Papež pri katehezi: Molimo, da bi enost prevladala nad konflikti

Andreja Červek – Vatikan

Moliti za enost pomeni zanjo se boriti, kajti hudič vedno povzroča razdore in neslogo, Sveti Duh pa vedno tke enost, je dejal sveti oče pri današnji katehezi med splošno avdienco, ki se je odvijala v knjižnici apostolske palače. Poudaril je, da je še posebej v tem času velikih stisk potrebna molitev, da bi enost prevladala nad konflikti. Nujno je, da se v korist skupnega dobrega na stran postavijo partikularizmi in zato je temeljnega pomena zgled kristjanov, ki nadaljujejo pot proti polni in vidni enosti.

Svetopisemski odlomek: Jn 17,1.9.20-21

Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, […] jaz prosim […] za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji. […] Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.

Kateheza: Molitev za edinost kristjanov

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pri tej katehezi se bom zaustavil pri molitvi za edinost kristjanov. Teden od 18. do 25. januarja je namreč posebej posvečen ravno temu: prošnji Bogu za dar enosti, da bi presegli pohujšanje nad ločitvami med verniki v Jezusa. On je po zadnji večerji molil za svoje, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Lahko bi rekli, da je njegova molitev pred trpljenjem njegova duhovna oporoka. Opazimo pa, da Gospod ni učencem zapovedal enosti. Niti ni imel nekega govora, da bi utemeljil zahtevo. Ne, prosil je. Prosil je  Očeta za nas, da bi bili vsi eno. To pomeni, da nismo mi, s svojimi močmi, dovolj za uresničitev enosti. Enost je predvsem dar, je milost, za katero prosimo z molitvijo.

Vsak med nami jo potrebuje. Zavemo se namreč, da nismo zmožni varovati enosti niti v nas samih. Tudi apostol Pavel je čutil v sebi parajoči konflikt: hoteti dobro, a biti nagnjen k zlu (prim. Rim 7,19). Tako je dojel, da je izvor mnogih ločitev, ki so okoli nas – med osebami, v družini, v družbi, med narodi in tudi med verniki – znotraj nas. Drugi vatikanski koncil zatrjuje, da »so neravnovesja, zaradi katerih trpi sedanji svet, povezana s tistim bolj temeljnim neravnovesjem, ki ima svoje korenine v človeškem srcu. […] Tako v samem sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tudi tako številni in tolikšni razdori v družbi« (Gaudium et spes, 10). Rešitev za ločitve torej ni zoperstaviti se nekomu, kajti nesloga rojeva drugo neslogo. Resnično zdravilo se začne s prošnjo 

Očetu za mir, spravo in enost.

In to velja predvsem za kristjane: enost je lahko dosežena samo kot sad molitve. Diplomatski trud in akademski pogovori ne zadostujejo. Potrebni so, a niso dovolj. Jezus je to vedel in nam je odprl pot s tem, da je molil. Naša molitev za enost je tako ponižna, a zaupna soudeleženost v molitvi Gospoda, ki je obljubil, da bo vsako molitev, izrečeno v njegovem imenu, Oče uslišal (prim. Jn 15,7). Na tej točki se lahko vprašamo: »Jaz molim za enost?« To je Jezusova volja, vendar pa, če gremo pogledat namene, za katere prosimo, se bomo verjetno zavedali, da smo malo, morda nikoli, molili za enost kristjanov. Pa vendar je od te odvisna vera na svetu; Gospod je namreč prosil za enost med nami, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). Svet ne bo veroval, če ga bomo prepričevali z dobrimi argumenti, ampak če bomo pričevali ljubezen, ki nas združuje in nas približuje vsem, potem bo veroval.

V tem času velikih stisk je še bolj potrebna molitev, da bi enost prevladala nad konflikti. Nujno je postaviti na stran partikularizme v korist skupnega dobrega in zato je naš dober zgled temeljni: bistveno je, da kristjani nadaljujejo pot proti polni in vidni enosti. V zadnjih desetletjih, zahvaljujoč Bogu, je bilo narejenih veliko korakov naprej, a treba je vztrajati v ljubezni in molitvi, brez nezaupanja in brez naveličanosti. Gre za pot, ki jo je v Cerkvi, v kristjanih in v vseh nas spodbudil Sveti Duh ter s katere se več ne bomo vrnili nazaj – vedno naprej.

Moliti pomeni boriti se za enost. Ja, boriti se, kajti naš nasprotnik, hudič, kot pravi sama beseda, je razdiralec. Jezus prosi Svetega Duha za enost, da bi naredil enost. Hudič pa vedno ločuje, ker mu je bolj koristno ločevati. On podtika ločitev vsepovsod in na vse načine, medtem ko Sveti Duha vedno tke enost. Hudič nas na splošno ne skuša pri visoki teologiji, ampak pri slabotnosti bratov. Prekanjen je: izredno poveča napake in pomanjkljivosti drugih, seje spor, 

povzroča kritiko in ustvarja frakcije. Pot Boga pa je druga: jemlje nas takšne, kot smo, zelo nas ljubi, a ljubi nas takšne, kot smo, in nas jemlje, kot smo, sprejema nas kot različne, kot grešnike, in nas vedno spodbuja k enosti. Lahko preverimo pri nas samih in se vprašamo, če na krajih, kjer živimo, gojimo konfliktnost ali pa se borimo za rast enosti s sredstvi, ki nam jih je dal Bog: molitev in ljubezen. Konfliktnost pa se goji z obrekovanjem, vedno, z opravljanjem drugih. Obrekovanje je še eno orožje več, ki ga ima v roki hudič, da bi razdrl krščansko skupnost, razdrl družino, razdrl prijatelje, vedno ločil. Sveti Duh pa nas vedno navdihuje k enosti.

Tema tega tedna molitve se nanaša ravno na ljubezen: »Ostanite v moji ljubezni: obrodili boste obilo sadu« (prim. Jn 15,5-9). Korenina občestva je Kristusova ljubezen, ki nam pomaga preseči predsodke, da bi videli drugega kot brata in sestro, ki ju vedno moramo ljubiti. Takrat odkrijemo, da so kristjani drugih veroizpovedi, s svojimi izročili, s svojo zgodovino, darovi Boga, darovi, navzoči na ozemljih naših škofijskih in župnijskih skupnosti. Začnimo moliti zanje in, ko je to mogoče, skupaj z njimi. Tako se bomo naučili jih ljubiti in ceniti. Molitev, spomni koncil, je duša vsega ekumenskega gibanja (prim. Unitatis redintegratio, 8). Naj bo zatorej molitev izhodiščna točka, da Jezusu pomagamo uresničiti njegove sanje: da bi bili vsi eno. Hvala.