavlja.

Koncil je nauk Cerkve

Koncil je nauk Cerkve. Ali si s Cerkvijo in zato slediš koncilu, sicer pa ga razlagaš po svoje in nisi s Cerkvijo. Glede tega moramo biti zahtevni, strogi. V zvezi s koncilom se ne pogaja. In ta problem, ki ga doživljamo, selektivnost koncila, se je ponavljal preko zgodovine pri drugih koncilih. Veliko mi da misliti skupina škofov, ki je po prvem vatikanskem koncilu odšla, skupina laikov, da bi nadaljevali s »pravim naukom«, ki ni bil nauk prvega vatikanskega koncila. Govorili so: »Mi smo pravi katoličani«… Danes posvečajo ženske. Tudi najstrožja drža, da bi ohranil vero brez nauka Cerkve, te vodi v propad. Prosim, nobenega odobravanja za tiste, ki skušajo predstaviti katehezo, ki ni v skladu z naukom Cerkve.

Brati znamenja časov in upoštevati izzive

Kot je bila v času po koncilu Cerkev v Italiji pripravljena in sposobna sprejeti znamenja in občutljivost časov, je tudi danes poklicana ponuditi prenovljeno katehezo, ki bo navdihovala vsako pastoralno področje: dejavno ljubezen, bogoslužje, družino, kulturo, družbeno življenje, ekonomijo … Iz korenine Božje besede, preko debla pastoralne modrosti cvetijo pristopi, ki so koristni za različne vidike življenja. Kateheza je tako izredna pustolovščina: kot »avantgarda Cerkve« je njena naloga brati znamenja časov in upoštevati sedanje in prihodnje izzive. Ne smemo se bati govoriti jezika današnjih moških in žensk. Ne smemo se bati prisluhniti njihovim vprašanjem, nerazrešenim problemom, šibkostim in negotovostim. Ne smemo se bati izdelati novih sredstev: v sedemdesetih letih je bil Katekizem italijanske Cerkve originalen in cenjen; tudi današnji časi zahtevajo inteligenco in pogum, da bi predelali posodobljena sredstva, ki bi današnjemu človeku prenesla bogastvo in veselje kerigme ter bogastvo in veselje pripadnosti Cerkvi.

Kateheza in skupnost

Tretja točka: kateheza in skupnost. V tem letu, zaznamovanem z osamljenostjo in občutkom samote zaradi pandemije, se je večkrat razmišljalo o občutku pripadnosti, ki je temelj določene skupnosti. Virus je vrtal v živo tkivo naših področij, posebej bivanjskih, s tem, da je gojil strahove, sume, nezaupanje in negotovost. Porazil je ustaljene načine in navade ter nas tako spodbuja, da bi ponovno premislili o tem, kaj pomeni, da smo skupnost. Razumeli smo namreč, da ne moremo ničesar sami in da je edina pot, da bi iz kriz izšli boljši, ta, da izstopimo iz njih skupaj. Nihče se ne reši sam, potrebno je izstopiti skupaj, tako da z večjim prepričanjem ponovno objamemo skupnost, v kateri živimo. Skupnost namreč ni skupek posameznikov, ampak družina, v katero se je potrebno vključiti, kraj, kjer se skrbi drug za drugega, mladi za ostarele in ostareli za mlade, mi, ki živimo danes, za tiste, ki bodo prišli jutri. Le ko bomo ponovno našli pomen skupnosti, bo lahko vsak v polnosti našel svoje dostojanstvo.

Biti obrtniki odprtih skupnosti

Kateheza in oznanilo ne moreta drugače, kot da v središče postavita to razsežnost skupnosti. Zdaj ni čas za elitne strategije. In katera je velika skupnost? Sveto zvesto Božje ljudstvo. Ne more se iti naprej izven njega. To je čas, v katerem smo poklicani biti obrtniki odprtih skupnosti, ki znajo ovrednotiti talente vsakogar. Je čas misijonarskih, svobodnih in nesebičnih skupnosti, ki ne iščejo pomembnosti in osebne koristi, ampak hodijo po poteh ljudi našega časa. Je čas skupnosti, ki gledajo v oči razočarane mlade, ki sprejemajo tujce in dajejo upanje obupanim. Je čas skupnosti, ki se brez strahu pogovarjajo s tistimi, ki imajo drugačne ideje. Je čas skupnosti, ki bodo znale biti po zgledu dobrega Samarijana blizu tistim, ki jih je življenje ranilo, z usmiljenjem obvezati rane.

Radostna Cerkev z obličjem mame

Kot sem dejal na narodnem simpoziju v Firencah, želim Cerkev, ki bo »vedno bolj blizu zapuščenim, pozabljenim, nepopolnim. … Radostno Cerkev z obličjem mame, ki razume, spremlja, boža.« Kar sem tedaj govoril o krščanskem humanizmu, velja tudi za katehezo: »korenito potrjuje dostojanstvo vsake osebe kot Božjega otroka, med vsakim človeškim bitjem vzpostavi temeljno bratstvo, uči razumevati delo, živeti v stvarstvu kot skupnem domu, daje razloge za veselje, humor, tudi sredi življenja, ki je pogosto zelo trdo.« (Govor na 5. narodnem simpoziju italijanske Cerkve¸ Firence, 10. november 2015).

Ukoreninjenost v evangeliju

Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za to, kar delate. Vabim vas, da še naprej molite in ustvarjalno razmišljate o katehezi, osredotočeni na kerigmo, ki bo gledala na prihodnost naših skupnosti, da bi bile vedno bolj ukoreninjene v evangeliju; skupnosti, ki bodo bratske in vključujoče. Blagoslavljam vas in vas spremljam. Vi pa prosim molite zame. Hvala.